Jernej Tozon je eden izmed tistih simpatičnih glasbenikov, ki mu izjemna prepoznavnost zadnjih nekaj let ni spremenila življenja.
Še vedno ostaja tisti skromni in prijazni fant, kot je bil, preden se je pred desetimi leti pridružil Čukom, ki letos praznujejo 30-letnico. In prav ta zgodba, kako se je pridružil glasbenim legendam, ima sila zanimivo ozadje, saj se zapeljivi pevec nekako ni in ni videl v tej skupini.
► Zdi se, kot da ste se skupini Čuki pridružili pred nekaj leti, čeprav letos mineva že deset let …
Še sam ne morem verjeti, da čas tako hitro beži, saj se tudi meni zdi, kot da je bilo včeraj. Da sicer čas beži, vidim pri 'svojih' otrocih iz vrtca, ki sem jih imel nekoč v jaslih. Danes so že vsi v šoli.
► Kako se je sploh začela zgodba s Čuki?
Če se vrneva deset let nazaj … ko sem odslužil vojaški rok, sem začel delati v vrtcu. Med tem časom, ko sem začel delati kot vzgojitelj, mi je oče, ki je tudi glasbenik in precej poznan v narodno-zabavnih vodah, predlagal, da bi igral v ansamblu Toneta Rusa, saj so iskali novega člana. Beseda je dala besedo, začel sem hoditi na vaje k ansamblu, medtem pa je moj brat Miha, ki je snemal videozgodbe za Čuke, dejal, da Čuki iščejo pevca, če me zanima.
Dejal sem mu, da trenutno vadim že pri Tonetu, tako da ne bi hodil še na eno avdicijo, poleg tega pa sem še rekel, da to nekako ni zame. No, brat je bil vseeno vztrajen, naj poskusim in naj se dogovorim za sestanek z Jožetom Potrebuješem, s katerim sva se dobila ravno tukaj v Šiški, kjer se midva pogovarjava. Ko sva se zagledala, je bilo, kot da se poznava že 20 let, pa čeprav ga do takrat še nisem ne videl in ne poznal.
Ob kavi sva se pogovarjala vse drugo, le o glasbi ne, nakar Jože reče: “Ti si ta prav'!” No, moje mnenje je bilo drugačno, poleg tega pa sem bil že vpet v narodno-zabavni ansambel. Jože je nato dejal, da ni težav, da bo že on uredil s Tonetom Rusom (smeh) …
► In kako se je nato zadeva uredila s Čuki? Če me spomin ne vara, ni šlo vse kot po maslu?
Naslednji dan sem prišel do Jožeta in z njegovo družino smo znova govorili o vsem drugem, le o glasbi ne … nato je Jože rekel, ali lahko zaigram kakšen njihov komad. Povedal sem, da ne znam, saj jih nisem nikoli igral, čeprav sem jih nekaj poznal. Zaigral sem Poletno noč, ki sem jo takrat bolj intenzivno študiral. Jože je bil ves navdušen, tako da je svoji Andreji predlagal, da me posnameta s kamero.
Takrat pa sem zaradi treme povsem zablokiral in nehal igrati. Jože je nato začudeno vprašal, kako naj bi torej igral … No, jaz sem mu nonstop govoril, da nisem pravi. (smeh) Potem je sledil še en udarec, ko mi je Jože pokazal, koliko nastopov so imeli. Bilo jih je res ogromno. No, nato smo se dogovorili, da si vzamemo čas za premislek …
In ker sem bil takrat ravno na sveže zaljubljen, sem po premisleku Jožetu rekel ne, saj se mi je zdelo vsega preveč za takrat. Potem pa en kup vprašanj, nato je šel Jože v akcijo in prepričeval mojega brata, brat je prepričeval mene, da ni tako hudo … in na koncu me je brat Miha vendarle prepričal in zdaj sem po desetih letih še vedno tu, pri Čukih. (smeh)
► Je bilo potem težko sprejeti še eno odločitev, namreč k Čukom ste pristopili profesionalno, delo vzgojitelja pa ste dali na stranski tir …
Res je. V vrtcu sem nato nehal delati, nisem pa prekinil odnosov s sodelavkami. Glede na to, da živim zelo blizu prejšnje službe, se še danes večkrat vidimo. Ravno pred dnevi sem se oglasil na kavico, ob tem pa smo z najmlajšimi ob glasbi, kitari in prepevanju preživeli res prijetno urico druženja.
► Kaj je bilo na začetku najtežje pri Čukih?
Zelo težko je bilo stopiti v Markove čevlje, saj je bil do takrat 20 let, poleg Jožeta seveda, gonilna sila. Zame je bilo iskreno res težko, ampak se je na koncu vse lepo uredilo, saj so me vsi toplo sprejeli. Na začetku sem moral preprosto splavati, pomagal sem si z napisanimi besedili, a je tudi te kdaj pa kdaj veter odnesel, poleg tega pa sem si na odru naravnal luči, da so svetile vame, da me občinstvo ni zmedlo, saj nisem bil navajen takšnih množic.
► A nekaj mesecev prej ste nastopili še v videospotu za pesem Levinja, ki je bila velika uspešnica Saše Lendero. To je bilo takrat precej odmevno, mar ne?
Hm, za to je bil spet kriv brat Miha, ki me je vedno vabil, ali bi šel posnet to ali ono reklamo. Enako je bilo pri Saši, ko me je vprašala, ali bi šel za teden dni v Maroko, da bi malo tu in tam pomagal. Seveda sem – glede na to, da je bila to eksotična dežela – takoj rekel da, čeprav Saške takrat niti poznal nisem. (smeh)
No, ko smo prišli na kraj snemanja, sem izvedel, da bom igral kar glavno vlogo. (smeh) Na koncu smo se vsi skupaj odlično ujeli, tako da je bilo to res nepozabna izkušnja, ki je še danes odmevna. Pa še nekaj, številni so zaradi mojega videza mislili, da sem Maročan. (smeh)
► Ko ravno govoriva o snemanju spotov. S Čuki ste pred nekaj dnevi posneli zadnji videospot, ki pa je prav tako nekaj posebnega.
Res je, za pesem Če se od spominov da živet smo ga Čuki tokrat posneli s Kvatropirci in ga bomo predstavili na posebni predstavitvi v Fužinskem gradu. Sodelovanje je bilo čisto naključno, in sicer ob 240. obletnici prvega vzpona na Triglav v Bohinju. Takrat se je porodila ideja, Jože je imel pesem že pripravljeno, nato pa je vse skupaj steklo brez težav. Gre za podobno sodelovanje, kot smo ga že imeli v preteklosti z Modrijani.
► Mimogrede, se je ali pa se bo tudi Jernej preizkusil kot avtor kakšne pesmi?
Lahko vam zaupam, da imam že napisane pesmi, ampak jih še nisem posnel. Me pa prav zanima, kako bi jih sprejeli, glede na to, da so te pesmi slogovno nekoliko drugačne, kot jih poznamo pri Čukih.
► Če dava glasbo na stran, kaj vas trenutno še zaposluje?
Moram priznati, da sem ponosen na sodelovanje v mladinskem filmu Gajin svet, ki bi si ga moral ogledati vsak starš in otrok oziroma najstnik, saj je zelo poučen. Sam imam manjšo vlogo in moram reči, da sem počaščen in ponosen na to lepo izkušnjo! Morda je to začetek še kakšne igralske vloge. (smeh)
► In za konec še eno vprašanje. Pred kratkim je Vinko s Čuki dočakal pokojnino, jo bo tudi Jernej?
Da, upam, da jo bom, saj je drugje ne bom mogel. (smeh) Za zdaj še ne razmišljam tako daleč v prihodnost, saj živim za danes, za ta trenutek. Jutri bo nov dan, ko bom znova razmišljal o nečem drugem. Življenje je prekratko, da bi se že zdaj obremenjeval s stvarmi, ki so vsaj trenutno zame nepomembne. Uživam namreč za danes.
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografiji: Marko Delbello Ocepek
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču