Pevka in gledališka igralka Ylenia Zobec se je na prelep jesenski dan poročila s svojo dolgoletno ljubeznijo, glasbenikom Tadejem Miheličem, sinom legendarnega glasbenika Franca Miheliča.
V ekskluzivnem pogovoru za revijo Story nam je Ylenia Zobec Mihelič razkrila vse poročne skrivnosti ter prvič javno spregovorila o dolgoletni ljubezni, možu Tadeju, ki jo je iz zamejstva pripeljal na sončno stran Alp.
Story: Ylenia, vaša glasbena pot je kar pestra. Dolga leta ste veljali za festivalsko pevko, ki se je vsem vtisnila v spomin z zrcalno čistim glasom in prelepimi baladami. Kakšni so vaši spomini, ko se ozrete nazaj na festivalsko obdobje, ko ste komaj gradili glasbeno pot?
Spomnim se, da sem v festivalski svet vstopala zelo odgovorno, a hkrati z velikim odmerkom najstniške naivnosti in ogromno energije. Imela sem veliko željo, da bi svetu nekaj povedala, da bi poslušalcem predala globlja sporočila. Mogoče so bile tematike, ki sem jih izbirala, še predvsem za pesmi, ki sem jih prijavila na Slovensko popevko, precej zahtevne zame kot najstnico, kot tudi za širše občinstvo. V tistem obdobju sem jih čutila s celotnim telesom in jih poskušala iskreno predajati ter pripovedovati. S to iskrenostjo mi je uspelo pustiti za sabo pečat in pridobivati vsaj malo prepoznavnosti. Nikoli nisem hrepenela po veliki medijski prepoznavnosti, moj cilj je vedno bil in vedno bo predajanje sporočil, čustev, iskrenosti.
Story: Ste zamejka. Menite, da je zamejskemu Slovencu težje uspeti v našem medijskem prostoru?
Odvisno od tega, s katerega zornega kota na to pogledaš. Težje je, ker zamejci živimo v nekem okolju, ki je pretežno slovensko, le da je na italijanskih tleh. Občutek za slovensko kulturo, glasbo in tradicijo je močno prepleten z občutkom za italijansko. Tudi naše narečje je močno prepleteno z italijanskim jezikom. Sama sem imela na začetku precej težav s slovensko dikcijo. Spomnim se, kako sem pri 16 letih Patriku Greblu v snemalnem studiu 'kravžljala' živce. Imela sem samo italijansko državljanstvo in živela sem na drugi strani meje, kar mi ni pomagalo pri sklepanju glasbenih sodelovanj in vezi. Zaradi vseh teh stvari, če jih pogledam z drugega zornega kota, pa sem bila posebna, unikatna ... Kultura in okolje, v katerem sem odraščala, sta me močno oblikovala. Zaradi tega sem bila drugačna od vrstnic, ki so se takrat podajale na isto pot, a so bile rojene na slovenskih tleh.
Story: Tudi jesenski dnevi so za vas kar delavni, saj intenzivno pripravljate nov izdelek, album, poln presenečenj. Nam razkrijete kaj več?
Ta glasbeni izdelek bo zagotovo drugačen od preostalih, ki so luč sveta ugledali do zdaj. Ohranila sem iskrenost, čutnost, kar me vedno vodi na glasbeni poti. Vem, da sem takrat, ko sem iskrena v podajanju, veliko boljša kot takrat, ko se pretvarjam v izvajanju pesmi, ki jo sicer solidno odpojem, ampak ne čutim njenega sporočila. Spremenila sem se, odrasla. V tem življenjskem obdobju in trenutnem družbenem okolju ne čutim potrebe po tem, da bi spreminjala svet in se upirala družbeni situaciji. V tem svetu, za katerega imam občutek, da postaja čedalje bolj kaotičen, neoseben, nečustven - ne samo v glasbi, ampak tudi vseh pogledih -, čutim potrebo po preprosti iskrenosti, čutnosti ... Po preprostih stvareh, zaradi katerih lahko občutiš neizmerno veselje ali neizmerno žalost. Ampak tistih, ki ti pretresejo dušo in telo. To je projekt čustvenih in čutnih zimzelenih pesmi, ki so zelo kompleksne v svoji preprostosti, in zato, ker so videti tako preproste, jih je veliko težje izvesti, da bi zvenele drugače ali zelo čustveno, iskreno in predano.
Story: Ob glasbi ste našli tudi ljubezen, odličnega glasbenika Tadeja Miheliča, in ljubezen vas je pripeljala v njegov kraj, Sodražico. Nam lahko razkrijete, kje sta se spoznala?
To pa je skrivnost. (smeh) Prvič sva se spoznala v zaodrju Slovenske popevke leta 2007, kjer sva si po naključju z njegovo sestro Natašo Mihelič delili garderobo. Čeprav takrat nisva navezala stikov, sva jih dve leti pozneje, ko sem dobila povabilo za sodelovanje pri projektu in se znašla v njegovem snemalnem studiu. Takrat sva se začela veliko pogovarjati, 'chatati', kofetkati. Ugotovila sva, da imava veliko skupnih interesov. Postala sva prijatelja in prijateljstvo se je razvilo v nekaj več. (smeh)
Story: Kaj je odločilo, da je Tadej tisti pravi?
Sem zelo čustvena. Veliko mi pomeni to, kar mi narekuje srce. Ob Tadeju začutim toplino, predano ljubezen, varen pristan. Vse je lepše, ko sva skupaj. Ampak to seveda ni vse. (smeh) Lahko rečem, da me on pozna bolje, kot se sama, in jaz poznam njega bolje kot on sebe. Zato si znava stati ob strani, znava se razveseljevati, pomirjati, navduševati in tudi tolažiti, ko je to potrebno. Veliko se pogovarjava. Mislim, da je komunikacija osnova v vsakem človeškem razmerju, kateremkoli. Ne strinjava se čisto v vsem, zaradi česar je življenje bolj zanimivo. Ampak to prispeva tudi k temu, da na določene stvari pogledava z druge perspektive in se razvijava. Ko sva skupaj, sva enostavno boljša.
Story: Je bilo težko zapustiti družino in dom v Trstu ter se preseliti v zimzeleno Slovenijo, v Sodražico?
Mislim, da se vse stvari zgodijo ob pravem času. Ko sem se o tem odločala, sem bila v obdobju, v katerem sem potrebovala spremembo, in sem bila na to pripravljena. Če se ob taki spremembi ne počutiš dobro, pomeni, da na to nisi pripravljen. Vsaj jaz tako mislim. To ne pomeni, da ne pogrešam svojega okolja iz otroštva, okolja, ki ga poznam, italijansko bi se temu reklo 'kot svoj žep'. Čeprav nikoli ne veš, kaj se lahko še v žepih skriva. (smeh) Zelo rada se vračam domov s Tadejem, veliko skupnih spominov imava s tržaških ulic z obdobja začetka prijateljstva. Ja, nama se je 'odlično' vračati domov.
Story: S Tadejem ste si ustvarili dom, zajadrali v glasbene izzive in v studiu začeli pomagati tudi drugim glasbenikom. Kakšna je vaša vloga v studiu?
Tadej je mojster za mešalno mizo. Eden in edini. Jaz mu pomagam tako, da 'poeditiram' glasbene steze, še predvsem takrat, ko ima preveč dela. Tadej je šef glasbene produkcije. Nekoliko večjo vlogo imam, ko je treba posneti kakšne spremljevalne vokale. Ko snemava videomaterial, je on pretežno za kamero, jaz prevzamem delo v postprodukciji, obdelavo in montažo posnetega materiala.
Story: Po izobrazbi ste arhitektka in se ukvarjate tudi s svetovanjem grafičnih podob za različne glasbene skupine. Ste pri opremljanju doma pustili kaj besede Tadeju?
Veliko se posvečam grafiki. Iz arhitekture sem seveda ohranila in razvila še nadaljnji smisel za kompozicijo, za vizijo in razvoj rdeče niti vsakega projekta. V bližnji prihodnosti za zdaj ne vidim arhitekturnih izzivov, čeprav sem se prav pri opremljanju in prilagajanju najinega gnezdeca zavedala, da imam velik vpogled v konstrukcijsko in kompozicijsko arhitekturno ustvarjanje. Mogoče sem se tega zavedala celo bolj kot takoj po končanem študiju in med prakso v arhitekturnem biroju. Dom sva urejala skupaj. Je pa res, da sem vse, kar sva si zamislila, najprej izrisala in nato naredila 3D-vizualizacijo. Šele na podlagi izrisanega sva ukrepala. Tako da sem pridobljeno znanje na fakulteti tudi za svoje potrebe nekako spravila v prakso.
Story: Pred dnevi ste nas presenetili s poroko ...
Presenetila sva, drži kot pribito. (smeh) Mogoče tudi sebe. Prav Tadej je prvi objavil, da sva se poročila, do takrat pa je zavestno in odločno rekel, da ne bo nič objavljal. (smeh) Tako je bil srečen, da se mu ni uspelo zadržati. (smeh)
Story: Zakaj sta se s fantom odločila za skrito poroko, daleč od medijev, na gradu Bogenšperk, saj je bilo opaziti, da res nihče ni vedel nič o tem?
Nisva hotela medijske pozornosti, ker je bil to le najin dan. Nisva želela nikakršnega medijskega vpliva. Le majhen, iskren trenutek v življenju, ki sva si ga privoščila in sva si ga želela deliti le z najbližjimi. Tako da res nisva nikomur povedala. Le povabljenim, pa tudi to bi lahko rekli tik pred zdajci, le dva tedna prej. (smeh) Tudi poroke nisva dolgo načrtovala. Sva že kar nekaj let skupaj, potrebovala sva korak v to smer. Septembra sva v koledar pogledala, kateri vikend nimava obveznosti, in 14. oktober je bil idealen. Glede lokacije pa je bilo tako, da sva pobrskala po internetu, kaj Slovenija lepega ponuja, in poročna ponudba na gradu Bogenšperk nama je takoj padla v oči. (smeh)
Story: Poroka je med dvema velik in odgovoren korak v življenju. Kako sami gledate na ta korak, ki ste ga pogumno storili?
To je potrditev najine ljubezni in predanosti. Odločitev, da stopiš na skupno pot tudi uradno. Za to sva se odločila že pred nekaj leti. Vse skupne odločitve so jadrale v to smer. Pa mogoče včasih lahko rečeš, da ne potrebuješ kosa papirja, da to potrdiš. Kar čutiš v srcu, je bistveno. Ampak si je lepo privoščiti en praznik - najin praznik. Dan za praznovanje najine predanosti in najine ljubezni. (smeh)
Story: Sta se poročila civilno in cerkveno?
Poročila sva se v slovenskem kulturnem spomeniku, na renesančnem gradu Bogenšperk, v grajski knjižnici, s civilnim obredom. Za pričo sem si izbrala ljubo nono Lino, Tadej pa je to vlogo zaupal sestri Nataši. V najino odločitev naju je spretno vodila grajska gospa Ana Maksimila Valvasor, spremljala nas je po grajskih prostorih in skozi obred. Med obredom so naju glasbeno presenetili najini povabljeni, Milan Kokalj, Ivan Hudnik, Julija Avbelj in celo Tadejeva sestra ter priča Nataša. V bistvu sva potihoma upala, da bodo nekaj malega zapeli, ampak organizirali so pravo glasbeno poslastico, priredili so besedila in celo eno pesem napisali za to priložnost. Priznam, da je potekla tudi kaka solzica, nisem je mogla zadržati. Sledila sta špalir in rižev dež. Tadej je s sabljo odprl penino in imeli smo prigrizek na grajskem dvorišču. Potem smo se selili bližje domu, v prijetno in udobno gostilno v Malih Laščah - Pri Brlogarju. Za glasbo smo poskrbeli kar sami. Tast Franc je prijel za harmoniko, Ivan in Milan za kitaro, zapeli pa smo vsi. (smeh)
Story: Kam so vas popeljale misli in želje ob vstopu v novo življenjsko zgodbo?
Če na ta vstop mislite, kako je bilo na poročni dan ... Iskreno, bila sem tako zmedena, da sem skoraj zgrešila prst, na katerega bi morala prstan natakniti možu. Pravočasno je opazil, da imam metuljčke v trebuhu in možganih, ter me usmeril na pravi prst. (smeh) Želim si, da bova srečna, zdrava, da bova malo razširila družino še na kakega člana ter da se bova vedno imela rada in tako dobro razumela, kot se danes.
Story: Sta že izbrala destinacijo za poročno potovanje?
O tem se še pogovarjava. Ko sva izbrala datum za poroko, sva vedela, da v naslednjih mesecih ne bova imela časa za medene tedne. Zagotovo si jih bova privoščila, ko bova imela nekoliko manj zapolnjen urnik, do takrat pa imava še čas za razmislek, kam bova šla uživat. (smeh)
Story: Na poroki je bil zagotovo tudi trenutek, ko so se vsem orosile oči ...
Glasbena presenečenja na poročnem obredu so bila tako čustvena, da nikomur ni uspelo zadržati solz.
Besedilo: Alojz Petrovčič // Fotografije: Travnik, osebni arhiv
