Življenje nas rado preizkuša in slednje je spoznala tudi lepotica Jinny Ribič, ki je v tragični nesreči izgubila partnerja-novinarja, našega prijatelja in nadvse odprtega človeka.
Filip Kocijančič, ki je prezgodaj zapustil ta svet, ji je pustil spomine, ki jih nikoli ne bo pozabila. Zdaj se iz dneva v dan bori z nastalo situacijo, ki za nikogar, ki se spopada z izgubo drage osebe, ni lahka.
Življenje se počasi vrača v nekoliko drugačne tire, čeprav nikoli več ne bo enako. Kaj ste v tem času spoznali?
Življenje se mi ne postavlja v stare tire, temveč nove in samostojne. Vsakih pet minut so ta spoznanja zame nova in na tem področju morajo biti koraki premišljeni, samostojni, saj sem ostala sama z dvema morskima prašičkoma. Najtežje je bilo prve dni, saj sem nenehno pričakovala, da se bo Filip vrnil domov.
Težko je bilo spoznanje, da bom morala sama premišljeno sprejemati odločitve. Priznam, da je bilo za tem stati kar težko. Pri 21 letih se sam preživljati in sprejemati odločitve, ki niso lahke, ni tako preprosto. Filip ne bo prišel več nazaj, in to spoznanje je najhujše. Še vedno ga čakam in imam občutek, da je z mano. Enostavno čutim, da je ob meni in mi pomaga, da nisem sama. Pogrešam ga!!!
Kako se spopadate s tem?
Filip me je veliko naučil in pripravljal na vse situacije. Tudi na primer, če se kdaj zgodi, da ga več ne bi bilo. Čeprav mi to ni bilo nikoli všeč. In potem se zgodi prav to ... Neosvetljen tovornjak na levem pasu, ki stoji oz. miruje in tam sploh ne bi smel biti!!! Najhuje je, ker se ljudje ne zavedajo posledic, dokler se kaj takšnega ne dogodi prav njim! Verjamem, da je do takrat, dokler se vam ne zgodi takšna krivica, besed in kamnov na pretek! Naučila sem se, da je življenje eno in tega ne smemo zavreči! Dano nam je bilo in vsak človek ve, kaj je njegova naloga. Menim, da je življenje večno, in v to verjamem! Pa naj bodo dobre in slabe izkušnje, vzeti si ga ne smemo, ker nam je bilo dano z razlogom ...
Kako ste se spopadli z izgubo najdražje osebe?
Sprva je bil velik šok, ki je trajal en mesec. In tudi zdaj vedno znova prihaja in še bo prihajal za mano. To je zame najhujši del, saj vem, da se je Filipu zgodila krivica. Neosvetljen tovornjak, praktično neopazen, na levem, prehitevalnem pasu. Če ga ne bi zagledala in zakričala, bi se s prijateljico zaleteli. Bili sva v šoku. Filipa nisem poklicala, ker sem vedela, da je pet minut za mano.
Najhuje pa je, da se še danes sprašujem, kaj bi bilo, če bi ga poklicala. Bil je zelo lep večer in Filipa sem občudovala pri njegovem delu. Prav tisti večer sva komaj čakala, da se vidiva. Da pride domov in se po 14-urnem delavniku končno pogovoriva in preživiva nekaj skupnih trenutkov. To se nikoli več ne bo zgodilo. Bila sva srečno zaljubljena in tisti dan je bil nekaj posebnega. Zelo sem ponosna nanj, saj je vse, kar je v življenju dosegel, dosegel s trdim delom. In tudi on je bil ponosen name. Komaj sva čakala, da se doma srečava.
Bila je grozljiva nesreča, zaradi katere so krive neustrezne razmere.
Še danes ne morem verjeti, v kakšni državi živimo. Policija laže o tem, kakšna je bila signalizacija. Zatrjujejo, da je bila jasno vidna. A to ni res. Poznam deset ljudi z imenom in priimkom, ki lahko potrdijo, da ni tako. Celo nanj so želeli prevaliti napako, le da bi se zaščitili. Bila sem tam, videla na lastne oči in vem, kako je bilo. Ne zanima me, kaj si mislijo ljudje. Človek verjame, kar vidi!
Razočarana sem, saj je Filip dejal, da se morava čim prej preseliti na Tajsko, saj v Sloveniji ni več varno. Menil je, da so ljudje, ki ostajajo v Sloveniji, pogumni. Zdaj pa tole ... Želela bi si, da bi se zbudila in da tega več ne bi bilo. Filipa in mene je ločil tovornjak, ki je bil neosvetljen v mirujočem stanju na levem pasu. Nihče na svetu mi ne more reči, da je bila signalizacija jasna, če je ni bilo! Tam sem bila in videla. Žalostno je, da se te stvari vedno obesijo na tiste, ki jih več ni. Krivdo za smrt človeka so prenesli prav nanj! Vendar ne pozabite! Tudi vam se lahko zgodi, zato se zavedajte, v kakšni državi živimo.
Kdo vam je v tej situaciji najbolj stal ob strani?
Človek ob takšni izgubi ravna in dela drugače. Seveda ti prijatelji stojijo ob strani, a če si na mehkih nogah, moraš biti še bolj trd in močan, saj sprejemaš odločitve s svojo glavo. In dokler se ne zavedaš, da umreš čisto sam, ne moreš biti samostojen. Preživljam grozne trenutke ob izgubi in zavedanju, da mi je tovornjak vzel vse. Največja zahvala gre seveda vsem najinim prijateljem, ki so mi stali ob strani, in Boštjanu Koširju iz Borovnice, ki je z menoj pri selitvi ostal vse do zadnje vilice. Res je, da sem se lahko obrnila na veliko ljudi, ki so mi bili pripravljeni pomagati. V vsem tem času nisem želela biti sama in potrebovala sem pogovor. Bili so potrpežljivi, saj to ni lahka stvar.
Najhuje je, ko se sprijazniš s svojim življenjem in ga sprejmeš za svojega. Takšno, kot je, je in moraš se sam postaviti na noge. Sam sprejemaš odločitve in sam moraš presoditi, kako boš reagiral in kaj boš storil. V najtežjih časih spoznaš ob prijateljih tudi takšne, ki ne spadajo zraven. Na žalost so bili tudi takšni, ki so se s Filipovo smrtjo želeli finančno okoristiti. Po vsem tem sem videla smisel v življenju. Da izpolnim svojo nalogo in grem z desno nogo naprej. Dokler ne spoznaš, da življenje ni postlano z rožicami in da stvari niso samoumevne, je veliko lažje. Ampak, kot sem že omenila, življenje je večno in mi ga moramo živeti!
Pravijo, da čas celi vse rane, a spomina nikoli ne izbriše. Kakšne cilje ste si zastavili za prihodnost?
Podrle so se mi sanje. Za božič sva želela oditi na Tajsko, v zavetišče slonov v Čang Maj, kjer bi se zaročila. Dogajale so se nama lepe stvari in imela sva skupne sanje, za katere sva živela. Gradila sva svojo prihodnost vsak dan znova ter se trudila, da bi nama bilo lepo in še lepše. Spraševala sem se, kaj bom brez moje ljubezni, ki mi je bila in pomenila vse. V nekem trenutku življenje več ni imelo smisla. Poglobila sem se v duhovno rast človeka in ugotovila, da je naša naloga živeti življenje. Prav to mi je preprečilo negativne misli. Samomorilci in ljudje, ki so žrtve naravnih nesreč, niso več v istem prostoru. Zato se borim in upam, da se nekoč znova srečava.
Pri 21 letih si želim dokončati šolo in imam seveda vse cilje, ki so tudi eksistencialistične narave. Moram se preživljati skozi mesec, in to je za zdaj edino, kar me žene. Sreče si ne moremo kupiti, in to je vredno največ. Želim le živeti z nasmehom na obrazu, za katerega si želim, da bo čim prej znova pri meni. Želim si imeti čisto vest in umreti z nasmehom. Nič ni bolj pomembno kot to, da se imamo radi. Da si znamo to pokazati, dokler ni prepozno. Vsak trenutek, ki ga preživite z ljubljenimi osebami, se zavedajte, da to ni samoumevno in da je to treba spoštovati!
Pravijo, da je bolje, da se z novo energijo postaviš na novo pot. Kaj vam je dala selitev?
Res je. Prav zaradi vseh negativnih spominov in tega, da sem ostala sama z morskima prašičkoma, sem morala sprejeti težko odločitev in se preseliti. Želela sem ostati in ceniti vsako malenkost, ki sva jo skupaj ustvarila. Zdaj lahko rečem, da je v mojih spominih to največ vredno. Tam, kjer sva bila prej, nisem več zdržala. Že pritiski sosedov so bili nevzdržni in prav zaradi tega sem se odločila, da se preselim in začnem na novo.
Poiskala sem si najemniško stanovanje ter si ga sama uredila oz. prenovila. Res je bilo zabavno, ko sem ga noč in dan barvala, kitala stene ter izbirala barve. Vzela sem orodje v svoje roke in naredila akcijo. Pred tem smo morali še iz stanovanja, ki je v tretjem nadstropju, zmetati nepotrebne stare stvari. Ampak vse se da, če se hoče. Želja premika gore in uspelo mi je. Tako sem s svojima prašičkoma v novem stanovanju in tako bi tudi Filip želel. Stanovanje sem opremila po svojem okusu in lastnih zmožnostih. Ker nisem imela dovolj finančnih sredstev, sem seveda veliko večino naredila kar sama. Prenova je trajala en teden in izkušnje, ki sem si jih nabrala, ko sva z očetom gradila hišo, so mi prišle zelo prav. Pomagal pa mi je tudi Boštjan Košir, ki je z mano preselil tri prikolice in kombije.
Kako so danes videti vaši dnevi? Kaj počnete?
Obrnila sem nov list v življenju. Na žalost sem ostala tudi brez podpore staršev. In vse to me je še bolj okrepilo in mi dalo smisel v življenju. Nadaljujem šolanje, smer logistični tehnik, in poprimem za vsako delo. Veselijo me tudi manekenstvo in delo fotomodela ter hostese. Res mi ni težko poprijeti za vsako delo, saj menim, da je vsako častno, če ga s častjo opravljaš. Za zdaj sem osredotočene na končanje šolanja in seveda bom potem iskala ustrezno zaposlitev. Moji dnevi so delovni in vsak korak je nov. Presenečena sem, kaj in koliko je človek zmožen prenesti. Za naprej pa bom videla, kako in v kaj me bo življenje oblikovalo.
Napisala: MIMA
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec
