Joc Pečečnik, predsednik nogometnega kluba Interblock, ki je v soboto drugič zaporedoma osvojil pokalno lovoriko in se s tem v prihodnji sezoni uvrstili v evropsko ligo, je z nami delil delček svoje zakonske intime. Spregovoril je o drugi in prvi ženi, ljubicah in o tem, kako je kakšni punci, ki ga je v letih, ko je bil malo bolj ‘buckast’, dala na čevelj, danes morda žal.
Story: O vas veliko beremo, ko je govora o delu, biznisu, okroglem usnju, humanitarnih gestah, malokrat pa zasledimo kaj o vašem zasebnem življenju. Za začetek je žena Maruša zaposlena v vašem podjetju?
Ne, ona dela svojo zgodbo, v kateri se ukvarja z novimi principi za izboljšanje življenja in počutja ljudi … Ko me prosi za pomoč, ji stoodstotno pomagam, drugače pa se nočem vtikati v njeno področje, saj se mi zdi prav, da ima svoje življenje. Zato je tudi ne sprašujem, kam in s kom gre. Gre za močno zaupanje. Če je človek tak, da nekomu zaupa, potem bo prenesel vse njegove odločitve.
Story: Kaj Joc Pečečnik pričakuje od svoje partnerice?
Jaz od svoje partnerice, ki jo imam neskončno rad in si želim, da bi za vedno ostala skupaj, nikoli nič ne zahtevam. Ona se mora prav tako truditi za najino zvezo, kot se moram jaz, in če bo jutri našla novega partnerja, ki bo zanjo boljši, ji ga privoščim. Res! Ker zveza ni neka povezava, ki jo lahko na silo vzdržuješ. Tega se ne sme. Vzdrževati se mora sama.
Story: Sta imela z Marušo že na začetku tako ‘razpucane’ poglede na odnos?
Ona si je najino zvezo - moram poudariti, da imava danes res lep odnos, brez stresov - na začetku predstavljala drugače; bilo je veliko nezaupanja.
Story: In kaj - če sploh kaj - ste ji poskušali dopovedati?
To, da tekmovanje med spoloma nima zanimive končnice; kadarkoli se zgodi ‘kreš’, hoče eden prevladati. In to nima smisla. Bolje je, da imava oba svojo svobodo, kar pa ne pomeni, da imam jaz zraven še 35 ljubic. To je brezzveze, ker potem je nesmiselno tudi to, da sploh imam njo in se moram stalno skrivati … Najbolje je, da si pustiva dihati, ker imava potem oba toliko kisika, da skupaj super funkcionirava. Če ni zaupanja, se tega seveda ne da narediti.
Story: In vas res nikoli ne skrbi, kje je, s kom je, kako intenzivno je?
Ne, to me nikoli ne skrbi. Ker če je nekje drugje in ima druge načrte z drugim moškim - super, naj jih ima. Ampak potem ni primerna za to, da živi z mano.
Story: Zanimivo …
Nikogar od naju ni strah, kaj počne drugi, hkrati pa je oba na neki način strah, da bi šla narazen. In to naju drži skupaj.
Story: Aha, strah vaju vendarle je …
Strah naju je, ker je cena, da si na novo postavljaš življenje, prevelika. Tukaj imaš en odnos, skupen dom, družino, otroke, ki so daleč najpomembnejši … Če se ločim od žene, bo največja žrtev tega otrok.
To sem enkrat že doživel, pa se še danes trudim, da moj otrok (iz prvega zakona ima Roka, ki je že dijak, op. p.) ne čuti teh posledic. Ampak to je možno, ker smo normalni ljudje, ker moja žena podpira mojo bivšo ženo, ker komunicirava med seboj in nimava nobenih problemov. To, da je pri nas tako, je božji čudež.
Story: Ali ženske spoštujejo vašo zakonsko srečo? Spoštujejo v smislu, da se ne poskušajo vriniti med vaju z Marušo.
Mislim, da tu lahko odgovorim tako z da kot tudi z ne. Za žensko, ki je nagnjena k temu, da išče visoko situirane moške, sem jaz potencialna tarča. To zagotovo. Vendar pa ‘težava’ nastopi, ker je pot do najinega stika lahko zelo zakomplicirana. Prvič: na poligonu, kjer se gibljem, takšnih žensk praktično ne morem srečati. Drugič: vprašanje interesa.
Človek, ki je zainteresiran za koketiranje, bo oddajal tako energijo. In tretjič: vprašanje je, ali je to - realno gledano - tvoja življenjska zmožnost ali ni. V mojem primeru ni. Jaz raje delam tri stadione, kot pa da bi moral zdaj razmišljati, s katero ljubico se bom kje skrival. Ne da se mi, res se mi ne da.
Story: Se spomnite prve bolečine, ki vam jo je še kot mlečnemu fantiču zadala kakšna mična deklica?
Khm … (vzdihne) Zaradi punc nisem čutil nikakršnih posebnih bolečin.
Story: Story: Je ni negativne izkušnje s punco, ki bi vam kot mulcu ustvarila dvom o sebi?
Ne … (mojstrsko zamenja temo) Ker sem bil malo bolj ‘buckast’, je kakšnim lepim puncam danes morda žal, da niso vztrajale z mano, haha …
Story: Se kakšna od teh, ki niso vztrajale, po 20 letih kaj ‘pofočka’ pri vas?
Danes si ne upa več, haha …
Story: Čeprav bi si lahko privoščili življenje v centru prestolnice, ostajate zvesti podeželju - rodni Šmarci, ki je tri kilometre pred Kamnikom. Se morda spomnite, kdaj ste ga - kot pravi vaški poba - dali na zob?
Alkohol je na vasi isto kot mleko. Jaz sem bil star šest let, ko sem staremu očetu že delal družbo pri kuhanju ‘šnopsa’. In takrat sva seveda morala poizkusiti, kaj kuhava …
Story: Pri šestih letih ste prvič ‘cuknili šnopček’?
Da, pri šestih, a ker je bilo žganje dostopno, nikoli ni bilo neke tenzije, da bi težil k njemu. Imel pa sem sošolce, ki so v prvem letniku prvič okusili alkohol in šli po prvem pitju na izpiranje želodca. Tako da se mi zdi ta vaški način veliko bolj naraven, saj mene že pri devetih letih alkohol sploh ni več zanimal, haha …
Maja Susman
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del