Jonas. Natrese kopico biserov, kot bi se mu mimogrede skotalili iz rokava, nato pa z roko zamahne nad njim, da so le navadni kamni.
Skromen je, kot so lahko skromni le največji, in preprost, kot to zmorejo le najpametnejši. Trenutno igra samega sebe v predstavi Špas teatra, za katero pravi, da je neke vrste revizija, in kritike so odlične.
Kako zadovoljni ste z odzivom na predstavo?
Želel sem si samo, da bi mi ljudje prisluhnili. Saj se tudi smejejo, česar sem vesel, ampak to predstavo sem delal brez pričakovanj. Mogoče je to tudi najbolj zdravo, zase samo vem, da moram nekaj delati, moram povedati, moram nastopati. Saj to je moj poklic, kaj pa naj drugega počnem? To sem jaz. To je tako kot pri morskem psu, baje se mora nenehno premikati, drugače ne more dihati.
Jonas, ali obračunavate z življenjem?
Mislim, da. Tisto, kar delaš, je vedno odsev tega, kar se ti že dogaja v glavi. Zdaj sem pač v obodbju, ko razmišljam za nazaj, o vseh dogodivščinah, ki sem jih doživel ... poskušam jih ovrednotiti, kaj je bilo prav in kaj ne, tudi zato, ker imam zdaj otroka in čutim odgovornost, ki je prej nisem.
Prej se je samo dogajalo.
Ja, prej se je kar dogajalo. Zdaj pa je pravzaprav tudi naša naloga, da o tem malce razmislimo. Malo je pa treba vedeti, kaj je pametno in kaj neumno, skozi to razmišljanje se spominjam vseh svojih uspehov in vseh svojih napak. Obojih se je kar nekaj nabralo.
Ali kaj obžalujete?
Obžalovati nima smisla, to me je naučila že Edith Piaf. Je ne regrette rien. Ne obžalujem ničesar, če bi pa še enkrat živel, bi se drugače odločal. Ne bi me zapeljale nekatere stvari, ki so me. Ne vem, ali bi hotel spet postati televizijec, na primer.
Kaj bi še spremenili?
Že dolgo fantaziram o tem, kako noro dobro bi bilo, če bi se še enkrat lahko vrnil na gimnazijo. Pa bi bil spet star 18 let, ampak s to pametjo, ki jo imam zdaj. Joj, kaj bi jim zdaj delal! Vse bi imel okoli sebe na vrvici kot marionete in tako bi tudi delal z njimi.
Ali zdaj veste kaj več tudi o ženskah?
Zdaj si domišljam, da mi je vse jasno. Takrat mi pa ni bilo, zato sem delal velike napake, seveda v neki mladostni razposajenosti, ki je najbrž tudi simpatična.
Domišljate si, da vam je vse jasno?
Recimo, da mi je danes bolj jasno kot včasih, kaj pravzaprav ženske želijo in kaj potrebujejo. Ker to sta dve različni stvari. In danes bolje vem, kako naj rečem, da bo prav, kako jih zadovoljiti. Ampak to ne velja samo za ženske, tudi za vse druge, za prijatelje, znance ... Gotovo bi se danes izognil številnim kiksom. Izognil bi se oholosti, bahavosti ...
Kakšno je danes vaše stališče do uživanja marihuane?
Prvič, jaz sem v njej dolgo časa zelo užival in je bila moje edino mamilo, ker se alkohola nikakor nisem mogel navaditi, pa sem se trudil. Moj oče je bil res dober v tem. Ampak meni nekako ni steklo in sem obupal, drugih mamil se nisem niti dotaknil, za kokain niti ne vem, kako diši, vedno sem se ga malo bal, čeprav je o meni krožil trač, da ga na veliko uživam, ko sem vodil Milijonarja. Tako da je bila marihuana edina stvar, ki sem se je z užitkom pritaknil, ampak sem pred slabima dvema letoma nehal.
Ste imeli težave?
Ne, opazil sem, da me preveč osami in mi življenje napolni z neko praznino, ki se je potem ne zavedam. Kar se legalizacije tiče, sem brez dvoma za, ko gre za medicinske razloge, pa tudi sicer bi bilo pametno razbiti ta črni trg, saj vsi vemo, kako stvari potekajo.
Kako disciplinirani ste v življenju?
Premalo, rad bi bil bolj normalen, kot sem. Večino svojega življenja sem preživel zelo boemsko, hodil sem spat ob štirih ponoči, jutra sem prespal, imel sem neredno prehrano, premalo sem se gibal. Takrat sem bil tudi zelo ponosen na to, ker nisem bil kot drugi, danes šele vidim, da mi marsikaj ni koristilo. Zdaj kar zavidam ljudem, sosedom, ki jih opazujem na sprehodih, kako kosijo vrt, pa si želim, da bi imel to disciplino. Kopati po vrtu, porihtati bajto, okna, tega si želim naučiti, se spremeniti na bolje.
Vas skrbi, kam gre ta svet, če gledate mladino?
Strašno me skrbi, saj veste, mladi in razvrat. (smeh) Dogajajo se mi stvari, ki so se dogajale mojim staršem in njihovim staršem pred njimi. Upam, da sem pravzaprav samo v normalnem položaju, ko mi ni več dano in usojeno razumeti naslednje generacije. In se tolažim z mislijo, da je tako tudi prav. Da je tudi ta naslednja generacija mojih otrok v bistvu boljša in spretnejša in pametnejša od naše. Ampak si ne pa morem pomagati, da me ne bi skrbelo.
Ampak danes je razvrat to, da cele dneve buljijo v svoje pametne telefone in tablice.
Tako je kot takrat, ko so meni starši poskušali omejiti TV, pa stripe, celo knjige, ker sem preveč čepel v njih. Tako so me poskušali omejevati in vem, da sem jim to strašno zameril, čeprav sem zdaj jaz v položaju, ko poskušam nekako omejevati te tablice, ampak ne vem, ali imam prav.
Bo čas pokazal.
Moja babica mi je razlagala, da so oni pa na travniku deteljice iskali in krave bosi pasli. Veš, kako je bilo to lepo, je govorila, jaz pa sem si mislil svoje.
Spremembe so torej nujne.
So in hvala bogu, da se tega zavedam. Človek, ki se ne spremeni na bolje, se bo spremenil na slabše.
Besedilo: Katja Golob // Fotografije: Dejan Nikolič