Jonas Žnidaršič: "Vodil bi talk show"

Jonas Žnidaršič: "Vodil bi talk show" (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Nova
8. 10. 2016

Jonas je zagotovo človek številnih talentov in oznake, kot so igralec, voditelj, pisatelj, mojster biljarda in pokra, so premalo, da bi lahko opisali njegovo 'veličino' v slovenskem medijskem prostoru. Trenutno se pospešeno pripravlja na premiero monokomedije s preprostim naslovom – Jonas, ki bo 30. septembra in s katero bo zabaval gledalce Špas Teatra.

Jonas svoje misli rad umiri z meditacijio, prijata mu mir in tišina, ki sta za izvajanje nujno potrebni. Takrat se posveti sam sebi, pravi, da je notranja zbranost zanj zelo koristna. Tudi sama opazim, da je na njem nekaj drugače, v zadnjih nekaj letih je močno spremenil odnos do novinarjev.

"Ja, ampak to ne zaradi meditacije, temveč iz čisto nujne spremembe. Modri ljudje pravijo, kdor se ne bo spremenil na boljše, se bo na slabše. Mislim, da je to nujna posledica, nisem načrtoval nobenih sprememb. Zmeraj si želiš narediti korak naprej," nam je še zaupal.

O čem govori monokomedija Jonas?

O meni, o mojem življenju, mladosti, nostalgičnih starih časih. O stvareh, ki smo jih že malo pozabili, pa se jih vedno radi spomnimo. O tem, kako je bilo včasih drugače.

Kaj pa se vi radi spomnite iz svojih starih časov?

Zelo rad se spomnim časov, ko sem bil še mlad in naiven. Tega obdobja se najraje spomnim. Najraje se spomnim gimnazije, hodil sem na 'šubičko'.

Kakšen pa je bil Jonas kot gimnazijec?

Dolgolas, bos.

Bos?

Ja, bos sem hodil nekaj časa, tudi v šolo. Ne spomnim se, ali je bila stava ali sem samo hotel izstopati.

Kakšen pa je sicer bil Jonas v šoli?

Pri nekaterih predmetih strašno priden, angleščina in matematika sta mi šli z lahkoto od rok, pri zgodovini sem pa šepal. Vidiš, danes me pa zgodovina veliko bolj zanima, kot pa recimo angleščina ali matematika. Kako se življenje prav po svoje obrne.

Kaj vam je poleg šole še ostalo v spominu?

Spomnim se, kako sem začenjal igrati kitaro in kot glasbenik tudi nastopati. Enkrat sem celo nastopal v Križankah na Jazz festivalu, v zasedbi banda, ki smo ga imeli. Se moram prav spomniti, česa se spomnim.

No, mi se zagotovo spomnimo obdobja, ko ste radi igrali biljard. Kdaj ste začeli?

Ko je biljard pravzaprav prišel v Slovenijo. Prve mize so se pojavile pri Mačku in na Šternu. Bilo je čisto nekaj novega in strašno popularnega, mize so bile ves čas zasedene. Ta igra me je takrat fascinirala, zato sem nakupil neke knjige in študiozno pristopil, dal sem si delati tudi svojo mizo.

Ali je bila ta miza kaj posebnega?

Ne, posebna ni bila. Bila je le dovolj velika, saj so bile mize v lokalih po navadi majhne in na žetone. Pravi biljard se namreč igra brez žetonov na velikih mizah, ki morajo biti dolge vsaj devet čevljev in tako sem dal tudi sam narediti.

Udeleževali ste se tudi biljardnih tekmovanj. Kakšne uspehe pa ste dosegali?

Bil sem dvakrat državni prvak Jugoslavije, ko je še bila. Hodil sem po turnirjih po vsej državi, sploh ne vem, ali sem kje manjkal.

Pa ga še igrate?

Neee, že dolgo ne. Včasih igram šah. Ampak zdaj čakam na kakšno novo obsesijo, ki me bo popadla. Želim si nečesa novega. Samo da pride nekaj novega, pa me staro ne bo več zanimalo.

Kaj pa mislite, da bi vas lahko zanimalo?

Pojma nimam! Ravno sem v takem življenjskem obdobju, ko iščem nove izzive, kaj pa bi zdaj počel, s čim bi se zdaj ukvarjal.

Vas zanimajo mogoče televizijski izzivi, morda vodenje kakšne oddaje?

O tem prav posebej ne razmišljam, če pa bi me kdaj potrebovali, se bom najbrž z veseljem odzval.

Kaj pa bi najraje vodili?

Kakšen talk show, zabavno oddajo z gosti, skeči, glasbenimi točkami. Tega pri nas manjka.

Kaj pa sicer še počnete v življenju?

Med drugim tudi pišem. Napisal sem 12 delov nadaljevanke za nacionalno televizijo, ki se bo kmalu začela snemati v režiji Vinčija Voguea Anžlovarja, in dramaturške ekipe z Ireno Svetek in Ivano Jurkovič.

Kakšna pa je tema nadaljevanke?

Življenje na splošno. Lažje sem jo napisal, kot zdaj razlagam, ne vem, zakaj. Osrednja tema so mediji, novice, kaj je novega.

Boste tudi vi igrali?

Če bo čas dopuščal, bom. Pripravil sem si eno vlogo. Se moramo še dogovoriti.

Kakšen pa je naslov?

Več po oglasih.

Kje pa se počutite najbolj domače, pred kamero, za kamero, na odru?

Najbolje se počutim na odru, ko nastopam in pripovedujem. Ko mi ljudje izkažejo pozornost, me poslušajo in mi prisluhnejo.

Koliko vas pa kaj doma poslušajo?

Moji hčerki me vsekakor premalo.

Imate dve hčerki, 13-letno Zojo in 7-letno Hano. Kako je biti oče najstnici?

Zdaj šele vidim, kako sem bil jaz kot najstnik naporen za svojo mamo. Težko je ujeti stik z našo najstnico. Uživa v pop glasbi, na čelu z avstralsko skupino 5 Seconds of Summer. Zelo dobro 'žgejo' in so zelo simpatični. Mislim, da bo jezna, če bom preveč o njej govoril.

Po navadi so hčerke očkove punčke, kako pa je pri vas?

Bojim se, da to velja tudi zame.

Kaj pa mlajša hčerka?

Zdaj gre v tretji razred in je zelo pridna, šola jo zelo veseli, bolj kot je mene. Rada ima družbo. Pogreša pa družbo doma, ker so ulice prazne. Ko sem bil jaz otrok, smo se vsi igrali na ulicah, danes pa so vsi notri. Starši jih skrivajo in držijo na povodcih. Kar se mi zdi škoda.

Pa se hčerki zavedata, kdo je njun očka?

Jaz jima povem, ampak se mi zdi, da si ne moreta predstavljati, da bi bil jaz znan človek. Smejita se in sta začudeni, ko na ulici kdo za nami vpije: 'O, lej ga, Jonas!'

Mislite, da če bi imeli sina, bi se z njim kaj drugače povezali?

Najbrž bi bilo lažje. Pri puncah sem poskusil z biljardom in kockami lego, a ni uspelo. Raje sta imeli punčke, plišaste medvedke in kužke, ki pa meni niso blizu. Saj to ni bilo značilno zame v moji mladosti.

Ste si kdaj želeli sina?

Ne morem reči, da sem si želel fantka, vendar bi bilo dobro imeti parček. Da spoznaš obe plati. Jaz imam pa za zdaj samo dve hčerki.

Za zdaj?

Jah, poglej, kaj pa jaz vem, kaj bo ...

Kreativni prepir z Bizovičarjem

Monokomedijo Jonas je režiral Lado Bizovičar. Kakšen je vajin odnos?

Sva v zelo prijateljskem odnosu in se dobro razumeva. Poznava se že vrsto let, odkar je on začel delati na televiziji. Skupaj sva delala, se smejala, jokala, se prepirala.

Zaradi česa pa sta se prepirala?

Tega ti pa ne bom povedal! To sem rekel bolj v šali kot zares, bil je kreativni prepir.

Kakšen je Lado kot režiser?

Zelo zahteven, natančen, kar v redu.

Česa ste se vi naučili od njega in kaj on od vas?

On zatrjuje, da mnogo, ampak jaz mislim, da je samo prijazen do mene. Jaz pa se od vsakega sodelovanja kaj naučim.

Tekst: Barbara Majič

Priporočamo