München je pred prvim srečanjem polfinala letošnje Uefine Lige prvakov med domačim Bayernom in madridskim Realom trenerja gostov pričakal kot pop zvezdnika. Joseju Mourinhu, zdaj 49-letnemu Portugalcu, je bila vloga znana.
In pozornost tudi. Del njegove trenerske taktike je tudi prevzemanje pritiskov javnosti nase in preusmerjanje istih pritiskov na nasprotnika. Mourinho je namreč kot zelo inteligenten človek dobro preučil delovanje medijev, mehanizme stopnjevanja napetosti pred srečanjem in s tem tudi stopnje verbalnih napadov na nasprotnika, ki delujejo benigno, a v resnici ni tako. Niti najmanj ne.
Ko je torej Mourinho prispel v bavarsko prestolnico, se je najprej sarkastično dotaknil izjav Bayernovega vodstva, kajti bivši nogometni velikani najuspešnejšega nemškega kluba in danes njegovi vodilni funkcionarji – Franz Beckenbauer, Karl – Heinz Rummennige in Uli Hoeness – so madridski Real označili za ne najbolj posrečeno sestavljeno moštvo, ki nikakor ne more biti favorit v merjenju moči z Bayernom.
Mourinho si je takih izjav lahko le želel, v garderobi jih je obrnil tako, da so Cristiano Ronaldo, Angel di Maria in drugi pokali od jeze in želje, da na igrišču pokažejo, da je drugače, pred novinarji se je delal ponižnega, prevzel je vlogo slabšega v dvoboju evropskih velikanov.
In koval taktiko, s katero je evropsko kariero nevsakdanje uspešno začel na klopi Porta, jo nadaljeval na klopi londonskega Chelseaja, kjer mu je v vojni egocentrikov lastnik Roman Abramovič pokazal vrata, preden se je lahko tudi z modrimi z jugozahoda Londona povzpel na evropski vrh, in nato muk odrešil lastnika milanskega Internazionaleja in po več kot 40 letih naslov evropskega prvaka priigral tudi črno-modrim.
Ko mu je uspelo v Milanu, kjer je Mourinho dobesedno izžel sicer odlično zasedbo, ga je dal poklicati Florentino Perez, arogantni predsednik madridskega Reala.
»Sam vpiši vsoto, ki jo želiš dobivati kot letno plačo,« mu je dejal Perez.
In Mourinho jo je vpisal in 31. maja 2010 tudi uradno postal glavni trener madridskega Reala. A če je pričakoval, da bo tudi španski nogomet pokoril tako hitro in prepričljivo kot prej portugalskega, angleškega in italijanskega, se je zmotil. Zelo. V Pepu Guardioli na klopi Barcelone je naletel na človeka in trenerja, ki je vse, kar Mourinho ni. Prijazen.
Predan nogometni ustvarjalnosti, predan 'fair playu'. In tako kot Mourinho, seveda, tudi predan zmagam. Na prvem El Clasicu, že nekaj časa najpomembnejšem in najbolj razvpitem derbiju na svetu, je Real na stadionu Camp Nou dobil pet zadetkov. Dal ni niti enega. Morda prvič v karieri je Mourinho ostal brez besed.
Potem se je začela serija derbijev med glavnim mestom in najbolj potentnim španskim mestom, med Ronaldom in Leom Messijem, med taktiko zarote in taktiko odprtosti, začel se je spopad dveh nazorov. Mourinho je v finalu španskega superpokala avgusta 2011 tako izgubil živce, da je pomočniku Guardiole Titu Vilanovi zahrbtno v oko vtaknil prst.
Mourinho je sicer letos dobil prvo bitko, ko je Real Barceloni na njenem stadionu Camp Nou prevzel naslov španskega prvaka, a v Ligi prvakov se je izkazalo, da je imelo vodstvo Bayerna prav. Bavarci so se namreč po streljanju enajstmetrovk v Madridu uvrstili v finale, ki bo ravno v Münchnu. Mit o nepremagljivem portugalskem trenerju se je začel majati, status rok zvezdnika je ostal. Kako dolgo še?
PET ZVEZDNIŠKIH
- Leta 2007 je v Anglijo pretihotapil psa.
- Tekoče govori portugalsko, špansko, italijansko, francosko in angleško.
- Magazin The Rolling Stone ga je v španski izdaji izbral za rok zvezdnika leta 2011.
- Ima izbran okus oblačenja.
- Veliko časa posveča dobrodelnosti.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču