Avtor številnih uspešnic Josip Miani - Pipi je v glasbeni karieri doživel stvari, ki jih nekateri nikoli ne bodo. Čeprav je prodal več kot milijon zgoščenk po vsem svetu, je ostal na trdnih tleh. Trenutno s svojim znanjem pomaga nadobudnim glasbenikom in v studiu razveseljuje otroke. Kako? S sinhroniziranimi risankami, ki so njegova velika strast!
Story: Vaša pot se je strmo povzpela leta 2004. Takrat ste s skupino Karma veljali za eno izmed treh najuspešnejših hrvaških dance skupin. Kakšen je bil tisti čas?
No, vse skupaj se je začelo močno vzpenjati kakšno leto prej. 2003 in 2004 sta bili leti največjega vzpona. Takrat se nam je odprl celoten trg nekdanje Jugoslavije in nepredvideno Češka ter Slovaška. Bilo je noro. Res pa je, da sem leta 2003 začel sodelovati pri oddaji Bodi idol, ko me je publika v Sloveniji začela spoznavati in, upam, imeti rada. Na delo pri oddaji Bodi idol in sodelovanje s Stojanom imam samo lepe spomine. Izredno smo se zabavali in tudi veliko delali. Stojan je zahteven profesionalec, ki pozna delo na televiziji do popolnosti. Pri njem se ne moreš ‘švercati’.
Story: Povsem nepričakovano je leta 2003 skupina Karma postala velika zvezda na Češkem. Vaši hiti so se predvajali na vseh lestvicah in prehiteli ste celo Madonno in Justina Timberlaka. Kako ste takrat to doživljali?
Kot rečeno, bilo je noro. Na začetku nismo mogli verjeti, da se nam to dogaja. Ko so nas poklicali, smo mislili, da nas ima kakšen prijatelj za norca, in morali smo preveriti na internetu na uradni češki lestvici, da smo videli, da nas ne vlečejo za nos. Ko smo gostovali na Češkem, smo res imeli status svetovnih zvezd.
Na letališču so nas pričakali oboževalci s transparenti, slikami, letaki in obveznim kričanjem, imeli smo močno varnostno službo, vozili smo se v blindiranih terencih in limuzinah, izpolnili so nam vse želje, naš prihod je bila pomembna novica v njihovih glavnih TV-poročilih in dnevnih časopisih, pa ne rumenih, ampak tistih ‘ta pravih’. Tega, da smo takrat nastopali na stadionih pred 60 tisoč oboževalci, še sami nismo dojemali. Ko pred tabo nastopa Kate Ryan ali Ruslana, se v nekem trenutku vprašaš: ‘Je to sploh res!!!??’ Prodati več kot milijon zgoščenk po vsem svetu in gledati svoje pesmi, pesmi, ki sva jih midva napisala, na lestvicah pred Madonno ali Jennifer Lopez! Kdo je tukaj nor?! Tega, kar smo mi doživeli v nekaj letih, glasbeniki ne doživimo v vsem življenju, ali dveh.
Če ne bi prihajali domov, v Slovenijo oz. na Hrvaško, kjer me je žena še vedno vsak večer opomnila, da odnesem smeti ali da ne živim v hotelu in naj pospravim nogavice, bi me hitro odneslo. (smeh) Je pa bilo zares noro. Tako pa smo vsi ostali prizemljeni in to doživljali kot neverjetno avanturo, ki sem nam je dogajala. Doma pa smo bili še vedno mi!
Story: Po vsem tem ste si v Sloveniji ustvarili družino in življenje. Vsi, ki vas poznajo, pa vedo, da ne morete biti pri miru. Kaj trenutno počnete?
Da ne? O, pa sem se kar umiril. Leta naredijo svoje. (smeh). No, resno … profesionalno sem se začel ukvarjati z glasbo pri 15 letih. Začel sem s tem, da sem vsako poletje, ko so se vrstniki zabavali po plažah, igral na križarkah po Finskem in Norveškem. Ko sem končal srednjo šolo, sem se vpisal na fakulteto in poskusil ‘iti v službo’. Hitro sem ugotovil, da to ni zame in da je glasba moj svet. Pa sem vzel klaviaturo in šel. Od takrat nisem nehal igrati.
Lažem, enkrat, če se ne motim, leta 1999, sem se odločil, da imam dosti igranja, in sem spet poskusil s službo. Zdržal sem dva meseca. (smeh) Glasba je moje življenje, glasba sem jaz. Res pa je, da sem nehal nastopati. Po 20 letih aktivnega koncertiranja sem se nekoliko utrudil. Zdaj imam svoj snemalni studio, kjer se ukvarjam večinoma s sinhronizacijo risank za slovenski in balkanski trg. Seveda ob vikendih, ko imam več časa, še vedno ustvarjam.
Story: S sinhronizacijo risank se ukvarjate od leta 2011? Ste ljubitelj risank?
To je zanimiva zgodba. Naj na začetku povem, da mi je vsa leta glasbene kariere stala ob strani založba Menart. Boštjan Menart ima nos za uspešne projekte in je vizionar. Ljudje, ki ga poznajo, vedo, da je pri njem korektnost vedno na prvem mestu, kar je danes redkost. To lahko trdim po 20 letih izjemnega sodelovanja.
Zakaj govorim o tem, ko ste me pa vprašali za risanke? Ko sem se odločil, da ne bi več aktivno igral, so me fantje iz Menarta vprašali, ali bi poskusil sinhronizirati risanko. Niso vedeli, da so me zadeli naravnost v srce. Sem namreč zaljubljen v risanke. V tem sem fanatik, ker sem, še preden sem začel sinhronizacijo, nabavil, da ne uporabim kakšne ilegalne besede, (smeh) vse risanke svoje mladosti. Te hranim doma na DVD-jih, in to v italijanščini, angleščini ali japonščini, odvisno od tega, v katerem jeziku sem jih gledal, ko sem bil otrok. Nataša bi vam rekla, da sem kot hrček.
Zbiram kable, klaviature, računalnike, telefone, filme, ure in risanke … Pa bi se še kaj našlo. (smeh) Seveda sem takoj privolil in končno našel nekaj, kar delam z istim veseljem, kot ustvarjam glasbo. In če me nekaj veseli, potem to pač delam najbolje. (smeh) Sam nato nisem več mogel izvesti vseh naročil zadovoljnih parterjev, dela pa nisem hotel zavrniti. Zato sem se odločil, da razširimo dejavnost, in z Menartom smo odprli studio, kjer sem izurili nekaj zelo dobrih tehnikov, ki zdaj lahko redno zaslužijo eno lepo plačo. Predvsem pa se imamo res fajn, odlično vzdušje, zabavno delo.
Story: Zelo uspešni ste tudi kot avtor pesmi drugih izvajalcev. Kakšen je občutek, ko spremljate drugega pevca in vaša pesem žanje dobre (lepe) uspehe?
Tudi ko sem bil pri Karmi, sem delal za druge izvajalce. Med slovenskimi naj omenim Rebeko Dremelj, Žano Povše, Kingstone, Čuke, Mambo Kingse, od hrvaških pa E.T., Colonio, Stavrosa, Mineo, Tonyja Cetinskega ... Ponosen sem na vsako pesem, ki jo dam iz studia. Nisem polovičarski. Pri meni gre vedno na vse ali nič.
Pevci, ki me poznajo, vedo, da sem zahteven, ker iz njihovega vokala vedno poskušam izvleči več od maksimuma, vključno z interpretacijo. Vedo, da sem surovo iskren in da govorim ‘brez rokavic’, tako da se čuti malo treme, ko pridejo v kabino. (smeh) Velikokrat se kakšen izvajalec zjoče in iz obupa leži v kabini zaradi mojega ‘maltretiranja’, ampak na koncu pride ven zelo zadovoljen s svojim delom in končnim izdelkom.
Story: Katera sodelovanja so obrodila največ sadov?
Tega je kar veliko. Karma je seveda moj paradni konj! Več kot milijon in pol prodanih cedejev, 250 kompilacij v 150 državah in 10 let neprekinjenega koncertiranja po celotni Evropi je kar lep uspeh. Potem je tukaj Žana z Drugo violino. Ljudje mogoče sploh ne vedo, da je Žana s to pesmijo kot prva in do danes edina Slovenka nastopila na Hrvaškem radijskem festivalu. Glasbeniki in novinarji vemo, da je to na Hrvaškem najelitnejši in hkrati najbolj zaprt festival. Tako da je nastop Slovenke takrat bil senzacija.
Skupaj sva ustvarila še nekaj zelo uspešnih pesmi, a nama še ni uspelo vsega narediti. Žana je podcenjena izvajalka v Sloveniji, ampak verjamem, da njen čas šele prihaja. Izredno sem ponosen na sodelovanje z Rebeko Dremelj. Z njo sva se še posebej ujela. Moja pesem (Vrag naj vzame) in njeni neverjetna karizma ter energija so naju pripeljale do Evrovizije v Beogradu. Skupaj sva naredila zelo dobro in uspešno zgoščenko Nepremagljiva. Rebekin doseg je več kot samo Slovenija.
Upam, da ji s pravim avtorjem spet uspe. Ponosen sem na sodelovanje z Jakobom Kapusom. Z nama je plesala vsa Evropa in še v Rusijo nama je uspelo prodreti. Jakob bo še marsikaj naredil, samo čakajte. Zagotovo sem še koga pozabil! Se že vnaprej opravičujem - leta in to. (smeh) Mislim, da še nisem povedal zadnje besede oz. note. (smeh)
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
