Glavni Čuk Jože Potrebuješ je pred meseci praznoval pomemben življenjski mejnik, in sicer abrahama. Na veliki zabavi se je zbrala vsa slovenska glasbena srenja in tam smo se lahko na lastne oči prepričali, da je Jože vse prej kot običajen 50-letnik.
Neprespane noči, potovanja po Sloveniji, delovni vikendi in še kaj bi se našlo na njegovem seznamu službenih dolžnosti, vendar pa Jože v zabavanju množic še vedno tako uživa, da o glasbenem pokoju niti ne razmišlja. Telesno kondicijo namreč že leta ohranja s športom in zdravim življenjem, saj ne pije in ne kadi, tudi pri prehrani je zelo discipliniran. Nič čudnega, da se lahko tudi po abrahamu pohvali z 'radiatorčki' na trebuhu, medtem ko se marsikateri njegov vrstnik skriva za svojim pivskim trebuščkom. Seveda pa je tudi Jože le človek in tudi on ima včasih občutek, da ne zmore več.
Takrat ne vrže puške v koruzo, ampak vztraja. Kako mu to uspe? "Migati je treba. In življenje deliti z ljudmi, ki tebi privoščijo vse najboljše in ti njim enako. Aha, ena nova – res je, da se mi zadnje čase zelo prileže tudi kratek popoldanski spanec, takšen 20-minuten, če imam priložnost in čas seveda. To pa je že luksuz. Potem pa spet gas," svojo skrivnost izda pevec, ki že nekaj desetletij slovi po uspešnicah, ki jih niza kot po tekočem traku, pa naj bo gre za narodno-zabavne viže ali pa otroške himne.
Sam pravi, da kakšnega posebnega recepta ni, je pa že leta zvest svojevrstnemu delovnemu procesu, kot večina glasbenikov, ki potrebujejo ustvarjalni mir. "Meni je ustvarjanje glasbe užitek, notranja potreba in nikoli na silo ne pišem pesmi. Je pa res, da so vse pesmi, ki sem jih napisal, nastale, kot se za pravega čuka spodobi – ponoči. Ene nastajajo tedne in mesece ali pa celo leta, nekaj pa jih je nastalo čez noč. Ni pravila." Pa lahko dejansko že vnaprej začutiš, da se bo spisana skladba usidrala v ušesa poslušalcev in jo bodo znali tudi čez leta zapeti na pamet?
Jože pravi, da lahko z izkušnjami razviješ takšen občutek. "Saj je lepo imeti uspešnice in mega ljudske hite, ampak če ne bi bilo ob tem notranjega zadovoljstva, je to pač industrija. Sicer glasbena, ampak industrija. Je pa seveda vsakemu glasbeniku v veselje, če je še komu všeč to, kar ustvari. Da je tako veliki večini poslušalcev všeč to, kar je tudi tebi, in to toliko generacijam, pa da se pod to z veseljem tudi podpišeš, temu se pa reče privilegij. Kot tudi to, da s svojim delom ustvarjaš glasbene trende in jih napoveduješ in s tem usmerjaš številne mlade glasbenike, ne pa da si obsojen samo na sledenje in kopiranje. In to, hvala bogu, nam Čukom že mnogo let uspeva."
Besedilo: Anja P. Kontrec, E. J. // Foto: Aleksandra Saša Prelesnik, Goran Antley, osebni arhiv