Jože Potrebuješ: "Hčerki sta glasbeno bolj nadarjeni kot jaz"

Jože, kako se znajdete med samimi ženskami v družini?

Jože: Niso same ženske, ker je maček tudi moški! (smeh) Ko sva z Andrejo začela hoditi, sva že vedela, da bo najin prvi otrok zagotovo hčerka in da ji bo ime Petra. Meni je super. Sicer so vsi govorili, da ni preveč fino, da je med otrokoma preveč razlike, da če je razlika večja kot tri leta, ni v redu, da se težko med seboj zaigrajo. Pri nas ni tako, med hčerkama je pet let in pet dni in se nama zdi, da je bilo to idealno.

Kaj so prednosti in kaj slabosti tega, da v hiši prevladujejo ženske?

Jože: Prednost je, da je moja partnerica ženska, česa drugega si sploh ne znam predstavljati! (smeh) Za otroke je pa super, da sta dve punci, nikoli se nismo obremenjevali s tem, ali bodo fantje ali punce, razen prva je morala biti punca.

Je mogoče zaradi prevladovanja žensk v hiši daljša čakalna vrsta pred kopalnico?

Jože: Ne, tega pri nas ni. Smo zelo hitri. Reakcijski čas od tega, ko nam zazvoni telefon, pa do tega, ko smo vsi v avtu, je zelo kratek in se z leti še zmanjšuje. Včasih je bilo potrebnega veliko pakiranja, ko sta bili dekleti še majhni, pa se nama je uspelo odpraviti od doma v dveh minutah, zdaj pa v minuti petdeset! (smeh) To vključuje, da smo vsi oblečeni in da imamo pripravljene športne rekvizite in malico

Kdo ima glavno besedo v družini, oče ali mama?

Eva: Oči.

Petra: Ne vem, mami je več doma, ampak zadnjo besedo ima, se mi zdi, še vedno oči.

Eva: Mami vedno reče na koncu, očija vprašaj.

Petra: Oči pa potem reče, mami vprašaj.

Jože: Ni pomembno, s katere strani prihaja, pomembno je, da je odločitev jasna in enosmerna. Če se nekaj zmenimo, mora tako biti. Kot smo se nazadnje dogovorili, da bo Eva klavir naredila s petico, in ga potem je, je bilo vsem vse jasno. (smeh)

Koga pa hčerki bolj ubogata?

Petra: Očija.

Eva: No, pa saj tudi mami ubogava.

Jože: Sta kar pridni. Naša šibka točka je spanje. S tem imamo težave, že odkar sta bili majhni deklici. Sploh Eva je vedno govorila, ne pat, ne pat, ko smo jo nesli po stopnicah v zgornje prostore, kjer imamo spalnico. In tako je še vedno.

Andreja: Obema se zdi čudno, da morata ob pol enajstih spat, vedno rečeta, a že zdaj?

Jože: Ker je res škoda zvečer vsako minuto zamuditi, saj zjutraj minut ni toliko škoda kot tistih večernih! (smeh) Tukaj se malo vidijo geni Čukov.

Kaj pa, ko imata hčerki kakšne posebne želje, pri kom najprej prosita, kdo je tisti, ki vedno popušča?

Eva: Mami, če pa ona ne dovoli, grem pa k očiju.

Petra: Mami, ampak odvisno, kdaj.

Pri materialnih stvareh?

Andreja: Pri nas materialne stvari sploh nikoli niso imele kakšne posebne teže. Nikoli ni nobena imela kakšne posebne želje po kakšnih znamkah oblačil. Po navadi kupimo tisto, kar potrebujeta, da bi imeli pa kakšne posebne želje, to pa ne.

Kaj pa na primer, ko sta si želeli živali?

Jože: Ja, tukaj je bila pa stvar malce drugačna. Edina želja, ki je bila res konstantna, pa žal ni bila ta, da bi klavir igrali ali pa harmoniko, ampak želja po živali. Imeli smo že res veliko vrst živali, od ribice, ki jo je enkrat Miklavž prinesel, do paličnjakov, vendar se niso obnesle. Je bila pa dolgo prisotna želja po mačku, to željo sva res poslušala deset let.

Andreja: Tudi kužka sta si želeli imeti, a smo potem ugotovili, da bi bil maček za nas idealen.

Petra: V bistvu sva ju na koncu prepričali tako, da je maček kar sam prišel k hiši. Ker se je muc izgubil, smo ga nekaj časa imeli mi, a so se kmalu našli pravi lastniki. A ravno to, da sva za najdenčka res lepo skrbeli, je bil razlog, da sta nama potem dovolila, da imava svojega mucka.

Jože: Za njega smo v Mačji hiši, kjer imajo mačje sirote, dali 40 evrov, kolikor stane posvojitev. Zdaj pa je vreden 40 tisoč evrov, toliko ga imata radi. (smeh)

Petra, najbrž je bilo težko prepričati starše, da ti pustijo iti sami na koncert One Directiona v Italijo?

Petra: Se sploh ne spomnim, h komu sem šla najprej prosit.

Andreja: Če je pridna v šoli in ni nikakršnih težav, potem ni problema.

Jože: Ne, sploh ne. Pri naših puncah je tako. Ne bom rekel, da sta briljantni v šoli, sploh v osnovni šoli smo imeli kar nekaj dela z njima, ne ogromno, ampak sva se jima pa morala kar posvetiti. Andreja je tukaj imela veliko vlogo, jaz sem bil v tem času res bolj malo doma. V šolo je rada hodila, ni pa imela briljantnih ocen oziroma je potrebovala pomoč. Potem pa se je Petra odločila za poklic. Odločila se je, da bo vzgojiteljica. In ko je začela seštevati pike in je videla, da se bo morala potruditi, da bo prišla na šolo, na katero si želi, od tistega trenutka nismo imeli več nobene težave. Zdaj je že v drugem letniku in je zelo pridna. V bistvu sploh ne vemo, zakaj se je odločila za ta poklic, mogoče zaradi Jerneja Tozona, ker je tudi on vzgojitelj?

Petra: Res se rada z otroki ukvarjam, tako da se najdem v tem poklicu. Velikokrat sem popazila tudi na Evo, ko je bila še majhna, in sem najverjetneje tudi takrat to vzljubila.

Jože: Če gremo na kakšen obisk, je tudi Petra vedno rada okoli otrok, oni pa okoli nje.

Andreja: Tudi ko smo na morju, je na plaži pod našim dežnikom vedno po deset otrok, jaz pa na soncu. (smeh)

Kako pa je sicer biti oče dveh deklet? Vas mogoče že skrbi čas, ko bodo k hiši začeli hoditi fantje?

Jože: Čisto nič. Do zdaj ni bilo še nobenega. Pri nas imamo zelo odprt odnos. Petra je tudi zelo umirjena za svoja leta. Sem prepričan, da kakšnega fanta še ni imela. Ima pa eno simpatijo.

Petra: Oči, saj ni treba, da zdaj vsi to vedo.

Jože: Ampak se srečata samo na avtobusu, pa mu ne upa pomežikniti, toliko jaz vem. A premalo vem?

Potem si vse zaupate?

Andreja: Jaz že takoj po telefonu izvem, ali je simpatija na avtobusu. (smeh)

Jože: Eva tudi še nima fanta. (smeh) Ampak morata pa vedeti, da mora biti športni tip, saj bo sicer za mano sopihal. Fanta morata biti športnika, saj to obe vesta. Ker smo vsi v družini športniki in nas mora dohajati. In glede na to, da imam dve hčerki, mora biti moj zet športnik. Ta bo 'nasrkal', vse športe bo moral obvladati.

Kaj pa tematiko pogovorov, imata z Andrejo razdeljeno, ali se vsi o vsem odprto pogovarjate? Kako je na primer s šolo?

Jože: Ocene ponavadi že kar takoj od njiju na telefon dobiva, ta dobre seveda.

Petra: To pa ne bo držalo, jaz pošljem vse.

Jože: Res je, Petra pošlje vse, pri Evi pa včasih na telefonu signala zmanjka.

Andreja: In potem sms hodi kakšne tri dni. Jo vprašava, ali so kontrolno nalogo že nazaj dobili, pa je vedno odgovor ne, ker seveda upa, da bova počasi pozabila na to, da jo sploh mora dobiti.

Jože: Ampak to so redki primeri, sicer sta zelo pridni v šoli. S 'špricanjem' pa tudi ni problemov. Petra nima še nobene neopravičene, čeprav je 'špricanje' v srednji šoli zelo popularno. Vendar radi hodita v šolo. Jaz žal te sreče nisem imel. Nisem rad hodil na tisto mojo strojno šolo, ker je nikoli nisem čutil. Andreja pa tudi na elektro ne. In meni je res super, da otrok najde poklic, za katerega se uči in ve, da bi to rad postal, ko odraste.

Obe pa stopata tudi po očetovih glasbenih stopinjah. Katere inštrumente igrata?

Petra: Jaz klavir, imam pa tudi svojo skupino Iskra band, pri kateri pojem.

Eva: Jaz pa klavir in harmoniko.

Imate tudi skupno pesem, pesem Lačni. Kako je nastala?

Jože: Pri naši hiši se vedno poje. Veliko, mogoče še največ kar v avtu. Pojemo tako naglas, da najverjetneje naš avto kar skače. Enkrat, ko smo se vračali iz Benetk in tam nismo našli nobene primerne gostilne, smo bili zelo lačni. Zato sva, da bi ju zamotila, napisala pesmico in smo jo peli na poti domov. A takih pesmi imamo ogromno, takšnih, ki jih nikoli sploh nismo posneli. S to pesmijo je bilo pa tako, da smo čez en teden gostovali v oddaji A si ti tud not padu in smo jo še tam v živo odpeli. Takoj je postala hit in smo se odločili, da jo posnamemo še v studiu.

Sta radi hodili na očetove koncerte in nastope?

Petra: Vedno nisva šli, saj nama čas ni dopuščal. Kadar sva lahko, sva pa radi šli in še vedno radi hodiva. Včasih naju oči pokliče tudi na oder.

Andreja: Ko je bila Eva še čisto majhna, jo je bilo povsod dovolj, tudi na odru. Zdaj, ko je malo starejša, je bolj zadržana.

Hčerki hitro odraščata, česa vas je najbolj strah v prihodnosti?

Jože: Predvsem se vsak starš boji za zdravje otrok. Ko je bila Eva še čisto majhna, nas je zelo skrbelo zanjo. Imela je zelo redko, Kawasakijevo bolezen, a smo jo k sreči prebrodili. V prihodnosti se pa predvsem bojim, ne samo za svoje otroke, ampak za vso našo mladino, da nam bodo ob takšni situaciji v državi vsi otroci pobegnili v tujino. Na splošno me pa ni strah tega, da bi se mi kdaj zlagali, ali pa fantov, ko bodo začeli hoditi k hiši. Saj jih bosta sami prenašali, res, za takšne stvari me sploh ne skrbi.

Andreja: Mene tudi ne, je pa težko včasih kakšno mamico poslušati, ko jo skrbi, da hčerka kadi, pa sem tudi sama potem zaradi tega imela pomisleke. Ampak zdaj pa nikoli več ne podvomim, da bi Petra kdaj prižgala cigareto. Vesela sem, da mi ni treba skrbeti za takšne stvari.

Jože: Vsaka zagotovo lahko takoj našteje deset razlogov, zakaj ne bosta kadili in zakaj ne pili, in jaz jima verjamem. Ker vidim, da res tako razmišljata. Res mi je všeč, da smo taka športna družina in da damo vsi veliko na zdrav duh v zdravem telesu.

Petra in Eva, se vama je kakšen trenutek z očetom še posebej vtisnil v spomin?

Eva: Od vsega so mi najljubši trenutki, ko se kaj pošali z nama.

Petra: Enkrat, ko sem šla že spat, me je zbudil, ko se je pripeljal s koncerta. Prišepnil mi je: 'Petra, poglej kaj imam,' in v roki je držal čisto majhnega ježka, ki mu je prestregel pot na cesti. Takrat smo se z ježkom igrali še kakšno uro, nato pa ga odnesli v naravo. Tega sem bila res vesela.

Eva: Spomnim se pa tudi trenutka iz bolnišnice, kjer sem preživela veliko časa. Imela sem kar strogo dieto in res mi ni dišala nobena hrana, sploh ker sem bila na transfuziji. Le burek, tega sem si pa res želela. Pa me je oči poklical in me vprašal, ali si kakšne stvari res želim, pa sem rekla, da burek. In je odšel sredi snemanja ponj in mi ga pretihotapil v bolnišnico. Pojedla sem ga z največjim veseljem in še zdaj se mi zdi, da me je pozdravil ravno ta burek.

Katere očetove lastnosti pa so vama najbolj všeč?

Eva: Zagotovo to, da se rad pošali.

Petra: Rad ima akcijo. Vedno si vzame čas za naju, nikoli ni slabe volje.

Kdo pa vama pomaga pri domačih nalogah?

Eva: Mami.

Petra: Mami, sicer za kakšno zgodovino ali slovenščino, pa tudi oči kdaj.

Kako pa najraje preživljate čas kot družina?

Andreja: Tako, da gremo na Lovrenc (hrib v bližini), radi tudi tečemo, pa na morje se radi odpravimo. Največ se dogaja okoli športnih aktivnosti. Ob zimskih večerih radi gledamo stare fotografije.

Petra: Radi gledamo tudi fotografije s potovanj. Obožujemo družabne igrice, še posebej Activity.

Andreja: Jože in Eva velikokrat igrata igrico Bum Bum. To je posebna igra z žogo, pri kateri vse leti po zraku, in sta v dveh minutah oba v spodnjih hlačah, ker jima je tako vroče.

Jože: Tudi v kino gremo velikokrat.

Radi tudi potujete, imata hčerki zdaj kaj več besede pri izbiri potovanj?

Eva: Meni in Petri je najbolj všeč Amerika, sploh New York.

Petra: Midve se bova preselili tja.

Jože: V zadnjem obdobju smo obiskali Dubaj, Ameriko, Sicilijo in Turčijo. Trenutno pa punci najbolj navijata za drugi del Amerike. Če bosta res pridni, bosta šli v Ameriko v kamp, da se naučita malo angleščino, potem bova pa z Andrejo čez kakšen teden za njima prišla.

Če pogledate nazaj, bi karkoli pri vzgoji spremenili?

Jože: Včasih bi bilo fino, če bi bolj na prvo besedo kaj ubogali, a v bistvu ne vem, kako se točno to pri vzgoji doseže. Vendar na koncu dneva, ko potegnemo črto, smo kar v redu. Bilo je obdobje, ko je mlajša Eva začela iz vrtca nositi različne stvari, ki niso bile njene. Smo jo malo opazovali, kaj počne, ko smo ugotovili, smo vrnili vse stvari, se opravičili in od takrat ni bilo več nobenih težav. Sama se niti ne spomni več tega.

Kaj pa karakterno, sta že opredelila, katera je bolj po očiju, katera po mamici?

Jože: Če še jaz ne vem, kakšen je moj karakter. Vesel sem, da pri matematiki ni nobena od njiju po meni. Kar se pa glasbe tiče, sta pa kar. Lahko celo rečem, da sta obe bolj glasbeno nadarjeni kot jaz. To mislim čisto resno. Vidim po posluhu, vidim po ritmu.

Za revijo Story: Milena Novak