Svetovni popotnik in pojoči Čuk Jože Potrebuješ se je pred kratkim s svojo družino odpravil v daljno Kitajsko, da se v živo prepriča, ali so vse predstave o tej najštevilnejši državi po prebivalstvu na planetu resnične.
V dobrih desetih dneh si seveda vseh čudes te velike države sicer ni bilo mogoče pogledati, glavne znamenitosti pa so vendarle obiskali, predvsem pa so doživeli utrip nekaterih milijonskih mest. Med drugim so bili zelo navdušeni nad glinenimi vojščaki v mestu Šjan ter veličastnim Kitajskim zidom, ki se jim je zdel še bolj veličasten kot na slikah. Poleg tega so videli slovite pande v najstarejšem živalskem vrtu v Aziji, številne templje z Budovimi kipci, prepovedano mesto v Pekingu in Trg nebeškega miru. Ogledali so si tudi kung fu urjenje, kjer se je te starokitajske borilne veščine učil znameniti Bruce Lee, ter olimpijski park, kjer so naši olimpijci leta 2008 osvojili kar štiri medalje. Eva in Petra sta se poskušali naučiti napisati nekaj zlogov njihove značilne pisave in skupaj z mojstrom pismenk napisali Čuki ter svoji imeni.
Obsedenost z mobilnimi napravami
Seveda nas je ob tem zanimalo, kaj je družino Jožeta Potrebuješa najbolj presenetilo? "To, da k sreči ni bilo oblakov smoga, ki naj bi ves čas lebdeli nad velikimi mesti. Tiste dni, ko smo bili na Kitajskem, jih ni bilo, tako da je bil zrak razmeroma čist. Promet v mestu, kjer je nekaj milijonov avtomobilov, poteka precej gladko. Seveda k temu pripomorejo podzemne železnice. Tudi hitri vlaki, ki potujejo kar 305 kilometrov na uro, so nepredstavljivi za naše razmere. Mestna središča so precej čista, njihov tehnološki napredek in želja po tekmovalnosti pa sta vidna na vsakem koraku," se spominja Jože, ki pa je bil na trenutke malce razočaran oziroma neprijetno presenečen: "Najbolj me je presenetila čudna zmes sodobnega kapitalizma, sploh v velikih mestih, ki bi bila rada in celo so zelo evropsko-ameriška, z vsem razkošjem sodobnega sveta. Njihova popularna glasba je zelo zahodna, obsedenost z mobilnimi napravami je značilna za vse generacije. Po drugi strani je to totalitarni komunistični sistem, ki onemogoča celo normalno komuniciranje. Tako smo tudi mi bili skoraj ves čas brez dostopa do Googla, Facebooka, Gmaila. Razen v Šanghaju in deloma v Pekingu ljudje zares zelo slabo govorijo angleško ali pa kateri drug jezik. Še za stranišče jim težko dopoveš in jim moraš skoraj pokazati, kaj te muči, kaj šele kaj bolj strokovnega. Hrana, ki jo jemo v kitajskih restavracijah pri nas, je tam zelo drugačna, še imenuje se drugače. In seveda še nekaj, prav poceni življenje tam več ni." Kljub temu je bilo to popotovanje za Potrebuješeve nepozabno, saj so spoznali veličastno zgodovino, videli so neskončne 'gozdove' stolpnic, da o vrvežu na vsakem koraku niti ne govorimo. "Kitajska je še vedno zelo drugačna, a vredna obiska in nekatere stvari šele zdaj dobijo pravi obraz," je sklenil Jože Potrebuješ.
Besedilo: Alesh Maatko // Foto: osebni arhiv