Januarja se je srečal z abrahamom, vmes ustvaril nekaj novih uspešnic, tik pred koncem leta pa je z velikim koncertom zakrožil še 30 let skupine Čuki, katere eden od ustanovnih članov je.
Ob vseh aktivnostih pa 50-letni glasbenik ni le ustvarjalen na številnih odrih, ampak je izjemno aktiven tudi zasebno. Vsako jutro začne z zajtrkom, naredi 100 trebušnjakov in sklec, za šalo pa si privošči še jutranji tek na hrib. Ni kaj, petdeseta so pri Jožetu res nova dvajseta oziroma trideseta, saj je še vedno razigran in poskočen kot tisti navihan fantič, ki je že pri štirih letih doma raztegnil meh.
Story: Jože, letos ste s Čuki zaokrožili 30-letnico delovanja. Če se ozreva še nekaj več let nazaj, kako se je začela vaša osebna glasbena zgodba?
Ko sem imel štiri leta, mi je sv. Miklavž prinesel prvo harmoniko. Ne vem, ali je takrat dobro naštudiral, kakšne posledice bo to imelo čez leta na slovenski glasbeni sceni. (smeh) Ko smo pred nekaj tedni Čuki v družbi eminentnih glasbenih gostov stali na odru dvakrat razprodane Gallusove dvorane Cankarjevega doma in tri ure skupaj z našimi poslušalci prepevali naše uspešnice, ki so se nabrale v teh letih, bi morda še sv. Miklavž rekel: “Vau, tista rdeča mala harmonika morda le ni bila tako slaba naložba.”
Story: Je bil z glasbo povezan tudi kdo od vaših najbližjih, morda starši oziroma stari starši?
Stari ata je bil ljudski godec, prav tako stric France, oče našega klaviaturista Matjaža. Moja mami je sicer korska pevka, ne morem pa se seveda pohvaliti, da sem iz kakšne ugledne glasbene družine, kot je naš pevec Jernej Tozon. Doma so še najbolj zaslužni ali pa ‘krivi’ za mojo glasbeno pot zaradi dveh stvari - prvič, da so me kot mulca, ki ga je neskončno bolj zanimal šport, silili v glasbeno šolo, in drugič, da so mi že takoj, ko je moja firma, v katero sem pet let hodil delat, šla v stečaj, starši pa so bili v skladu s prepričanjem mnogo Slovencev odločno proti, da bi se kaj bolj resno ukvarjal z glasbo, saj biti muskonter ni noben poklic in od tega se tako ali tako ne da preživeti. Ker večina muskontarjev je tako ali tako bla bla bla … Jaz pa trmast, kot sem bil včasih … zdaj je, kar je.
Story: Imate kaj bratov, sester ali daljnih sorodnikov, ki so vpeti v svet glasbe?
Imam sestro Magdi, ki je z glasbo bolj posredno povezana. Za birmo sem ji kupil akustično kitaro. Vendar sem jo vse od takrat uporabljal samo jaz in šele čez deset let, na njen poročni dan, sem ji jo (še enkrat) zares dal. Takrat sem jaz imel že kar nekaj svojih.
Story: Kako zelo se je glasba spremenila v vseh teh letih? Včasih ni bilo ne interneta ne kanala YouTube, la radijske postaje in kasete.
Seveda se je spremenilo marsikaj. V samostojni Sloveniji smo Čuki prodali največ kaset in zgoščenk in od tega se je včasih nakapljalo za kakšen videospot, plakate, kravate … Tega že dolgo ni več. Čeprav smo Čuki tudi med tistimi, ki imamo ene med najbolj gledanimi spoti na YouTubu, ti to kaj dosti ne pomaga. Od tega žal nimamo nič. Razen medija, da lahko prideš do poslušalcev. Kar je pa tudi nekaj. Le redki pa smo glasbeniki, ki toliko nastopamo, da lahko nekako krijemo vse glasbene projekte. Sploh če si želiš glasbeno produkcijo, spote, nastope v živo primerjati s svetovno produkcijo, kjer se vrtijo težki milijoni.
Sam kar dosti hodim po svetu in vem, da tukaj nekateri glasbeniki delajo (delamo) čudeže, glede na to, v kakšnem, sploh do domače produkcije nenaklonjenem okolju živimo. Ne poznam države, kjer bi se tako mačehovsko obnašali do domačih ustvarjalcev. Ali se kdo sploh vpraša, kako dovolimo, da je vsak dan manj slovenske glasbe, besede? Pa ne le v pop glasbi in kulturi, tudi na splošno se tako obnašamo do domačih ustvarjalcev. Resne glasbe, pisateljev, slikarjev, filmskih ustvarjalcev … razen seveda do tistih izbrancev, ki so pri (političnem) koritu.
Story: In ko sva že omenila glasbo, kaj pa ste sami najraje poslušali kot mladenič ter kaj danes najraje poslušate?
Sem otrok Beatlov in še zdaj imam v avtu ključek z vsemi njihovimi pesmimi. Ko mi pade koncentracija Beatlov v krvi, si hitro zavrtim nekaj njihovih pesmi. Sicer pa sem glasbeni uživač in uživam ob poslušanju veliko glasbenih zvrsti, kar se verjetno opazi po mojem raznovrstnem avtorskem repertoarju. Verjamem, da si je res težko predstavljati, da en človek lahko napiše od Komarja do Mi gremo pa na morje, s Kitaro po stari Ljubljani, (Sonce, Ta vlak, Ferrari polka ...).
V nasprotju z marsikom menim, da se tudi danes dela veliko poslušljive glasbe, in zelo redno spremljam svetovno, predvsem pa slovensko glasbeno sceno, hodim na koncerte po vsem svetu in se razveselim vsakega izvirnega komada ali projekta. Dobra pesem me še vedno lahko spravi v vsa možna razpoloženjska in agregatna stanja. Najbolj pa uživam, ko mi uspe napisati kakšno dobro frazo, izviren refren, nekaj, kar te lahko danes v poplavi vseh možnih informacij in dražljajev uspe še požgečkati po duši ali pa po podplatih.
Story: Pred kratkim smo na enem izmed koncertov slišali, da ste Avsenik oziroma Slak nove dobe. To je zagotovo laskavo priznanje, mar ne?
Mene primerjati s tema dvema glasbenima fenomenoma je precej drzno, saj mi manjka še veliko hitov in ponarodelih pesmi. Imel pa sem srečo, da sem živel v času, ko sta ta dva legendarna glasbenika še živela in ustvarjala. In imel sem tudi srečo in čast, da sem se osebno srečeval z njima, sploh v času ustvarjanja oddaj Na zdravje! in Raketa pod kozolcem. Vesel sem bil, da sta oba mene in moje delo kar ‘obrajtala’, pa tudi tega, da sem eden izmed tistih, ki imam odnos in res spoštujem ljudi iz mnogo glasbenih zvrsti, ki so v slovenski glasbi nekaj naredili in se še trudijo ter delajo.
Sicer pa, če slučajno namigujete tudi na zapis o primerjavi mene s tema glasbenima fenomenoma, ki ga je takoj po našem koncertu v Cankarjevem domu zapisala dr. Rosvita Pesek, naj vam povem, da je ta lahko malo zavajajoč; z Rosvito in Mitjem smo tudi osebni prijatelji in ravno zadnjič smo skupaj pili kavo, ki pa sem jo plačal jaz. (smeh)
Story: Tako kot omenjena in izjemno spoštovana muzikanta tudi vi veste, kaj Slovencem sede v uho, sicer ne bi ustvarili toliko hitov, drži?
V teh letih se je res nabral zavidanja vreden repertoar, to je težko zanikati. Je pa vedno lahko biti pameten za nazaj in reči, da si točno vedel, zakaj se je kakšna stvar med ljudmi prijela, toda v resnici je vsaka pesem zgodba zase. Niso tudi vedno vse pesmi napisane samo zato, da seštevajo klike na YouTubu in všečke na drugih platformah. Velikokrat je kakšna napisana tudi zato, da kaj pove. V mojem primeru, vsaj trudim se, je že tako. Je pa res, da se bolj malokrat zmotim, če v nekaj res verjamem.
Zato tudi številni drugi glasbeniki dajo kar nekaj na moj instinkt, zato mi pogosto pošiljajo pesmi in me sprašujejo za mnenje. In svoje izkušnje rad delim z drugimi. Tudi zato imam z glasbeniki zelo dobre odnose. Je pa tudi res, da Čukov drugi izvajalci nikoli niso imeli za konkurenco. Ker mi pač delamo čisto po svoje in smo čisto preveč čukasti, da bi nas človek lahko resno jemal.
Story: Tudi pri interpretaciji ste izjemno pozorni, saj so vse vaše pesmi zapete doživeto in še bolj čustveno, mar ne?
Naše pesmi so odsev našega življenja, razmišljanja, odnosa do stvari, dogodkov in ljudi. Pri Čukih je sreča tudi ta, da imamo več pevcev in lahko predstavimo veliko več tem in občutij skozi našo glasbo. Jernej seveda težko s svojimi sijočimi zobmi prepeva o tem, kako se boji zobarja, jaz pa malo težje kakšno srce parajočo balado, hvala bogu, če s tem nimam nobenih izkušenj. (smeh)
Story: Obstaja še kakšna glasbena zvrst, ki se je niste lotili, pa bi si to vseeno želeli?
Ko pride navdih za novo pesem, je pri nas mogoče prav vse. Lahko nas odnese kamorkoli in mi si ne pustimo postavljati glasbenih meja. Nekatere glasbene urednike (seveda ne vse) sicer to moti, da smo enkrat pop ansambel, drugič igramo polke in valčke, tretjič otroške, pa kantri, latino, funk, turbo folk … Mogoče res nekdo to vidi kot iskanje tržne niše ali pa celo, da se še vedno iščemo, ampak vse to res zraste na našem zelniku. Taki smo, pika, amen. In ljudje to radi poslušajo in že mnogo generacij množično prihaja na naše žive nastope. In teh se je v teh letih nabralo že skoraj štiri tisoč. Nastopov namreč. Je še kaj več od tega? Trideset let. Tudi če se vse skupaj takoj konča.
Story: Če dava glasbo ob stran, kaj vas takrat najbolj osreči?
Joj, ogromno stvari. Uživam v družbi Andreje ter hčerk Eve in Petre. Uživamo, ko smo skupaj, ko se hecamo in delamo, ko obujamo spomine. Uživam v družbi prijateljev, ki si jih lahko vsak le želi. Iskreni, iskrivi, takšni, ki so za vsako foro in niso naveličani življenja. Takih, da ko greš narazen, komaj čakaš, da se spet dobiš z njimi, in ne razmišljaš, kaj je pa ta s tem mislil, ko je rekel to in ono. In ko si pošljemo kakšno iskrivo sporočila, že to je lahko cel žur. Uživam v ustvarjanju televizijskih oddaj (Ribič Pepe, prej Na zdravje! Popolna poroka, Raketa pod kozolcem ...), uživam v delanju filmske glasbe, v potovanjih, v športnih aktivnostih … Tudi v nakupovanju in ogledovanju izložb - hja, kakšen moški pa si. (smeh)
Story: Tudi mladostni ste še vedno kot na začetku glasbene kariere! Mar to pomeni, da je vaše življenje brez skrbi in brez stresa? Ste sploh kdaj slabe volje? V javnosti ste namreč vedno nasmejani.
Hvala za tak kompliment. Če sem pošten, mi je do zdaj v življenju bilo lepo. Delam stvari, ki jih rad delam, družim se in delam z ljudmi, ki jih spoštujem in jih imam rad. Vsako jutro začnem z zajtrkom, 100 trebušnjaki in sklecami, mogoče tekom na kak hrib. Seveda pa se nekje morajo poznati tudi vse neprespane noči - ampak zdravje pa hvala bogu je, tok, tok, tok po lesu. Včasih pride kakšno manj prijetno obdobje v življenju. Takrat tudi boli. Ampak nisem človek, ki bi se bal pokazati, da boli. V vseh teh letih sem se naučil nekaj stvari in eno od spoznanj je, da stvari, naj so videti še tako lepe, niso večne. Ne stvari ne odnosi. Tako pač je.
Story: Seveda je del sreče tudi vaša družina, s katero med drugim veliko potujete. Katero izmed teh potovanj vam je ostalo v najlepšem spominu?
To vprašanje mi postavlja mnogo potovanj željnih prijateljev, vendar je težko izpostaviti, katero je bilo najboljše. Letos bi rekel, da Južnoafriška republika, lani Kitajska, prej nekaj let zaporedoma Amerika … Na nekaterih potovanjih se imaš super že tam, za nekatera pridejo prava občutja šele za tabo, ko gledaš slike in rečeš vau. To se nam je recimo zgodilo s Kitajsko. Tam smo se, sploh v tistih milijonskih mestih, večkrat počutili kar malo nelagodno. Šele ob gledanju slik ali filmčka, ki ga dekleti posnameta, smo ugotovili, da je bilo potovanje super. In da, če ne doživiš na lastni koži, pač lahko le domnevaš. Ta potovanja so v resnici naša družinska srebrnina. Ko bomo v domu za ostarele, ne bomo jedli s srebrnim beštekom, se bomo pa imeli o čem pogovarjati in sanjariti.
Story: Ko sva že omenila družino, tudi z ženo Andreja sta že kar lep čas skupaj, saj se poznata še, če se ne motimo, iz šolskih klopi?
Ja, bila sva sošolca v osnovni šoli, vendar sva se takrat komaj poznala, mene sta zanimala samo glasba in šport. No, v glavnem šport in lumparije. Šele proti koncu osnovne šole sva se začela po naključju družiti. Oba sva rada plesala, in to sva počela ob vsaki priložnosti. Cele noči. Ker sva obiskovala plesno šolo, kjer naju je učil pokojni Tomaš Ambrož, takrat še v Kazini, sva menda tudi zelo dobro plesala in sva bila na vsaki veselici ali plesu prava atrakcija. Potem pa vsa mokra na motor in domov. Ja, domov. Preden sva se poročila, sva hodila kar 11 let in marsikdo je že obupal nad najino poroko. No, letos pa sva praznovala že 20 let poroke in se imava še kar fino.
Story: Pa tudi še nekaj je zanimivo, v vsem tem času niste bili vpleteni v noben medijski škandal ali ‘rumeno’ zgodbo, ki po navadi spremlja znane obraze. Ali se pač motimo?
Res ni bilo sile. Glede na to, da pač biti uspešen glasbenik pomeni biti tudi prepoznaven glasbenik, se je do zdaj kar v redu odvijalo. Kateri uspešen glasbenik pa lahko reče, jaz sem ful uspešen, ampak me nihče ne pozna? To pač tako je, s tem se je treba sprijazniti in čav. Če tega ne sprejmeš, si si izbral napačen poklic, kolikor je pač glasbenik poklic. Tudi z novinarji in uredniki imamo drug do drugega večinoma zelo korekten in spoštljiv odnos. Seveda pa obstajajo tudi mediji, ki te pač ne marajo.
To je pri tolikšni medijski izpostavljenosti in s tem povezanem tudi družbenem vplivu normalno. Pri meni je velikokrat problem ta, da pač povem in tudi naredim tisto, kar mislim, da je prav, in se ne skrivam v sivem povprečju neprestanih nergačev in ‘drekačev’. V Mladini, velikokrat pa tudi v Dnevniku, recimo že mnogo let omalovažujejo ali celo blatijo vse, kar je v povezavi z mano in mojim delom. Ampak jim ne zamerim, še manj se za to sekiram, saj kar dobro poznam, zakaj to počnejo.
Story: Bliža se najlepši čas v letu, kaj vam pomenijo ti prazniki? Kako jih najraje preživite?
Najlepši čas v letu je sicer zame poletje, ko se lahko že ob petih zjutraj šiba na kakšen hrib, ko so nastopi zunaj pred nekaj tisoč zabave željne in letnemu času primerno oblečene mladine. Decembru prav tako nič ne manjka, samo vse je na kupu in vsi smo malo bolj zapeti in zadekani. Za novo leto bomo v Novi Gorici, do takrat pa nas čaka gotovo še 15 nastopov. Pa komaj čakam sneg, da gremo karvat! Sicer je pa še lepša pomlad, ko … no, ali pa jesen. Pa novo pesem pripravljamo.
Story: Ker v tem času v kuhinji večkrat zadiši, morda tudi sami kaj pripravite, spečete oziroma skuhate?
Kuham pa bolj malo, v naši hiši sem zadolžen za čista tla. Občasno sicer puncam pomagam, ampak Andreja je tako krasna kuharica, predvsem pa hitra, kar je pri mojem tempu kar pomembno. Hišna specialiteta mojih punc pa so raznovrstne juhe. Včasih se hecamo, da bomo odprli restavracijo, v kateri bodo samo juhe. To morate poskusiti!
Story: In za konec še, kam vse vas bo vodila glasbena pot s Čuki naslednjih
30 let?
Pojma nimam. Čuki so (za zdaj) moje in naše življenje. Uživamo in se veselimo vsakega novega nastopa, projekta, pesmi, verza. Pa tudi če se takoj vse konča, z glasbo smo preživeli toliko lepega, kot je bilo dano le malokomu. Ali kot pravi naša nova pesem: “Če se od spominov da živet’, potem jaz še dolgo bom na svet’.”
Ima takšen privilegij, da osrečuje: “Življenje je treba živeti sproti”
Jože Potrebuješ na svoje življenje ne gleda kot na neprestano tekmovanje, dokazovanje in boj. Vesel je, če kaj dobro uspe in če ve, da tudi ljudem okrog njega to nekaj pomeni. “Stvari ne počnem zaradi dokazovanja sebi in drugim ter polnjenja lastnega ega, ker kmalu ugotoviš, da takšni uspehi praviloma druge ne osrečujejo. Celo na živce jim grejo! In potem se začne ‘fovšija’. Na splošno imam v življenju ta privilegij, da ljudi s svojim delom osrečujem. Veste, koliko generacij je preživljalo lepe trenutke ali pa odraščalo ob naši glasbi, ob oddajah, kot so Na zdravje!, Novoletne oddaje, Ribič Pepe ... Ampak saj veste, kako je v življenju. Nekega jutra se lahko zbudiš in vse je lahko drugače. Zato je treba življenje živeti sproti. Jaz to počnem že zelo dolgo.”
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Andraž Brelih, Marko Delbello Ocepek, Sami Rahim, osebni album
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"
