Mladinski svetovni prvak v telemarku Jure Aleš se pozimi spusti po zasneženih strminah, včasih pa rad zaigra na klavirske tipke. Samouk, ki se je šolal za vzgojitelja predšolskih otrok, je z letošnjo sezono dokazal, da si telemark zasluži več pozornosti, ne le v svetovnem, temveč tudi slovenskem športnem prostoru.
Story: Čestitke za plaketo bloškega smučarja, ki vam jo je pred kratkim podelila Smučarska zveza Slovenije.
Hvala! Plaketa je dokaz, da je za menoj sezona, v kateri sem dobro delal, priznanje, da grem v pravo smer. Na prvi pogled majhen korak, ki pa lahko pomembno vpliva na prihodnost. Poskrbi za dodaten zagon in lahko odloči o tem, ali boš naslednjo sezono pri vrhu ali na dnu. Šport je sestavljen iz veliko majhnih stvari, in to je ena, ki lahko pripomore k boljšemu nadaljevanju.
Story: No, če začnemo na začetku. Kako ste sploh prišli v stik s telemark smučanjem, ki je v sicer v senci alpskega? Če se ne motim, ste slednje najprej trenirali tudi sami.
Seveda, približno deset let sem treniral alpsko smučanje, vendar so mi veliko težav povzročale poškodbe. Zelo rad se gibam, zato po koncu smučanja nisem mogel kar sedeti križem rok doma, temveč sem začel igrati nogomet. Brat je v tem času že treniral telemark smučanje, oče pa je bil demonstrator tovrstnega sloga smučanja. Včasih sem si po smučarskem treningu izposodil smuči na Krvavcu in se nekajkrat spustil po strmini. V večini sem se naučil kar sam, občasno pa mi je pomagal oče. Kljub nogometu se mi ni uspelo posloviti od snega, zato sem se odločil, da se priključim telemark reprezentanci na treningu. Tako pa se je vse skupaj začelo.
Story: Kakšno vlogo pa ima pri tem vaš oče?
Veliko, saj me je ves čas podpiral, vendar me v to nikoli ni silil. Prepričan sem, da bi sprejel, če bi mu zdaj povedal, da bi rad nehal, saj je odločitev o tem popolnoma moja. Seveda pa je velika prednost ta, da se oče spozna na telemark, saj mi lahko veliko pomaga. Bil mi je vedno na voljo, nekakšna opora. No, v zadnjih letih pa mi s svojimi komentarji vse skupaj kar nekoliko otežuje, saj sem zelo svojeglav. (smeh)
Story: Prihajate torej iz precej športne družine. Odločitev, ali se boste podali v športne ali glasbene vode, zato ni bila težka.
No, tri leta sem igral tudi klavir. (smeh) Ponavadi sem s treninga alpskega smučanja odšel na uro klavirja in mislim, da je bilo učiteljici precej težje kot meni, saj je bila prisiljena poslušati moje igranje. Počasi sem nehal, čeprav se še zdaj rad usedem za klavir. Sicer pa sem že od malih nog imel raje šport, zelo težko namreč sedim pri miru. To je še toliko težje zdaj, ko moram dokončati obveznosti za fakulteto.
Story: Zaradi številnih športnih obveznosti ste študij verjetno postavili na stranski tir.
Seveda, po pravici povedano me ne veseli pretirano. Letos načrtujem, da bom dokončal prvi letnik kadrovskega managementa na Fakulteti za organizacijske vede.
Story: Pred tem ste obiskovali srednjo vzgojiteljsko šolo. Kadrovanje in pedagogika le nimata veliko skupnega.
Kar zanimiv preskok, kajne? (smeh) Na smeri predšolske vzgoje je težko, saj je moj urnik zelo neenakomeren in nestalen, zato bi težko delal v vrtcu. Moj urnik se spreminja iz dneva v dan, zato mi študija predšolske vzgoje ne bo uspelo nadaljevati.
Story: Vendar pa bi v primeru stabilnejšega urnika želeli delati z otroki.
Seveda, zelo rad se ukvarjam z otroki. Cenim njihovo iskrenost, ki me je navduševala. Uživam v igri z njimi, hkrati pa sem svoje znanje rad delil z malčki. Ne vem natančno, kako bi vse to skupaj razložil. Otroci so mi v veliko veselje, v njihovi družbi sem se umiril in spočil. Če se ne bi odločil za kariero v športu, bi zelo verjetno postal vzgojitelj v vrtcu.
Story: Tako pa boste morda končali v trenerskih vodah. V zadnjem letu ste namreč ostali brez trenerja, zato ste bili primorani za treninge poskrbeti kar sami.
Da, letošnje leto je bilo tako, vendar sem se kar znašel. Sicer pa nam je pomagal tudi bivši trener. Po eni strani mi je situacija kar ustrezala, saj sem v zadnjem času precej svojeglav.
Story: Za kaj takega pa potrebuješ tudi veliko discipline.
Seveda, kljub slabemu dnevu odidem trenirat. Morda takrat malo bolj varčujem z energijo. Uživam v treningih, že od malih nog uživam v naporih. Ne vem natančno, kako bi to razložil. (smeh)
Story: Telemark smučanje je dokaj nevaren šport. Je na startu kdaj prisoten tudi strah?
V preteklih letih sem imel s strahom nekaj več težav. Moja druga tekma v karieri je bila na progi z brutalnim skokom, zato sem bil upravičeno nervozen. Sčasoma sem se seveda navadil, zdaj pa sem bolj nervozen, ko moram v šoli pred celotnim razredom zagovarjati predstavitev, kakor pa na tekmi svetovnega pokala. Zadnja leta v občutku na startu namreč nadvse uživam.
Story: Nekoč ste dejali, da med tekmami radi prisluhnete tudi glasbi.
Tudi v prostem času rad prisluhnem glasbi, saj mi je svojevrstna sprostitev. Zato si jo zavrtim tudi pred startom, ko mi prijajo predvsem 'agresivni' komadi, ki dvignejo adrenalin. Letos sem sicer v drugi polovici sezone razbil telefon, na nadomestnem pa glasbe ne morem poslušati. (smeh) Zamotim se lahko le z legendarno igrico kača, ki mi je pomagala pred tekmo.
Story: Kaj pa vas v prostem času še zaposluje? Kako pogosto se na vašem urniku znajde nočno življenje?
Med zimo je tega zelo malo, saj treniram vsak dan, drugače pa poskušam nadoknaditi študij. Poleti usklajujem fitnes in treninge, prosti čas pa izkoristim za šolo in druženje s prijatelji. Seveda pa sem na zabavah ponavadi jaz voznik. (smeh) V ospredju je kariera in ne bi želel, da treningi trpijo zaradi ene neprespane noči. Imam razčiščeno in zavedam se, katere so moje prioritete. Zabavati se da tudi brez alkohola!
Sponzorji, pozor!
"Poleti bi se rad odpravil na lov za sponzorjem. Tekmovalci v vrhu telemarka s tem lahko preživijo, ostali pa morajo prispevati tudi svoja sredstva. Je pa zanimanje za ta šport iz leta v leto večje tudi zaradi neposrednih prenosov, zato mislim, da se bo stanje kmalu popravilo," pove Jure Aleš, ki osebnega sponzorja še išče.
Napisala: Nika Arsovski
Fotografije: Goran Antley