Jure Godler je moški več talentov. Poznamo ga kot televizijskega voditelja, komika, pisatelja, skladatelja in podkasterja. Z izredno disciplino, ki mu zapoveduje napisati določeno število besed na dan, leto za letom s svojimi vohunskimi romani pridno polni knjižne police.
Pred kratkim ste izdali že svojo peto knjigo Doktor Nobody, ob tem pa dejali, da vam je roman od vseh vzel največ časa in vam povzročal največ preglavic. Zakaj?
Morda ravno zaradi tega, ker je bil prvi roman, ki sem ga napisal, za katerega sem moral narediti obsežno raziskavo. Ker je v njem opisan incident v jedrski elektrarni Krško, sem se moral izobraziti na to temo, zato sem potreboval pomoč vodilnega strokovnjaka na tem področju. V nuklearni fiziki nisem ravno domač.
O čem pravzaprav govori vaš najnovejši roman?
Doktor Nobody je tretja dogodivščina dveh obveščevalnih agentov Spencerja S. Spencerja in Filipa Novaka, ki sem ju prvič predstavil v romanu Casino Banale. V tretjem delu sta se njuni poti razšli, Spencer se je vrnil v London in se upokojil od obveščevalnega dela ter si ustvaril družino. V njegovo življenje pa se vrne nekdo iz preteklosti, ki je do njega kar 20 let gojil smrtonosno zamero. Lahko rečem, da roman v osnovi govori o maščevanju.
Ali ste navdih za postavitev likov Spencerja in Novaka črpali iz osebnega življenja?
V vsakem liku je seveda nekaj mene, noben lik v nobenem romanu pa ni v celoti ustvarjen po neki osebi iz resničnega življenja. Mislim, da tako popolno zapakiranih likov enostavno ni, treba jih je sestavljati iz različnih karakternih potez več oseb.
Ali sodelujete tudi pri zasnovi naslovnice knjige?
Oblikovalki Janji Baznik razkrijem svoje ideje o naslovnici, seveda. Povem ji, v katero smer bi šla, in skupaj se odločiva, kakšen bo motiv. Naslovnica se mi zdi zelo pomemben element končnega izdelka.
Ste tudi pri pisanju tega romana sledili pravilu, da vsak dan napišete štiri strani oziroma dva tisoč besed dolgo besedilo?
Brez stroge discipline mi gotovo poleg vseh drugih obveznosti ne bi uspelo napisati vsaj enega roman na leto, zato se kar dosledno držim pravila dva tisoč besed na dan, kar je približno štiri do pet strani A4. Lahko napišem zanič dva tisoč besed, a moram jih napisati. Ko ima človek v rokah končan prvi osnutek, je dovolj časa za popravke, če pa vedno čaka na genialen navdih, pa se kaj hitro zgodi, da končanega prvega osnutka sploh nikoli nima.
V katerem delu dneva najraje pišete?
Pozno zjutraj in včasih, bolj izjemoma, pozno zvečer. Idealno bi bilo, če bi lahko pisal zgodaj zjutraj, a sem takrat zaposlen s skakanjem z oblaka na oblak. (smeh)
Kako je videti okolica vašega računalnika, ko se spravite pisat? Kaj mora biti vedno na dosegu roke?
Skodelica kave, beležka, pisalo in preprosta namizna ura. Včasih so zraven še kupi knjig, če črpam navdih in podatke iz kakšnih obskurnih knjig, ki sem jih v vseh letih nabral.
Katera izmed napisanih knjig vam je najbolj pri srcu in zakaj?
Zelo pri srcu mi je lanski Vohun, ki me je okužil, ker je to zelo eskapističen roman, ki se dogaja na eksotičnih lokacijah. S knjigo vedno rad pobegnem v oddaljene kraje in stran od realnosti, ki zna biti zadnje čase kar temačna.
Napisala: Živa Avžner // Fotografija: Marko Delbello Ocepek
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del