Jure Ivanušič: "Ničesar kriv sem izgubil službo"

Film Slovenija, Avstralija in jutri ves svet ste snemali v Mariboru. Kako je bilo snemati film v rojstnem mestu?

Neverjetno je bilo, ker pred tem nisem snemal ničesar v Mariboru, temveč v Ljubljani ali drugje. No, film Prehod sem leta 2008 snemal v Trstu, tokrat pa je bilo nadrealistično, da sem lahko snemal v svojem rojstnem mestu. Tudi Vlado Novak ni mogel verjeti, da je lahko snemal tri ulice stran od svojega doma.

Nekatere soigralce poznate že več let, Aljoša Ternovšek je bil celo vaš sošolec na akademiji. Je lažje snemati film s soigralci, ki jih dobro poznate?

Zame je to prednost, ker vem, kakšen je proces dela kolega, ki ga poznam, in zdi se mi, da se lažje zanesem na osebo, ki jo poznam dalj časa.

Vam je Boris, glavni junak, podoben?

Lik ne obstaja, dokler ne začnemo snemati. Šele ko začnemo snemati, oživi. Toliko, kot je različnih igralcev, toliko je različnih Borisov. Z režiserjem Markom Naberšnikom sva se že pred začetkom snemanja dogovorila, kakšen bo moj Boris. Želel sem, da je verodostojen delavec iz tovarne, zato sem najprej zgradil lik vzdrževalca v tovarni, šele nato sem se ukvarjal s tem, kako se odziva v določenih primerih. V njegov značaj sem moral zliti svojo dušo in razmišljanje, zato je v njem zagotovo veliko mene. Pri ustvarjanju vloge najprej črpaš iz sebe, vprašaš se, kako bi reagiral, če bi se znašel v podobnem položaju kot lik, ki ga igraš.

Najbrž je pomembno, da vam režiser dopušča veliko svobode pri ustvarjanju vloge.

Absolutno. Marko ni eden od tistih režiserjev, ki ima vnaprej natančno določeno, kako morajo biti vloge odigrane. Je odličen režiser in pustil mi je skoraj popolnoma proste roke.

Film Slovenija, Avstralija in jutri nov svet odpira vprašanje, kaj je sreča. Kaj je za vas sreča?

Film govori o tem, kaj je sreča, oziroma o tem, kaj posameznik sploh misli in verjame, da ga bo osrečilo. Marsikdo poskuša pod pritiskom okolice in medijev izpolniti zahodne sanje, vendar je vprašanje, ali bo človek resnično srečen, ko bo to dosegel. Med snemanjem filma sem se o tem spraševal in odkril, da je sreča vedno posledica nečesa. Ko sem bil otrok, sem želel delati v gledališču, snemati filme in se ukvarjati z glasbo. In vse to zdaj delam, zato bi lahko bil zdaj popolnoma srečen. Ampak življenje je drugačno, ko nisi več otrok. Sam si drugačen.

Ste že v gimnaziji, kjer ste nastopali v muzikalu Fantom iz opere, vedeli, da se boste profesionalno ukvarjali z glasbo in gledališkim ustvarjanjem?

Ne, vendar sem v četrtem letniku gimnazije opravil sprejemne izpite za akademijo v Gradcu, kjer sem študiral za klasičnega pianista. Toda zavedal sem se, da ne bom povsem zadovoljen, če bom končal ta študij, ker si nisem predstavljal, da bom osem ur zaprt med štirimi stenami in vadil lestvice, kar je nujno potrebno za pianistično kondicijo.

Nekaj semestrov sem študiral klavir, hkrati pa sem naredil sprejemne izpite na AGRFT in se odločil, da grem v Ljubljano študirat dramsko igro. Želel sem združiti glasbo in igranje, vendar nisem razmišljal o tem, da bi se recimo specializiral za muzikale, ampak sem se želel izmojstriti najprej v dramski igri in hkrati še v glasbi. K resnemu študiju glasbe sem se vrnil pri ustvarjanju predstave Amadeus, v kateri sem igral Mozarta. Imel sem pol leta časa, da sem naštudiral nekatere Mozartove koncerte. Takrat pa sem bil brez težav zaprt med štirimi stenami in vadil klavir, ker sem vedel, zakaj to počnem. Pri vsaki stvari, ki se je lotim v umetnosti, si postavim najvišji možni cilj in se mu poskušam približati, kolikor je mogoče. Vse, kar je v gledališču, na filmskem platnu ali pa na koncertu videti lahkotno, hočem reči brez napora, zahteva veliko dela.

Najbrž je tudi režiranje muzikala Alpska saga zahtevalo veliko dela.

Točno tako. Sploh pri komediji je potrebno natančno delo. Slabo tragedijo lahko morda še nekako preneseš, slabe komedije pa ne. Mislim pa, da smo naredili zelo dobro predstavo, od plesalcev, igralcev in pevcev sta se zahtevali popolna predanost in natančnost pri delu, ker predstava temelji na dinamičnem tempu s koreografijami, ki jih je mojster Matevž Česen odlično izdelal. In mislim, da so se vsi prav fenomenalno izkazali – od Čamplja, Artača, Mitičeve do natančnega, brezhibnega in zabavnega zbora.

Na televiziji je bil predvajan vaš scenaristični prvenec Stekle lisice. Kako je nastala ideja za scenarij?

Zgodba je nastala, ko sem se znašel v položaju, ko se vprašaš, ali bi vzel puško v roke in rešil svoj primer na ta način ali pa bi vse skupaj zlil na papir. Odločil sem se za drugo možnost. Svoj problem sem potem postavil v drugo okolje, z drugimi karakterji in drugačnim razpletom. Toda vedel sem, da bo žanrski film. Po eni strani sem čutil potrebo, da spravim jezo in bolečino iz sebe, po drugi strani pa je bil študij pisanja scenarija zame še izziv, ker tega še nisem delal in sem se moral še najprej naučiti nekaj pravil scenaristike.

Ste že med pisanjem scenarija vedeli, da boste igrali glavno vlogo?

Nisem razmišljal o tem, kdo bo igral glavno vlogo, sploh nisem pomislil na to, da bi jo odigral jaz. Zame je bilo najpomembneje, da končam scenarij.

Je scenarij navdihnil vaš spor s SNG Maribor, ko ste pred 14 leti dobili izredno odpoved?

Res je.

V nekem intervjuju ste dejali, da ste fantomski uslužbenec v delovnem sporu z delodajalcem. Kako je zdaj?

Zdaj nisem več niti fantomski uslužbenec SNG Maribor, sem pa od sindikatov zato dobil odškodnino. To staro zgodbo z gledališčem sem resda uporabil za scenarij, vendar sem jo postavil v drugačno okolje. V našem vesternu ali akcijski drami si glavni lik ni pravočasno uredil dokumentacije, zato si je njegov gozd prisvojila občina. Ker od gozda živi, začne s puško reševati stvari, ker drugače ne zna. Že ko je scenarij nastajal, mi je vse bolj postajalo jasno, da ima vse atribute vesterna, kot so recimo spor med prišleki in staroselci, borba za zemljo in strelski obračun na koncu. Ter zmaga pravice. Kar pa se v mojem realnem primeru ni zgodilo.

Ničesar kriv sem izgubil službo. Pravico sem iskal na sodišču, tožbo dobil, službe pa ne, ker sem zamudil šestmesečni rok, po katerem bi lahko z izvršbo uveljavljal sodbo. Ko je namreč postala pravnomočna, je bil začetek sezone, repertoar in zasedbe so bile narejene in jasno je bilo, da moram počakati na naslednjo sezono. Direktorju sem celo predlagal avtorski projekt na Malem odru, za kar pa ni hotel slišati. Kje pa sem si mislil, da me bodo tako grdo peljali žejnega čez vodo. Še bolj absurdno je, da se s kolegi iz mariborskega ansambla odlično razumem in večina jih je tudi igrala v obeh omenjenih filmih.

Ali tudi pri ustvarjanju glasbe črpate navdih iz jeze in bolečine?

Lahko, ja, ker naj bi umetnost izhajala iz človeka in odsevala to, kar nosi človek v sebi. In jezo lahko streseš na klavir. Podobno je pri šansonu. Če kdaj zagrešim kakšen verz, je to zato, da ne pozabim, kaj se mi v življenju zgodi. Če se mi nekaj vtisne v spomin ali pa me preganja kakšna misel, se včasih lotim rimanja. Lahko pa se kdaj najprej pojavi kakšna melodija, ki potrebuje besedilo. Ampak v resnici nikoli ne morem biti kreativen, če sem jezen, v bolečini ali pa slabo razpoložen. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Dejan Ulaga

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec