Jure Ivanušič: Nova vloga v slovenskem celovečercu

Igralec Jure Ivanušič je z velikim izzivom sprejel vlogo glavnega junaka, ki ga na poti do sreče čaka veliko preizkušenj. Kot domačina ga je čakala zahtevna naloga, saj so večino prizorov posneli prav v Mariboru, od koder prihaja.

Ste že kaj na trnih, kako bo slovensko občinstvo sprejelo film?

Delali smo pošteno, zgodba je sodobna, nekako bi lahko celo rekel, da oriše življenje našega slehernika od nižjega srednjega sloja naprej. Zato me bolj, kot da bi bil na trnih, v bistvu zanima, kako bo slovensko občinstvo sprejelo ta film.

Film se je snemal lani v Mariboru. Kako ste se počutili na snemanjih, glede na to, da prihajate iz Maribora?

Na trenutke je bilo res nadrealno. Ne samo zato, ker je bilo sploh prvič, da sem snemal v Mariboru, temveč tudi zato, ker smo upodabljali moje rojstno mesto in realne ljudi v njem. Morda sem se počutil celo malo dodatno inspiriran.

Mesto je včasih živelo zaradi bogatega industrijskega območja. Danes je žal senca samega sebe. Kako ste prikazali to avtentičnost mesta?

Vse se zrcali v protagonistih zgodbe. Mislim, da je Marko kot scenarist ohranil stik z Mariborom in fino ujel duh mesta, kot je danes, z očmi nekoga, ki ga pozna tudi takšno, kot je bilo nekoč.

Če se dotakneva zgodbe, tokrat bo drama in komedija, kjer igrate glavnega junaka Borisa. Koliko sebe ste lahko dali v glavni lik in kako ste doživljali Borisa?

Boris je obstajal samo na papirju, dokler nismo začeli snemati. Poskušal sem ga upodobiti kot enega od tipičnih Mariborčanov, ki se zaveda, da ima srečo, ker je v službi, hkrati pa hrepeni po nečem boljšem. Po nekih ameriških sanjah, ki se jih niti sam popolnoma ne zaveda.

Je Boris predstavnik ljudi, ki še danes v Mariboru hrepenijo po lepšem in boljšem življenju? Kakšna je njegova vloga v filmu?

Boris je vzdrževalec v neki tovarni, živi življenje človeka z družino v srednjem sloju. Ko žena izgubi službo, se eksistenca družine malo zamaje. Splet naključij pripelje soseda Igorja, prek katerega se Boris navduši za mrežni marketing. Za zaslužek postrani. Seveda se stvari zapletejo ...

Če potegneva črto, je rdeča nit v tem, da se sreča ne da kupiti na silo. Nam zaupate, kaj ste se tudi sami naučili v filmu?

Mislim, da film lepo odpira vprašanje, kaj sploh je sreča in kaj vse si ljudje predstavljajo pod tem pojmom. Užival sem ob tem, da nisem sam in da smo se v ekipi zbrali ustvarjalci, ki zmago kapitala postavljajo pod vprašaj.

Kako zahtevna je bila Borisova vloga in kako se vi kot igralec poistovetite s tovrstnimi vlogami?

Vlado Novak, ki v filmu upodablja Igorjevega očeta, mi je nekoč, ko sva bila še sodelavca v gledališču, dejal, da te vedno sreča prava vloga. Tako sem se tudi počutil, ko sem prebral scenarij. Sicer ni bila prav lahka oziroma hvaležna vloga. Že tako ali tako je filmska igra nekoliko drugačna kot gledališka, saj kamera posname vse, moj lik, ki pelje zgodbo, pa mora biti resničen človek iz krvi in mesa, da zgodba sploh funkcionira. Vzporednice ima tudi z Goethejem. Igor, ki ga je odigral moj sošolec z akademije, Aljoša Ternovšek, je nekakšen Mefisto, moj Boris pa Faust. Ob orisu karakterja, kot je bil napisan, sem mu sam želel vdahniti še nekaj upanja in hrepenenja po boljšem. Mariborčani naj bi bili po tradiciji veselega duha in zato optimisti.

Kako pa ste doživljali režiserja Marka Naberšnika? Kako je delati pod njegovo taktirko?

Z Markom se poznava že dolgo, še iz mariborskih časov. Prvič sva skupaj igrala v predstavi Alan Ford v produkciji Dramskega studia in v režiji Irene Varga. Bil sem tudi na projekcijah njegovih prvih kratkih filmov pred študijem režije. Marko je preprost, iskren, študiozen in zato močan. Super ded.

Pred kratkim se je film predstavil na 70. filmskem festivalu v Cannesu, kjer je bila tudi slovenska ekipa. Kako je bilo in kako ste doživljali film, ko ste ga prvič videli?

V Cannesu je bila projekcija, ki je bolj stvar producentov in režiserja. Sam se projekcije sicer nisem udeležil, mi pa je Marko dejal, da je z izkupičkom na tej tržnici kar zadovoljen. Do zdaj sem film na internih projekcijah videl dvakrat. Pri prvem gledanju sem se hote ali nehote osredotočil samo na svoj lik, tako da filma nisem videl objektivno, kot bi ga iz oči gledalca. Sicer pa se je na tej projekciji to dogajalo tudi vsem trem mojim soigralcem iz filma, tako da filma ob prvem ogledu nismo videli.

Kaj lahko pričakujemo jeseni, ko bo ugledal tudi uradno luč sveta?

Vsekakor je film, ki kaže dejansko stanje v Mariboru. Mislim, da realno. Meni je všeč, da je tiste vrste film, ki lahko gledalcu, pa tudi če ni iz Maribora, odpre nekaj novih vprašanj.

MIMA

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ