Jure Ivanušič se odlično znajde v očetovski vlogi

Jure Ivanušič se odlično znajde v očetovski vlogi (foto: Marko Pigac) Marko Pigac
Vir: Story
31. 8. 2017

Igralec, voditelj, glasbenik in oče. Vse to je Jure Ivanušič, ki ga kot vsestranskega umetnika že vrsto let lahko spremljamo v različnih kulturnih smereh.

Od jeseni tudi v glavni vlogi celovečernega filma Slovenija, Avstralija in jutri ves svet, v katerem igra glavno vlogo. Ta mu je pisana na kožo, kot tudi vloga očeta, v kateri se prav tako odlično znajde.

Story: Jure, vrsto let vas lahko spremljamo kot igralskega virtuoza. Ali ste v kakšnem trenutku pomislili, da potrebujete neki nov izziv?

Ogromno stvari bi še moral narediti. Pa se izgovarjam, da nimam pogojev. Recimo, žal mi je, da se nam še vedno ni uspelo uskladiti in narediti koncerta ob izidu mojega albuma Sonce in sence s Simfoniki in Big Bandom RTV. Izziv že rad sprejmem, a izziv je le izziv. Zdaj trenutno bi si vseeno želel malo bolj ustaljene prakse. Mogoče pa bi zame bil nov izziv, da bi začel predajati svoje znanje mlajšim. No, o tem še nisem zares razmišljal, ampak kdo ve ...

Story: Glede na raznovrstnost dela vam nikoli ni dolgčas. Kaj vas pri vašem delu najbolj veseli?

V umetnosti igre me zanima predvsem kreiranje novih ljudi, karakterjev, psiholoških profilov. V glasbi pa se potapljam v brezčasnost in iščem nove načine svojega izražanja. Šansone pišem, ko se zgodi neka notranja nuja po izpovedi, kakšen scenarij ali dramski tekst pa sem napisal, ko sem želel obdelati neki dogodek ali pa neko temo, ponavadi družbeno kritično. Ne vedno. Ampak gledališče, film, vse to je timsko ustvarjanje, kakršnokoli pisanje pa je zelo samotno delo.

Story: Ste eden od večplastnih umetnikov. Kakšna dela so vam najbližja in v kakšnih vlogah se najbolje znajdete?

Zaradi narave svobodnega poklica sem velikokrat primoran početi tudi stvari, ki jih sicer ne bi, če bi imel dovoljšno mero finančne gotovosti. Ker pa sem ubog, pošten umetnik, tega seveda ni, zato se tu in tam tudi znajdem recimo v vlogi voditelja kakšne zadeve. Pri voditeljstvu se mi zdi, da sem najmanj avtorski, čeprav sem vanj vedno vpletal kakšne svoje kabaretske točke. Ampak da ne bo pomote, umetniška profesionalnost pomeni, da znaš najti veselje in kreativnost tudi v stvareh, ki te ne privlačijo na prvi pogled. Mogoče je ravno ta del tisti, ki je najbolj naporen pri igralskem poklicu. Filmska igra se vsekakor malenkostno razlikuje od gledališke. Že proces je drugačen. Rekel bi, da je zame gledališče bliže koncertu, film in televizija pa zgoščenki.

Story: Kaj pa očetovska vloga? Kako pa vam je ta pisana na kožo?

Mislim, da so stvari v naravi že tako narejene, da sama biologija iz človeka naredi starša. Kakšen si kot oče, pa bi rekel, da se pozna na otroku. Titina je stara že pet in pol, super se razumemo, zdaj poleti imamo polno hišo prijateljev, otrok.

Story: Vas spremlja na vaših nastopih?

Za zdaj je še nočem obremenjevati s svojimi trenutnimi projekti, ker v prvi vrsti niso za otroke. No, seveda je gledala mojo Od tišine do glasbe, bila tudi za odrom, ko smo igrali Cvetje v jeseni. Gledališče jo je seveda že očaralo in začaralo, mislim pa, da ima tudi talent za pisanje.

Story: Kmalu vas bo lahko videla tudi na filmskem platnu v celovečernem filmu režiserja Marka Naberšnika Slovenija, Avstralija in jutri ves svet. Če pogledava nazaj, kako naporno je bilo lansko snemanje in kaj lahko pričakujemo v jeseni?

Do zdaj sem ga videl na dveh internih projekcijah. Pri prvi sem bil osredotočen samo na svojo vlogo, tako da filma kot celote nisem videl, kot bi ga moral, če bi hotel objektivno govoriti o njem. Po drugem ogledu pa lahko rečem, da je to film, ki dokaj realno prikazuje slehernika v Mariboru ali pa konec koncev delavca iz kateregakoli drugega mesta kakšne posttranzicijske države in njegove neoliberalno-ekonomske sanje. In ob tem tudi njegovo krizo srednjih let.

Story: V filmu igrate eno od glavnih vlog, Borisa, ki išče izhod v boljše življenje. Ste se kdaj v kakšnem trenutku poistovetili z likom, ki ste ga igrali, in koliko danes kot posameznik stremite k nekakšnemu 'boljšemu' življenju?

V lik sem poskušal vdahniti seveda tudi nekaj svojih osebnih razmišljanj, razočaranj, stremljenj k boljšemu. Le da je zanka v tem - in mislim, da film tudi to lepo prikaže - da se moraš najprej vprašati, kaj sploh je tisto boljše? Kaj te osrečuje in zakaj bi te osrečilo nekaj, česar sploh ne poznaš? Bi ti finančna gotovost zares prinesla srečo? Ali pa je sreča v bistvu le posledica nečesa?

Story: Boris stremi po nekih ameriških sanjah, ki obljubljajo hiter zaslužek. Koliko realnega življenja je ostalo še v Borisu?

Boris, moj lik, na koncu filma ve o sebi in mrežnem marketingu dosti več kot na začetku filma. Mnogo novih dogodkov, ki bi se lahko pripetili komurkoli, mu na koncu prinesejo večji uvid vase, a s tem tudi posledično osebno spoznanje - kako malo pozna svoje najbližje. Boris se je na koncu primoran soočiti in znajti v realnem življenju.

Story: Vzdušje na snemanju je bilo gotovo dobro ...

Eh, bilo je super. Z Minco, filmsko ženo, sva se ogromno presmejala. Kljub velikemu številu statistov in negotovemu vremenu je snemanje potekalo gladko, brez večjih problemov. Tudi z makedonsko ekipo smo se super ujeli. Prvi snemalni dan je bil na tekmi med Mariborom in Rudarjem na Ljudskem vrtu. Sredi te tekme sva z Aljošo posnela prve kadre filma. Ta sekvenca se v filmu sicer pojavi nekje na sredini.

Story: Ob boku odlične igralske zasedbe (Aljoša Ternovšek, Minca Lorenci, Milada Kalezič, Vlado Novak, Tjaša Železnik, Bojan Emeršič, op. a.) bo film zagotovo ena od Markovih uspešnic. Kako je bilo delati pod taktirko režije Naberšnika in ostalo ekipo?

Marko natančno ve, kaj dela, zna tudi zimprovizirati in na novo zrežirati kakšno sekvenco na snemanju, ko česa ni mogoče posneti ravno tako, kot piše v scenariju. Scenarij je imel odliko, da je bil večkrat premišljen in tudi večkrat predelan. Kar pa se tiče kraja, kjer se zgodba dogaja - vsi v ekipi, z Markom vred, seveda, poznamo Maribor, kot je bil nekoč, danes pa smo ga poskušali pogledati z distance in mu nastaviti zrcalo.

Story: Zaupajte mi še nekaj. V enem od prizorov ste morali upodobiti tudi posteljni prizor z igralko Mojco Simonič, ki pa je bila v preteklosti tudi v resnici vaše dekle. Kako ste se počutili in kako sta v tistem trenutku odigrala vlogi?

No, najprej je bilo obema dokaj neugodno. Ampak Marko je oba pomiril z dejstvom, da je film 12+. (smeh) Lahko pohvalim Mojco, da je bila čisto drugačna kot nekoč. Hočem reči, da je striktno igrala svoj lik. Tudi v postelji.

Story: Kako pa je vaša Nana gledala na ta prizor?

To pa morate vprašati njo. Ampak z Mojco smo prijatelji in zdi se mi, da Nana spoštuje moj poklic in zaupa, da ga opravljamo profesionalno.

Story: Film Avstralija, Slovenija in jutri ves svet bo tako jeseni v kinematografih. Kaj pa vas čaka od jeseni? So pred vrati že kakšni novi izzivi?

Jeseni naj bi bila tudi premiera filma Stekle lisice, ki je po žanru nekaj med kriminalko in pohorskim vesternom, ki ga je po mojem scenariju režiral Boris Jurjaševič, v katerem pa sem upodobil pohorskega kmeta v boju z lokalno oblastjo. 1. septembra se v Križankah začne nova sezona muzikala Alpska saga, ki sem ga režiral in za katerega lahko mirno rečem, da je najbolj zabaven slovenski muzikal vseh časov, pri katerem se boste zagotovo dosti bolj smejali, kot pa jokali, kot je dodala Desa Muck, avtorica teksta.

MIMA

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story34/2017

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 34/2017

Story 34/2017, od 17. 08. 2017