24. septembra pred dvema letoma marsikdo ne more pozabiti. Tistega petka leta 2010, ko je Jure Robič štel 45 let, pet mesecev in 14 dni, se je zanj zgodila usodna nesreča, ki je za njegove najbližje, sploh pa za sina Nala Jureta in Leva Jureta, ki je bil takrat še v trebuščku, obrnila svet na glavo. A Jure ne živi le v njunih srčkih ...
Kako pomemben športnik je bil ekstremni kolesar, ki je celo na Dirkah čez Ameriko zmagoval kot za šalo, in kako velika osebnost je bil, lahko povejo številni prijatelji, ki jih je Jure imel. In ti mu ostajajo zvesti še zdaj, dve leti po tragični prometni nesreči, v kateri je življenje izgubil, ko je kolesaril nad Jesenicami.
In prav na tem mestu, kjer se njegovim najbližjim naježi koža, so v soboto, 22. septembra, odkrili spomenik v spomin in opomin na tragičen dogodek v Plavškem Rovtu, ki je dvema sinčkoma vzel očeta, ljubeči partnerici Heleni pa osebo, s katero je preživela najlepše trenutke v življenju. In pozneje tudi najhujše, saj jo je zapustil nosečo, ne da bi sploh vedel, da bo drugič postal očka.
Na odkritju spominskega obeležja sta bila seveda tako Helena kot tudi 16-mesečni Lev Jure, ki je zrasel v simpatičnega in navihanega fantka, ter nekdanja žena Petra s skupnim sinom Nalom Juretom, ki je že pravi visokorasel mladenič.
Jure bi bil zagotovo na oba ponosen. Seveda se je proslave udeležilo še veliko drugih sorodnikov, med drugim tudi brat Marko, ki ima v Gozdu - Martuljku gostilno Jožica, česar Jure, ponosen na brata, nikoli ni pozabil omeniti.
To pa ni edino posmrtno obeležje, ki so ga njegovi prijatelji in privrženci postavili v spomin na enega izmed največjih slovenskih športnikov 21. stoletja. Le nekaj mesecev po tragični nesreči so na leseni klopi na rtu Seče postavili spominsko ploščo, na kateri piše: "V spomin najboljšemu ultramaratonskemu kolesarju na svetu ... Ti, ki bereš, usedi se, poglej v daljavo, kjer se stikata morje in nebo, mogoče uzreš Jureta, ki kolesari v neskončnost ..."
Po njegovi smrti so prijatelji ustanovili tudi Fundacijo Jureta Robiča, ki se z akcijo Juhuhu, kolo je tu zavzema, "da bi vsi otroci lahko izkusili radosti koles. V borbi, da bodo otroci oblečeni in siti, si nekateri starši ne morejo kupiti koles svojim otrokom. In tu želimo v Fundaciji Jureta Robiča pomagati."
Na njihovi spletni strani piše, da so nekaj koles podarili jeseniškim osnovnošolcem, enega pa osnovni šoli za otroke s posebnimi potrebami Poldeta Stražišarja na Jesenicah.
"Da so otroške sanje lahko postale resničnost, je, poleg predstavnikov fundacije, poskrbel tudi Juretov sin Nal, ki je pomagal razdeliti kolesa in čelade. To je bil začetek akcije Juhuhu, kolo je tu. V tej akciji želimo v fundaciji pričarati nasmehe na obraze otrok po vsej Sloveniji. Pri izbiri primernih kandidatov nam pomaga Zveza društev prijateljev mladine v sodelovanju s socialnimi delavci na osnovnih šolah. Pri nabavi koles in čelad je v izredno pomoč sodelovanje s podjetjem Proloco Trade iz Kranja, ki je bilo tudi Juretov dolgoletni zvesti pokrovitelj z znamko Scott sports," so zapisali.
Po Juretu se imenuje tudi kolesarska pot skozi Zgornjesavsko dolino, v Gozdu - Martuljku pa so mu ob prvi obletnici smrti postavili tudi spominsko obeležje, v katero je vtisnjena Juretova misel: "Zmagujem zato, ker se kljub neznosni bolečini in smrtni utrujenosti preprosto nočem ustaviti."
Na Jureta pa ne spominjajo samo te skulpture in biografija Samo človek sem, ampak tudi kolesarski izleti, ki se pogosto končajo na pokopališču, kjer se mu udeleženci poklonijo v spomin s prižiganjem sveč.
Spominjajo pa se ga tudi na Dirki okoli Slovenije (DOS), saj so organizatorji uvedli pokal Jureta Robiča. Omenjeni pokal, ki so ga letos podelili že drugič, je nagrada za najhitrejši vzpon na 1.611 metrov visok Vršič. In vsi ti spomeniki, srečanja in preostale lepe geste so zagotovo tisto, kar bi Juretu narisalo nasmeh na obraz.
Tudi za to, da ne bi šel v pozabo, je garal, in po vseh spominskih obeležjih v Martuljku, na Jesenicah in morju se vidi, da je ljudem dal tisto, kar v tem času najbolj potrebujejo - upanje. Jure jih še zdaj žene, da 'kolesarijo' proti svojemu cilju z enako vnemo in strastjo, kot je to počel on.