Jurij Franko in Simona Vodopivec o ljubezni, zaroki in rokenrolu

Prisrčna, iskrena, simpatična ... takšna, da nam tem za pogovor ni in ni želelo zmanjkati.

Glede na to, da sem iz Nove Gorice in vi, Jurij, iz Solkana, mi povejte, zakaj smo se danes dobili v Radovljici?

Simona: (smeh)

Ste vi od tod?

Jaz sem radovljiški vezni člen. Sicer sem Štajerka, priseljena na Gorenjsko, sem pa tu že toliko časa, da si zdaj že upam trditi, da sem Radovljičanka. Čeprav ti tukaj zlepa ne dajo potnega lista.

Ne?

Simona: Potem sem pa malo hodila po svetu, na drugo stran oceana in na Japonskem našla Slovenca ter ga pripeljala v Radovljico.

Jurij, vi se temu niste kaj veliko upirali?

Jurij: Niti ne. Ko je bila vojna, sem živel v Ameriki in pet let na Japonskem. Že takrat sem iskal hišo kjerkoli med Kranjem in Jesenicami. Potem je življenje šlo svojo pot in tega nisem uresničil, dokler se nisva spoznala, skoraj deset let pozneje.

Vajina ljubezen se je začela na Japonskem. To je tudi dobra ideja za kakšna darila ob obletnicah, da lahko morda s tem malce obujata spomine ...

Simona: Bravo, kakšna dobra ideja!

Jurij: Hvala, vam bom poslal stroškovnik. (smeh) Nameravava jo sicer obiskati, čeprav datuma še nimava čisto določenega. Ob deseti obletnici smo potovali po Ameriki z vso družino.

Simona: Za 50. obletnico poroke me pelješ tja, Jurček, in je to to.

Jurij: Leta 2020 je olimpijada, na kateri bomo brez dvoma sodelovali, in morda je prav to ena od priložnosti, ko se bova odpravila tja.

Če govorimo o obletnicah ... se spomnita kakšnega posebnega presenečenja?

Simona: Če se vrnem dve desetletji nazaj ... Jurij je človek presenečenj, on v tem blesti v naši družini in upam, da imata tudi otroka kaj tega po njem. Ampak meni je bilo najbolj prisrčno, kako me je zaprosil. Bila sem že v Ameriki, nisva pa se še pogovarjala o poroki. S tem nisem bila obremenjena in bilo mi je vseeno, ali se poročiva ali ne. Čeprav je bilo potem lepo, da sva se. (smeh) No, Jurij je imel slab dan. Vzel je motor in je izginil.

Jurij: Po domače rečeno, bil sem tečen.

Simona: A nisem prijazna? (smeh) No, bil je tečen, usedel se je na motor in izginil. Jaz pa sem tam ostala sama. V Kaliforniji sem bila precej nova, nisem imela ravno veliko prijateljev in bila sem precej vezana na njegovo družbo. No, skratka, moj Jurček izgine. Ostanem sama sredi Kalifornije. In se čez nekaj ur se vrne. Pa ga malce čudno pogledam in pravi: 'Veš kaj. Če me imaš rada takšnega, kot sem danes, se vsekakor lahko poročiva.' In mi je prinesel zaročno uro, zadaj pa je vgraviral: za - za - za roka.

Pa imate to uro še vedno spravljeno?

Simona: Seveda. Ne samo spravljeno, še nosim jo. Zdaj jo sicer že malce težje spravim gor, ampak ja.

Kako lepo.

Simona: Jaz sem pa prikimala. Trikrat, ne enkrat.

Kaj pa otroci? Ali velikokrat vprašajo, kako se je to zgodilo?

Simona: Niti ne. Morda sva že prevečkrat povedala to zgodbo, ampak imam občutek, da jima je precej neprijetno poslušati kakršnekoli ljubezenske iskrice, prebliske in zgodbice. Vsaj za zdaj. Zanima ju zagotovo, sprašujeta pa ne preveč. Razen enkrat ... ko sva se enkrat malo bolj na glas pogovarjala ...

Franko: Tudi takrat sem imel malo slabši dan in sem bil tečen. (smeh) Kregala sva se. (smeh)

Simona: No, takrat se je Jurij obrnil in šel, ker se tako ali tako nikoli noče kregati, jaz pa bi se rada. Torej, odšel je in pride Maya, hčerka, in me vpraša: 'Mami, a ga boš pustila?' (smeh)

Poletje se poslavlja, kako sta ga preživela? Sta si vzela čas za oddih?

Jurij: Letos je bilo fenomenalno poletje. Mesec dni smo si vzeli samo zase, bili smo na morju, v hribih. Prvič po treh letih smo preživeli brez kakršnega koli stresa. Od produkcije do bolezni, ki so prihajale ... vse 'sorte' nas je spremljalo v tem času. Bili smo več na onkološkem inštitutu kot doma, ampak na srečo je zdaj vse v redu. Na počitnice smo se tokrat odpravili prav s strahom, da se ne bo spet kaj zgodilo, da ne bo spet od kod prišla kakšna diagnoza, in res je bilo lepo.

Jesen pa je velikokrat čas za nove začetke ...

Jurij: Jesen bo pestra, saj imamo na programu že kar precej predstav Mamma Mie!. Mislim, da jih imamo oktobra, novembra in decembra 15. Pa še skrbimo za nove termine in lahko se zgodi, da bomo imeli od oktobra do decembra 20 predstav, kar je za neodvisno produkcijo ogromno.

Simona: Pa za tretjo sezono.

Jurij: Tako je. S tem je veliko dela. S koordinacijo, prav tako delamo nove stvari. Sicer je za ta pogovor še malo prezgodaj, lahko pa povem, da bosta zagotovo ena ali dve produkciji prihodnje leto. Poleg tega imamo produkcijo Mamma Mie! zdaj še na Hrvaškem, v Srbiji, pa tudi v Makedoniji pridemo ven z njihovo različico konec leta. Očitno bomo imeli samo Mamme Mie! kar osem produkcij.

Simona: Starejši se morda še bolj kot mlajši zavedamo, da se nam je z Mammo Mio! zgodil projekt, predstava, ki se ti mogoče zgodi enkrat v življenju ali pa nikoli. Res, z vso to lepoto, energijo, sožitjem ... in to se prenaša na občutek predstave.

Rada imata potovanja. Pa sta kdaj obiskala New York in Broadway ter tamkajšnje muzikale?

Simona: To je postalo kar najina stalnica. Ko sem se preselila in za seboj pustila vse delo, kariero, je nastala neka praznina. Na srečo ima Jurij zelo rad predstave in glasbo, prav tako je zelo rahločuten in je začutil to mojo stisko, tako da sva v tistem obdobju obiskala številne predstave, koncerte, tudi opero ... Že v Los Angelesu, pa tudi v New Yorku. No, zdaj, ko smo v Evropi, sta London in West End najini stalnici. Tudi Mamo Mio! sva v Londonu gledala kar osemkrat, saj sva se morala res prepričati, da je to to, kar si želiva početi.

Kako lepo. Katera pa je bila zadnja predstava, ki sta si jo v Londonu ogledala?

Simona: Nazadnje je manjšo skupinico Mamma Mie! Jurij povabil v London na muzikal Dream Girls. Bila je fantastična izkušnja!

Pa so kakšni skupni izleti z drugimi člani Mamme Mie! pogosti?

Simona: Ja. V zadnjih dveh letih smo se kar 105-krat odpravili skupaj na izlet. (smeh)

Jurij: Sicer pa ja, vsako leto organiziramo enega do dva piknika, enkrat smo bili pri Gojcu na njegovi domačiji, enkrat pri Damjani ... Krasno je. Imamo pa kakšen piknik tudi po predstavah, sploh ko obeležimo kakšno veliko številko.

Doma imate fantka in punčko. Kako razdelite pozornost? Je hčerkica bolj 'očkova' punčka in sin bolj 'mamin'?

Simona: Aiden je starejši in on je bil rojen za edinca. Potem je 'uletela' sestra in je padel s prestola. (smeh) Pri nas tega sicer nimamo tako razdeljenega, mislim, da si bolj 'delimo' področja. Jaz sem bolj zaupna in tolažnica, tista, ki 'porihta' stvari.

Jurij: ... jaz sem pa tiran. (smeh)

Simona: Ne, ni res. Jurij je super oče in res se veliko ukvarja z otrokoma, predvsem kar se tiče športa in podobnih stvari, pri katerih jaz nisem ravno vestna. Njemu se vedno ljubi vzeti kolo, iti na smučanje, igrati namizni tenis ... karkoli. Jaz pa ju pocrkljam in dobro kuham.

Ali otroka morda trenirata kakšen šport? Ali sta se morda navdušila za glasbo?

Jurij: To prepuščamo času. Midva sva ju seveda usmerila v glasbo in šport, ampak v športu sta oba aktivna predvsem na osnovi telesnega razvoja, in ne zato, ker bi kdo od njiju pričakoval ne vem kakšne rezultate. Čeprav sta oba zelo dobra v atletiki.

Simona: No, za Aidna moraš povedati, da je bil lani državni prvak v troskoku.

Jurij: No, saj pravim, da sta zelo dobra. Oba sta pridna in hodita redno na treninge. S tem, da ambicije prepuščamo njim. Nisva ena od tistih staršev, ki bi otroke v kaj forsirali. Glasbeni del je pa prepuščen Simoni.

Simona: Kot glasbenici se mi je zdelo, da moramo imeti doma v dnevni sobi nujno klavir. Sama ga uporabljam zgolj za vaje, vesela pa sem, da otroka precej in lepo igrata. Predvsem Maya, ki letos zaključuje glasbeno šolo klavirja. Poleg klavirja se je lotila še saksofona, Aiden pa je s klavirja presedlal na klarinet. Oba imata rada glasbo.

Ko pride kakšen rojstni dan, božič, se velikokrat zgodi, da se zberete pri tem klavirju, skupaj kaj zapojete?

Simona: Ko sta bila mlajša, je bilo tega več, ker sta takrat morala ubogati mamico. Postavila sem ju pred smreko, vzela sta frulo ter igrala in pela. Zdaj, ko sta v teh kritičnih pubertetniških letih, je za to malo več zadrege, se pa velikokrat zgodi, da ob posebnih praznikih v družbi starih staršev gledamo posnetke njunih nastopov, ki se jih dedi in nona nista mogla čez leto udeležiti.

Jurij: Čeprav ju še kdaj pripravimo in takrat je kar veselo. Še psa smo enkrat uvedli, da je lajal v ritmu poleg njiju. (smeh)

Simona: Ko sem bila otrok, so me velikokrat za mizo kar določili in rekli: 'Zdaj bo pa Simonca eno zapela.' Zame je bila to nočna mora. Do te mere, da se marsikaterega praznovanja nisem hotela udeležiti.

Kako pa se je zgodilo, da je vrhunski smučar pristal v svetu muzikalov?

Simona: (smeh)

Jurij: Po zakonski dolžnosti. (smeh) V resnici je bilo tako, da je imela Simona v Radovljici svojo glasbeno šolo, v okviru katere je začela razmišljati, kako bi nadgradila znanje otrok. Predlagal sem, da naredi otroški muzikal, ki bi povezal igro, ples, petje in igranje inštrumentov. Takrat, pred desetimi leti, smo naredili Moje pesmi, moje sanje, ki pa nima nobene povezave s to predstavo, ki se igra zdaj. Odpravila sva se v London, si ogledala tamkajšnji muzikal, bilo nama je všeč in začela sva snovati idejo. Ker nisva želela narediti samo nekaj na pol, sva se projekta lotila, kot je treba, saj se je na koncu izkazalo, da smo imeli s tem muzikalom skoraj 50.000 gledalcev na približno 80 predstavah. Bila je zelo lepa izkušnja z več kot 30 angažiranimi otroki, profesionalnimi igralci, glasbeniki ... in tako se je začelo. Predstavljal sem si, da bo s tem veliko dela, a ga je še bistveno več. Je pa vse lažje že zato, ker se vedno rad lotim novih izzivov.

Nekje sem zasledila, da ste enkrat tudi vi nekaj malega zapeli na odru.

Jurij: Ojej. To je bilo malo za hec. Takrat smo smučarji imeli t. i. bele koncerte. Iz tega se je rodila tudi akcija Podarim dobim, ki je podpirala smučanje in šport v celoti. Ko smo se pojavili na teh koncertih, so nas na odru vedno pričakala ena in ista vprašanja: 'Kako si, ali si dobro pripravljen na sezono', in podobno. In ker sem takrat malo brenkal kitaro, so me vprašali, ali bi lahko kaj zapel, da bi bilo malo drugače. Dal sem se prepričati in napisal pesem s kratkim naslovom 'Vsak se zdaj po svoje trudi' na glasbo Neila Younga. To sem zapel pred pet tisoč ljudmi polne Hale Tivoli. Ljudje so bili veseli, glasbeni kritiki pa so me raztrgali in napisali, naj se raje ukvarjam kar s smučanjem.

Simona: Niso čisto dobro razumeli sporočila. In ker vidim, da imate radi zgodbe, bom kar takoj povedala, da ima naš Jurij res dober glasbeni posluh. Ko sem praznovala 50 let, me je presenetil z glasbenim nastopom. Ko sem davno nazaj sodelovala s svojim prvim ansamblom, se je ta imenoval Ultimat. S člani smo še vedno v dobrih odnosih in vsake toliko nam uspe tudi, da se dobimo. Na zabavi so me presenetili tako, da so mene kot pevko zamenjali za Jurija in se preimenovali v Ilegalce. Jurij je pel pesmi Pera Lovšina in res so bili čisti hit tiste zabave. Razmišljam, da bi tudi Jurija postavili na oder, preden se bova upokojila. (smeh)

Zdaj, ko ste rekli upokojili ... Ker sta tako aktivna, si vaju malo težko predstavljam v pokoju.

Simona: Ko sem bila mlajša, sem na pokoj gledala kot na počitnice. No, po petdesetem pa si želim samo, da bi lahko čim dlje ostala aktivna. Zavedam se, da v nedogled na odru ne moreš biti, bi se pa z veseljem pozneje preizkusila tudi v kakšni vlogi v zaodrju.

Besedilo: Kaja Milanič
Fotografije: Primož Predalič, Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču