Jurij Souček praznuje 90 let

V kolektivni spomin Slovencev se je vtisnil predvsem s svojim glasom, ki ga je posojal junakom otroških del in jim dobesedno vdahnil življenje, velikokrat je dela tudi sam režiral ali prevajal. Resda je Jurij že 'odpujsal' v penzijo, a to še ne pomeni, da je že vse povedal, saj namiguje na knjigo spominov, ki bo vse prej kot dolgočasna, do takrat pa naj življenje teče brez pretresov. Na zdravje, dragi gospod, Jurij Souček, in lepo pozdravite Pipija in Melkijada.

Največji pečat ste v našem prostoru pustili kot ustvarjalec vsebin za otroke, največkrat ste svoj glas posodili junakom, kot sta Pipi in Melkijad, si izmislili stavek 'In odpujsala sta nazaj domov', pa vendar malo vemo o vašem otroštvu. Kakšno je bilo?

Otroštvo sem preživel v glavnem pri raznih bližnjih sosedih in 'na planirju', kot smo rekli prostornemu nasutju z lešom, ob dolenjski železniški progi, ki prečka meščansko naselje. Naše stanovanje je bilo majhno in mama je kar rada videla, da ji nisem bil v napoto. Oče, pletilni mojster v tovarni Hribar na Zaloški cesti, je imel izmeno opoldne, moja naloga pa je bila, da mu dnevno v kanglici prinašam doma pripravljeno kosilo. Stanovali smo Pod ježami, kjer je danes sporno odlagališče papirja, od tam do bivše tovarne Saturnus v Zeleni jami je bil moj teren za igranje, spoznavanje narave in neumnosti. Bil sem bister in učljiv otrok. Nedelje so starši preživljali v naravi in na sprehodih v družbi čeških prijateljev, ki so tudi imeli otroke moje generacije, gostilne so po navadi imele na svojih dvoriščih velike gugalnice in za otroke malinovec. Takšna so bila torej poletja, a zame je bila najbolj zanimiva zaradi nedeljskih dopoldnevov in obiskov sladkega strička, ki je stanoval v biv­šem Šumiju.

Kdo vas je navdušil nad pravljicami?

Zelo rad se spominjam že omenjenih nedeljskih poletnih sprehodov, ki se jih je udeleževal tudi očetov češki prijatelj, izvrsten pripovedovalec pravljic. Ta je prav gotovo v meni prižgal zanimanje za namišljen in zanimiv svet, ki ga ustvari domišljija. Čehi so bili pred vojno v Ljubljani organizirani na podoben način, kot so zdaj organizirani Slovenci v Ameriki. Za otroke je deloval tudi češki vrtec, ki je imel prostore v Mladiki, kjer je danes zunanje ministrstvo, njegov podaljšek pa je bilo češko lutkovno gledališče s prostori v Narodnem domu, današnji Narodni galeriji. Prav tam se je verjetno res prižgalo v meni nekaj, kar bi se lahko imenovalo zanimanje za teater. To lutkovno češko amatersko gledališče, ki ga je vodil imeniten gospod in šef gledaliških delavnic, ki še danes delujejo, slikar Skrušny, ima velike zasluge za moje odraščanje.

Nekoč ste izjavili, da igralec si ali nisi. Se po vašem mnenju igralec torej že rodi, ima to v krvi? Vas je družina podprla, ko ste se odločili za študij igre?

Prav gotovo je talent osnova za katerikoli umetniški poklic, dan že ob rojstvu, oblikovati pa ga je treba pazljivo in vztrajno. Sam sem potreboval precej časa, da sem se uprl staršem, ki so želeli iz mene narediti trgovsko usmerjenega človeka in sem pristal v teatru. V mojih časih še ni bilo tako veliko možnosti za poklic igralca, kot jih je danes, in trgovska akademija, na katero so me vpisali, je bila vsaj v njihovih očeh bolj varna, vsaj kar zadeva poznejšo zaposlitev.

V Drami ste bili zaposleni 40 let. Ste v tem času tam izživeli svoje upe in sanje, ste kot umetnik dosegli vse, kar ste hoteli, ali je ostala kakšna neizpolnjena želja? Sprašujem zato, ker ste se večkrat pošalili, da ste prvak drugih zasedb?

Res je, da v Drami nisem imel, vsaj dolgo časa ne, možnosti za izpolnitev svojih gledaliških načrtov in sanj. Res je tudi, da sem se v Dramo po končani Igralski akademiji kar malo vtihotapil, najprej kot stalni, honorarni statist in pomočnik odrskim delavcem pri menjavi kulis. Dolgo sem čakal na to, da sem lahko z odra ljubljanske Drame spregovoril s svojim normalnim glasom brez pretvarjanja. Vajeniško dobo sem oddelal zunaj Drame, v kateri sem bil sicer v službi, nisem pa bil predviden za kaj več kot to.

Do Drame kot institucije z urejenim abonmajskim sistemom sem bi precej kritičen, zunaj nje pa so se pričele uveljavljati gledališke skupine, s katerimi sem sodeloval in tam sem počasi pričel uveljavljati svoje igralske zamisli, ki so me potrdile v odločitvi, da sem na pravi poti. Govorim o tem, da sem leta 1967 ustanovil skupino, ki je pod številko "312-860" blagajne Šentjakobskega gledališča uprizorila Ahilovega Prometeja v Gantarjevem novem prevodu. Kmalu sem se s skupino skozi stranska vrata pritihotapil v Malo dramo, ki še ni bila gledališče, ampak podstrešno zgrajena shramba za kulise. Imenovali smo se Stranski vhod, dostop vanjo pa je bil omogočen s tovornim dvigalom z zadnje strani Drame.

Ves čas sem sodeloval tudi z Odrom 57, s katerim smo uprizorili Smoletovo Antigono, kjer sem igral Kreona. Zanj sem na največjem dramskem jugoslovanskem gledališkem tekmovanju prejel Sterijino nagrado in si utrl pot do večjih vlog v ljubljanski Drami. Temu je v Drami sledila Virginija Wolf v sezoni 1964 in spet v Mali drami v sezoni 1968/1969 Arabalov Arhitekt in asirski cesar, kjer sem prevzel tudi režijo. Tako sem se dokončno izoblikoval v igralca, kot sem zdaj.

Bi lahko, če se omejiva na ustvarjanje za otroke, izdvojili svojo najljubšo vlogo ali so vse 'vaši otroci', kot nekateri radi rečejo? Morje vlog, ki so za vedno povezane z vašim glasom in odzvanjajo v naših glavah, tudi ko odrastemo. Ali ni to lep občutek za ustvarjalca?

To je res lep občutek in dobra naložba. Vse sem delal z veseljem in zavestjo, da se mi bojo vsa ta prizadevanja zložila v priljubljenost, ki jo doživljam zdaj in mi je obenem tudi pomagala premostiti marsikatero finančno stisko, ki sem jo preživljal, ko sem se v času dramske in osebne krize umaknil v tako imenovani svoboden poklic, v katerem sem res počel vse mogoče. Razen televizijskega dela, kjer prevladuje moje delo predvsem v risankah, in radia, na katerem sem posnel, tako so mi rekli, 600 radijskih iger, sem živel brez finančne pomoči države, se pravi iz lastnega ali pa tudi družinskega žepa. Ivan Cankar bi mi to hudo zameril, a kaj se more. Tudi moje delo v treh delovnih brigadah, Brčkem, Šamcu in Doboju, ni bilo honorirano! Taki smo pač. »Mi gradimo prugu, pruga gradi nas! Horuk bum!«

Kako pomembna je bila vsa leta podpora družine?

Ustvaril sem si družino, ki je bila vedno polna razumevanja za moje delo. Vsi, ampak res vsi, kar jih je bilo kdaj zbranih okoli mene, so bili polni razumevanja in zdaj, ko me vabite, naj pogledam ob svoji 90-letnici nazaj – Milena (žena op. p.) bi rekla, da vozim vzvratno, sem srečen in vesel vseh. Zbrali smo se v oštariji na nedeljskem kosilu, požrli tudi kakšno staro zamero, se poveselili in si rekli: »Samo da ostanemo zdravi«, in se nato razšli do nadaljnjega.

Kako zaposleni ste danes, še vedno delate, kajne, in ne mirujete?

Še vedno ne mirujem. Trenutno selim arhiv, se pravi delno že urejene mape v podaljšek sobe, ki mi jo je podarila Milena, sezidal pa prijatelj Vasko, in premišljujem o tem, da bi napisal nekaj o vsem, kar se mi mota po glavi. Še pred tem se bom sešel s prijatelji in znanci, da se pogovorimo o boleznih in malo oberemo kakšno politično kost.

Danes ste tudi dedek, imate vnukinjo. Pravijo, da je to še lepša izkušnja, da naj bi dedki in babice otroke bolj razvajali kot vzgajali. Kaj menite vi?

Dedkovanja se šele učim. Veliko reči sem kot oče pri svojih otrocih zamudil 'ker nisem imel časa zanje, ali živcev, ali pa me sploh ni bilo na spregled'. To vse bi rad nadoknadil pri triletni Lejki, pa ne vem, ali bom zdržal do takrat, ko bo najbolj potrebovala potuho. Najbolj ji je v tem trenutku všeč Peter Pan, namesto mojih pravljic pa si raje kar zavrti ruskega medveda in njegovo spremljevalko Mašo. Čakam jo v zasedi s Pipijem ali s Piko Nogavičko, pa ne vem, kdaj se bom lahko izkazal.

Gospod Slavko Bobovnik vam je rekel, da ste igralec za tri generacije. Kakšno je vaše stališče sploh do nagrad in takšnih priznanj?

O nagradah raje ne bi. Za Prešernovo bi pa rekel, naj jo le dobijo tisti, ki še zmorejo iti po njo po stopnicah, ki vodijo na oder. Če te prinesejo na oder na nosilih, ni lepo za videti.

Kako preživljate prosti čas?

Zadnji čas berem življenjepise, ki so jih pisali moji kolegi. Kaj bi rekel? Da sem vesel, ker sem vse to, kar berem, preživel in da bo mogoče moja knjiga, če bo, bolj vesela. Tudi humor spada k receptu za dolgo življenje. 

Besedilo: Katja Golob // Fotografije: Primož Predalič, Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec