To je ona, Jurka Fischer, vodja projektov pri založbi Zlati zvoki in nekdanja desna roka založbe Menart. Samozavestna, odločna, inteligentna in seksi ženska navdušuje s svojo neverjetno energijo, idejami in projekti, ki se jih loti z dušo in telesom. To zelo dobro ve tudi Jan Plestenjak, za katerega je dolga leta opravljala delo predstavnice za stike z javnostjo.
Vedno je brez dlake na jeziku, vedno je direktna, nikoli ne ovinkari in ne naklada. Njen smisel za humor je prefinjen, pri ljudeh ne mara neodločnosti, ozkoglednosti in prepotentnosti, privlačijo pa jo intelekt, kreativnost in spoštljivost. Takšna je Jurka, unikatna, posebna in drugačna. Čistokrvna tehtnica, ki vse, kar dela, počne s strastjo in žarom.
Začniva udarno in tako, da bodo naši bralci takoj zastrigli z ušesi. Glede na to, da ste bili dolga leta zelo dobra prijateljica Jana Plestenjaka in tudi njegova predstavnica za stike z javnostjo, nam povejte, ali sta kdaj končala med rjuhami?
Če so bile rjuhe v kakšni garderobi, na koncertu, potem sva. Daj, no, saj veš, da ne mešam zasebnih stvari in službe. Z Janom sva 13 let sodelovala službeno in seveda se hote ali nehote ustvarijo bolj intenzivne vezi, vendar še vedno strogo prijateljske. Si pa domišljam, da sva se v tem smislu res dobro razumela, in še danes sem vesela, če se kje srečava ali slišiva.
Pa mi povejte vsaj to, kdo vse pa je končal med rjuhami Jana Plestenjaka?
Brez diplomacije – nimam pojma. Tudi če bi kdaj dejansko govorila o tem, sem pozabila v naslednjem trenutku, ker me to ni in ne zanima najbolj. (smeh)
Kako je mogoče, da ste iz popa in roka presedlali na narodno-zabavno sceno in postali vodja projektov založbe Zlati zvoki?
Že v vprašanju je čuden prizvok – zakaj pa bi bilo to tako nemogoče? Na vse to gledam čisto drugače. Glasba je zame že dolga leta, vsaj večinoma, posel. V bistvu sem prišla že tako daleč, da skoraj ne poslušam več glasbe zgolj za dušo ali zase. Da že težko slišim nekaj, kar bi si res dala za dušo v CD-predvajalnik. O muziki, ne glede na zvrst, poskušam najprej čim več vedeti. Informacije pobiram čisto od povsod in zelo rada govorim z ljudmi, ki se dejansko spoznajo. Vlečem vase kot spužva. Potem pa na podlagi vsega tega lahko začnem delati. Pop, rok, narodno-zabavna ali karkoli drugega.
Kakšna je sploh razlika med promoviranjem dveh tako zelo različnih glasbenih zvrsti?
Kar precejšnja. V bistvu je več razlogov. Že samo med samimi izvajalci, narodno-zabavnimi in drugimi je razlika. Druga stvar je v tem, da se je skozi čas marsikaj spremenilo, ni več tako, kot je bilo recimo še pred nekaj leti. Zame je trinajst let, ki sem jih preživela na Menartu, še vedno izjemno lepo obdobje in se ga zelo rada spominjam. Ljudi, s katerimi sem delala, in vsega drugega. Na Zlatih zvokih v delu uživam in to je tudi najbolj pomembno. Mi je pa smešno, kako je ogromno narodno-zabavnih izvajalcev prepričanih, da lahko delujejo sami in brez založbe. Najdi mi en res dober ansambel, ki je brez založbe. Ni ga!
Kot vemo, ste velika ljubiteljica slikanja in notranje opreme stanovanj. Je to razlog, da ste tudi pri moških tako zelo pozorni na detajle, ki jih druge ženske ne opazijo?
Izhajam iz tega, da sem prvenstveno estet in da mi zelo veliko pomeni vse, kar je lepo. Ter da me tudi zelo zmoti vse, kar pač ni in ruši estetiko. V tem sem morda malo obsesivna, saj me precej zmotijo že odvečni kilogrami, barvna neusklajenost ali na drugi strani 'Ikea stanovanja'. Kamorkoli pridem, najprej opazim okolje in sem pri tem že 'monkovska'. Pripravljena tudi takoj popraviti sliko na steni. Ker pa vse povem direktno, potem nastane problem.
Vaše najboljše prijateljice pravijo, da ste včasih preveč direktni in pikolovski. Jemljete to kot kompliment?
To je sicer izjava pevke Ljubice Špurej Jazbinšek, od drugih je še nisem slišala?! Morda sem včasih res preveč direktna, vendar še vedno pazim, če bi lahko z izjavo koga prizadela. Se znam ugrizniti v jezik. Kar pa se tiče pikolovskosti – do sebe sem precej zahtevna in enako tudi do ljudi, ki jih imam okoli sebe. Če nekaj ni dobro, bom to povedala. V glasbi je velikokrat tako, da se najde množica ljudi, ki na vse pretege hvali nekega izvajalca. Problem nastane, ko ta izvajalec začne sam verjeti, da je več kot drugi, in ne skupek promocijskih aktivnosti, sreče in trenutnega časa. To mnenje bi lahko bilo pikolovsko. Pa je res?
Kaj pa govorice, da boste napisali avtobiografijo in razkrili marsikatero pikro in resnično iz zakulisja slovenske glasbene scene?
Pred leti, ko še ni bilo Facebooka, bi morda res lahko naredila kaj takega. Zgodb iz zakulisja je res veliko skozi ta leta. Ampak danes obstaja ves ta kibernetični svet, kjer vsak napiše vse in vsi lahko to preberejo in verjamejo in debatirajo o tem ter so sploh najbolj pametni. Tako da vse skupaj že res nima nobenega smisla več.
Kakšna je Jurka Fischer, ko je stran od oči javnosti, ko je doma na kavču, v objemu svojega partnerja in ko si vzame čas samo zase?
A veš, kakšna je pokovka? No, to sem jaz. Iz čistega mira in tišine v manj kot sekundi do stropa in z velikim pokom. Ogromno berem, takrat sem tiho, potem se spomnim, da bi imela steno v kopalnici druge barve in naredim gradbišče v nekaj minutah. S partnerjem imava veliko hišo in nekaj zemlje, štiri pujsike, prekrasnega velikega psa in posebno asocialno muco. Ker nimam otrok, so to vse moji otroci, tako da mi dela absolutno nikoli ne zmanjka. Samo zase si vzamem le čas ob knjigi.
Zaključiva tako, kot se spodobi, in tako, da bo odmevalo še dolgo časa. Izdajte nam vsaj tri pikantne skrivnosti kakšnega narodno-zabavnega zvezdnika in zvezdnice. Pa Tanja Žagar ne šteje, da se razumeva.
Tanja ni narodno-zabavna izvajalka. Kot oseba, ki si je za cilj postavila dobro in plodno sodelovanje z različnimi narodno-zabavnimi izvajalci in nasploh ljudmi v tem poslu, pa absolutno ne nameravam izgubiti takta. Tako da, oprosti, Iztok. To bo še naprej ostala bolj tvoja domena.
Besedilo: Iztok Gartner
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del