Pred kratkim je na knjižne police prišla čudovita knjižica z naslovom Po čem diši lešnik?. Knjiga, ki je namenjena tudi otrokom z disleksijo. Avtorica Kaja Aleš Luznar je mati treh deklic, ki je zgodbo napisala tudi drugim s prav posebnim sporočilom.
Story: Pred kratkim je izšla vaša ljubka slikanica Po čem diši lešnik?. Nam zaupate, kako se je zgodba z lešnikom sploh začela?
Že kar nekaj časa pišem. Večinoma se naslanjam na dogodke iz vsakdanjega življenja in jih poskušam preslikati v zgodbo. Tudi ta zgodbica ni izjema. Nastala je iz preprostega razloga, da bi svojim trem deklicam na lep način razložila, da je deliti lepo. Pride namreč obdobje, s katerim se sreča vsak starš. Obdobje, ko je otroku najtežje od vsega deliti. Po čem diši lešnik? pa na preprost način pove, da je deliti lepo. Da imajo, čeprav delijo in se zdi, da imajo manj, v resnici več. Napolnjeno srce z ljubeznijo, da poenostavim.
Story: Slikanica je prilagojena dislektikom. Naj omenim, da je to motnja sposobnosti branja, oz. razumevanja prebranega. Kako ste dobili idejo, da bi napisali knjižico, ki bi bila primerna tudi za osebe oz. otroke z disleksijo?
V morju slikanic, ki jih lahko pri nas kupimo, je treba biti drugačen. Ponuditi nekaj več. Že na začetku smo rekle, da bi imele tudi pobarvanko. Bilo pa je naključje, da je naša ilustratorka ravno v tistem času, ko smo se slikanice lotile, našla članek o tej pisavi. Zdelo se mi je zelo zanimivo, saj imam okrog sebe kar nekaj dislektikov in sem malo raziskala. Nizozemec Christian Boer, ki je pisavo razvil, je tudi sam dislektik. Na njihovi uradni spletni strani imajo čudovito pojasnjeno, zakaj in kako je vsaka črka razvita. Ker sama s tem nimam težav in se temu nikdar prej nisem posvečala, sem bila presenečena, da je pomembna tudi oblika besedila. Torej kako so odstavki postavljeni. Na pomoč z nasveti, ko smo slikanico postavljali, nam je priskočil tudi Christian.
Story: Ste knjigo tudi preizkusili pri kakšnem otroku, ki ima disleksijo? Kakšen je bil njegov odziv?
Ja, seveda smo preizkusili, na otrocih in odraslih. Sploh odrasel, ki smo mu dali knjigo prebrati, se je sprva smejal, ker pisava deluje otroško, zelo ljubko. Potem pa skoraj ni mogel verjeti, da deluje.
Story: Pri slikanici ste imeli tudi pomoč ilustratorke Katke Furlan in prevajalke Nastje Topalovič. Kako je potekalo delo pri ustvarjanju knjige?
Ker smo se našle tri prijateljice, je bilo delo prijetno. S Katko se že dolgo poznava in že dolgo je tega, kar sva se prvič pogovarjali, da bi mogoče kaj več naredili v tej smeri. Ker pa smo se česa takega skupaj lotile prvič, pa priznam, da smo se malo lovile. Namreč, za nekatere stvari smo potrebovale več časa, kot smo prvotno načrtovale.
Story: Knjižica otroka popelje skozi predšolsko obdobje s čudovitim naukom o ljubezni. Pripravili pa ste tudi angleško različico zgodbe. Lahko pričakujemo še kakšno nadaljevanje?
Nadaljevanja te zgodbe ne bo. Čeprav nikoli ne reci nikoli. Mogoče kdaj bo, ampak še ni zrasla v srčku. Vseeno pa že nastaja druga slikanica, nova zgodba, ki pa bo otroku pomagala premagovati strahove. Seveda bo prilagojena dislektikom in bo tudi dvojezična. Vsaka slikanica pa bo imela še kakšno dodano vrednost, naslednji bo priložena stenska nalepka vhodnih vratc teh drobnih škratkov, o katerih govori. Vse zgodbe si želim prevesti v čim več jezikov.
Story: Nam zaupate povezanost s Pravljičnim ateljejem?
Pravljični atelje je bilo sprva samo ime, ki smo si ga nadele, ker si želimo, da se ne bi ustavilo pri tej slikanici. Filantropu, ki je slikanico izdal, je bilo ime všeč. In je tako ostalo. Želimo si, da bi se ob vsaki slikanici razvila tudi aplikacija, kot zvočna večjezična knjižica s preprostimi nalogicami. Za slikanico Po čem diši lešnik? je aplikacija tudi že v pripravi.
Story: Kakšni so bili odzivi na slikanico? Ste jo sami, preden je izšla, dali v branje svojim otrokom?
Odzivi so bili za zdaj enkratni. Tako na zgodbo kot na ilustracije. Vedno, kadar napišem novo zgodbo, jo preberem svojim hčerkam. So moj največji navdih, hkrati pa tudi prvi in največji kritik. Moram priznati, da smo slikanico, odkar je izšla, prebrale že tolikokrat, da jo znajo že na pamet.
Story: Danes je na trgu že veliko tujih knjig za otroke. Kaj menite o ustvarjanju domačih avtorjev?
Izplača se vedno. Mogoče ne v finančnem smislu, v smislu hrane za dušo pa vsekakor. Slovenski trg je sicer zelo majhen in zelo nasičen. Odkar imam otroke, pa sem se začela zavedati, da je dobrih premalo. Zato menim, da se vseeno da na tem področju tudi uspeti. Kadar se sama odločim za nakup nove slikanice, nisem obremenjena s tem, da mora biti avtor domač. Vedno preberem slikanico, preden jo kupim. Prepričajo me zgodba in ilustracije.
Story: Verjetno si ljudje zamišljajo, da je z izdajo knjige mogoče zaslužiti celo premoženje ... Kaj je vas gnalo v prvi vrsti, da ste se lotili tega projekta?
Na žalost v slovenskem prostoru ni tako, da bi človek lahko s tem obogatel. Mogoče ja, če si malo več upa in prodre na tuje trge. Mene osebno je gnalo to, da dam ljudem del sebe. Del lastnih spoznanj. Dolgo sem pisala zase in najbližje. Potem sem brala prijateljem in njihovim otrokom. Na koncu sem spoznala, da me to osrečuje. In želim nekaj več na tem področju.
Story: Kaj še sicer počnete?
V prvi vrsti sem mama. Sem namreč sama s tremi deklicami. Prej sem bila zelo dolgo zaposlena kot grafična oblikovalka, zdaj pa iščem novo zaposlitev. Nisem pa prepričana, ali bi me dolgoročno oblikovanje še osrečevalo. Zato se trudim, da bi še bolj vzbudila pravljice in besedne igre v svojem svetu.
Story: Kako vam sploh uspe usklajevati vse obveznosti s tremi deklicami?
Zdaj, ko imam več časa, je sicer veliko lažje, je pa finančno težje. Ko pa sem imela službo, je bilo pa ... divje. Dneve imamo med šolskim letom res natrpane. Če nima prva obveznosti, ima druga (tretja na srečo še ne), če najdemo prosto popoldne, smo res vesele. Drugače pa vse čakamo vikende, ki jih vedno izkoristimo. Večeri so moji. Takrat imam čas zase. Sem namreč kar stroga mama in deklice hodijo spat ob osmih. Čas zase se vedno najde, če si zares želiš.
Story: Koliko so deklice stare in kako doživljate pojem materinstva?
Najmlajša je skoraj tri, srednja sedem in najstarejša devet. Rada sem mama. Brez njih danes ne bi bila to, kar sem. Ob njih sem zrasla in se začela zavedati sebe. Predvsem svojih napak. Naučile so me marsičesa. In skoraj vsak dan me naučijo kaj novega. Kljub obveznostim, odgovornostim in včasih tudi strahu in solzam, ki jih materinstvo prinese, prinese toliko lepega - smeha, iskrenosti, srčnosti, da ne bi svoje naloge, ki sem si jo z materinstvom zadala, nikdar menjala.
Napisala MIMA
Fotografije Maja Romih
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
