Kaja Vidmar: Ko se prepustiš, te življenje vodi do najboljšega, kar ti je namenjeno

Kako je bilo tisti trenutek, ko so te povabili v šov Zvezde plešejo?

Še danes se ga v živo spomnim. Bilo je avgusta, ravno v tednu, ko sem podpisovala pogodbo in urejala vizum za delo v Los Angelesu. Peljala sem se v avtu, v glavi popolnoma osredotočena na odhod, ko dobim klic s Pop TV, da sem vabljena na sestanek za sodelovanje v Zvezdicah. Srčni utrip mi je tako pospešilo, da sem morala zapeljati na stran in se pomiriti, preden sem lahko razmišljala naprej. Los Angeles sem tako začasno dala na stran, ker je to priložnost, ki je nisem hotela izpustiti.

Koliko plesnega predznanja imaš?

Šest let sem sicer plesala hiphop, a sem morala potem zaradi nadaljevanke Moji, tvoji, najini in filma Sestrska ljubezen izbrati med plesom ali igralstvom, ker ne bi imela časa za oboje. Tako da na pravem plesnem parketu nisem plesala že od 16. leta. Ali šteje to, da vsak dan za sproščanje plešem po stanovanju?

Plesno predznanje za vstop v oddajo torej ni potrebno?

Ne.

Kako to, da potem vsi povabljeni zvezdniki tako dobro plešejo?

To pa je čar profesionalnih plesalcev. Ko si na spoznavnem večeru in prvič spoznaš profesionalne plesalce, ti hitro postane jasno, da res ne znaš plesati. Živčen si, gledaš v noge, kako boš stopil, istočasno pa opazuješ soplesalce, ker moraš na koncu povedati, s kom si se energetsko najbolje ujel. Profesionalni plesalci pa te kar potegnejo v ples. Jaz sem ves čas govorila 'joj, počasi, počasi', ampak niso nič upočasnili. Edino, kar lahko narediš, je, da se kar prepustiš, vmes pa še malce z obrazom igraš, kot da je vse v redu. (smeh)

Te je kaj strah, ko se podajaš v to izkušnjo?

Ne. Me pa vsi to sprašujejo. Neznansko se veselim te izkušnje. Vem, da ko se bo vse skupaj zares začelo, se bom tresla – pa ne od strahu, ampak od vzhičenja!

Kateri ples meniš, da ti bo najbližji?

Zagotovo je moj značaj bolj skladen z latinskoameriškimi kot pa standardnimi plesi. Plesi, ki so bolj živahni, zapeljivi – kakšna salsa ali rumba, mogoče.

Kateri pa bo največji izziv?

Quickstep in charleston verjetno. Predvsem zaradi kondicije, ker sta tako hitra.

Kdo bo zate najbolj navijal?

Domači. Mami, sestra, oči in kuža. (smeh) Sestra je rekla, da želi biti vsako nedeljo na tribuni, vedno na istem mestu. Pa še trikrat na teden hoče biti z mano na treningih. Doma imam res ogromno podpore.

Ko si sodelovala pri prometno-varnostnem projektu Zavoda Vozim, si povedala, da si z očetom razvila prav poseben odnos, ko je preživel hudo prometno nesrečo. Lahko zaupaš, kaj se je zgodilo?

Stara sem bila 12 let. Oči se je ravno odpravljal na službeno pot v Novo mesto. Ravno tisti dan sta z mami zamenjala avto. Oči je običajno vedno vozil svojega džipa, mami pa je imela malega citroenčka za po mestu. Če bi bil on tisti dan v svojem džipu, bi jo verjetno veliko bolje odnesel. Nasproti mu je pripeljal sladkorni bolnik, ki je zaspal za volanom. Prišlo je do čelnega trčenja. Očetov avto je ob trku porinilo v obcestno ograjo in nato v reko. Avto je zagorel. Na koncu so ga gasilci rezali iz avtomobila. Ko sem tri tedne pozneje videla ta avto, mi ni bilo jasno, kako je lahko iz tega nekdo prišel živ.

Pa potem?

Oči je bil potem dve leti na rehabilitaciji in eno leto na invalidskem vozičku. Najprej so mislili, da mu leve noge ne bodo mogli rešiti, ampak jim je z dolgo operacijo hvala bogu uspelo. Danes ima težave s hrbtenico, leve roke ter nekaj prstov sploh ne čuti. Spomnim se, da nama s sestro na začetku niso hoteli povedati, kako hudo je. Prvi teden, ko je bil na intenzivni, ga seveda nismo mogli obiskati. Ko sem ga po nesreči prvič videla, se je on že smejal, v ušesu je imel brezžično slušalko za telefoniranje, je že delal naprej. In to je bil takrat zame tisti simbolični namig, da bo mogoče vse okej.

Kako si se kot 12-letna deklica zavedala vsega dogajanja?

Oči mi je bil vedno vzor dela in borbe in vedno sem ga gledala s to slušalko v ušesu. Kot otrok sem s ponosom razmišljala, kako bom nekoč tako kot on – nekje v poslovnem svetu in s slušalko v ušesu. Ko sem potem v tistih dveh letih rehabilitacije videla, da ne zmo­­re niti slučajno delati tako, kot je prej, je v meni začela rasti želja, da bi mu pomagala. In ta želja je bila vsak dan večja in večja. Takrat sem potem z njim v toplicah preživela cele počitnice. Imela sem največ prostega časa in sem bila tri mesece samo z njim. To obdobje imam zdaj v zelo lepem spominu, ker sva se toliko smejala. Nikoli ni kazal, da bi obu­pal, da mu je kaj težko, vedno je gledal naprej. Zato je mogoče tudi meni, Lari in mami bilo veliko lažje, je pa res, da se je ogromno stvari spremenilo. Nismo več hodili na izlete, nismo več z očijem smučali ali igrali košarko, recimo.

Kako oče danes?

Oči je v redu. Zdaj hodi. Je invalidsko upokojen. Bolj je bila po mojem mnenju težava v tem, da ko se enkrat fizično sestaviš, psihično vseeno zelo težko sprejmeš, da ne moreš delati tistega, kar si delal prej.

Živiš blagoslovljeno in istočasno zakleto življenje, ko delaš nešteto projektov, okolica pa vseeno misli, da nič ne delaš, ker lahko ob devetih zjutraj sediš na kavi in odgovarjaš na moja vprašanja. Si kdaj zaželiš tipične službe z več varnosti?

Ne. Niti slučajno ne. Sem tip človeka, ki mora okoli sebe vedno imeti šunder. Vsak dan me mora čakati vsaj en izziv, nekaj novega, kar lahko osvojim, poskusim ali uresničim. Več imam stvari, bolj sem produktivna, bolj živo se počutim.

Kaj pa zunaj poslovnega sveta – kje si najsrečnejša?

Doma. Z mami, sestro in očijem. Na nedeljskem kosilu, ko se pogovarjamo. Še bolj srečna sem, če sama kuham in pečem, oni pa čakajo, da jim prinesem nekaj novega za poskusit, in me potem sprašujejo, kaj to je. (smeh) To je moja sreča.

Od kod to veselje do kuhanja? Kdo je bil pri vas doma tako strasten kuhar?

Oči. Mami je izredno dobra kuharica, ampak oči je to res delal iz strasti, tudi tako, da je probaval nove stvari. Jaz danes za sproščanje recimo ne gledam televizije, je niti nimam doma, tudi za poslušanje glasbe moram biti v pravem razpoloženju. Ko sem čisto na dnu – pečem. Včasih od polnoči do treh ponoči. Naredim 50 kolačkov in jih potem razdelim. Ko pečem, nekako iz sebe potisnem vso slabo energijo.

Kaj pa tvoj digitalni uspeh? Z več kot 30.000 sledilci na Instagramu si nedvomno vplivnica. Je bil to načrtovan poslovni korak?

Moj Instagram je v bistvu moj portfelj, s katerim lahko vstopam tudi v tujino. Tako sem prišla do stikov v Los Angelesu. Razvil se je kot posledica projektov, ki jih delam, je agregat vsega, kar počnem. Včasih se je na kastinge hodilo s knjigami fotografij, zdaj imaš priložnost, da za to izkoristiš Instagram.

Si prisotna tudi na Tinderju?

Ne.

Zakaj ne?

Kje pa imam čas za to! (smeh)

Saj Tinder je ravno za ljudi, ki nimajo časa.

Ah, ne. Jaz nikoli ne izbiram fantov po zunanji podobi. Pomembna mi je energija. Včasih je na fotografiji nekdo videti res dobro, potem pa ugotoviš, da nima nič v sebi. Nobenih želja, nobenih ambicij. Kaj naj s takšnim človekom? Pri takšnih aplikacijah si na koncu prevečkrat razočaran.

Nekje je treba začeti izbirati.

Mislim, da so nam ljudje, s katerimi smo ali bomo, drugače namenjeni. Ko se v življenju prepustiš energiji – na kariernem in zasebnem področju –, te ta sama vodi in pripelje do najboljšega, kar ti je namenjeno. Ne da iščeš, ampak da te preseneti iz nič. Ker če iščemo in si želimo, običajno ne pridemo do iskanega. Ali ni fantastičen občutek, ko nimaš pričakovanj, ko imaš čisto druge stvari v glavi, pa prileti nekaj nepričakovano lepega ali dobrega kot strela z jasnega? Se ti to lahko zgodi na Tinderju? Po mojem ne.

Si trenutno samska?

Sem. Osredotočena na kariero in na Zvezdice. (smeh)

Glede na to, kako veliko ti pomeni družina, si nekje v prihodnosti verjetno želiš ustvariti čisto svojo?

Seveda, želim si družino, vrt, veliko otrok, za katere bom lahko kuhala in pekla. Imela bom svojo zelenjavo na vrtičku.

Že ko si pred leti imela intervju v reviji Cosmopolitan, si zelo odkrito govorila o borbi s crohnovo boleznijo. Vendar se mi zdi, da te to čisto nič ne ovira v tvojem življenju.

Tudi ustvarjalci Zvezdic so opazili, da se ne obremenjujem, pa so potem mojo mamo spraševali, kako je s tem. (smeh) Crohnovo bolezen sem nekako že premagala. Zdaj se znam poslušati, kar je pri takšnih boleznih izredno pomembno. Začutim, ko sem zelo pod stresom ali utrujena, da se nekaj začenja. To me opozori in znam preprečiti napredovanje.

Kako preprečiti?

Tako, da sebe postavim na prvo mesto. Presekam. Izključim telefon in se odklopim za nekaj dni. Sem doma, pečem kolačke in poslušam glasbo. Moram biti sama. Zaprem se v mehurček, da se lahko spet sestavim.

Ampak za svoje delo veliko potuješ in sodeluješ pri zahtevnih projektih. Verjetno ne moreš v vsaki točki, ko začutiš, presekati in si vzeti čas samo zase?

Lahko si ga. Moraš si ga. Saj ne potrebujem več kot kakšen dan. Ena od mojih metod je, da v dnevni sobi tudi po dve uri sedim pred ogromnim ogledalom in se pogovarjam sama s seboj. Da ugotovim, od kod izvira težava, kako se pomirim, kaj mi je pomembno v življenju. Ne izvajam joge ali meditacije, ker nisem tip človeka za te stvari, je pa pomembno, da znam stvari v glavi obrniti na pozitivno.

Kdaj so se te težave začele?

Mislim, da je vse to prišlo za mano po očetovi prometni nesreči, ker mi je to res prišlo do živega. Sama pri sebi najtežje nadzorujem prav tiste stvari, ki se tičejo moje družine. Ko sem se po srednji šoli odselila, je vse prišlo za mano. Prvič sem bila sama in ko sem se umirila, ko je večletni adrenalin popustil, sem bila nekaj mesecev popolnoma izgubljena. In sem zbolela. Najprej crohnova, leto zatem še ščitnica s Hashimotovim sindromom, da sem bila potem dve leti na zelo močnih tabletah. Ščitnico sem rešila predvsem s prehrano.

Je bilo to zdravo življenje navdih za spletno knjigo, ki jo pripravljaš?

Navdih so bili v bistvu moji sledilci na spletu. Začela sem dobivati ogromno vprašanj o tem, kaj jem, kako skrbim zase. Ugotovila sem, da so takšne težave – s ščitnico, črevesjem, želodcem, prehrano – zelo pogoste. Zato sem pomislila, da bi bilo mogoče bolj pametno, če namesto odgovarjanja vsakomur posebej raje kar napišem spletno knjigo, v katero vključim svojo izkušnjo in kako sem premagala te težave. Ta knjiga bo res izhajala iz mene, iz moje zgodbe.

Zelo odprto govoriš o svojem življenju, kaj pa zagotovo še vedno zadržiš zase. Kdo ve vse o tebi, komu najbolj zaupaš?

Mami. Sestri. Očiju. No, očija malo čuvam. Z mami in sestro pa se lahko res pogovarjam o čisto vsem.

Vsakič, ko se pogovarjava, si z eno nogo že na letalu. Kaj pleteš v tujini?

(smeh) Ja, nazadnje ko sva govorila, sem odhajala v Madrid in potem v Italijo, zdaj z istim razlogom odhajam v Barcelono. Pripravljam projekt z dvema modnima oblikovalkama, ki ustvarjata poletno kolekcijo ženskih oblek. Odhajam za teden dni, snemali bomo štiri do pet dni. Tokrat gre z mano še moja sestra, ker si je lahko vzela dopust. Ravno zdaj ima rojstni dan, tako da si bova privoščili skupni dopust, preden se popolnoma predam Zvezdicam.