Miran Ališič o zapisu iz Švice, ki se je širil hitreje kot virus, Anja Kovačič, popotnica, ki jo je virus 'priklenil' na sicer rajskih, a od boga pozabljenih Salomonovih otokih, ter Klemen Popit, ki se je z zdravstveno krizo spopadel z družino v Sydneyju.
Miran Ališič, Zürich, Švica
Miran Ališič je športni komentator, novinar, urednik, avtor več knjig in spletnega bloga Pisma iz Švice. Prav z enim od teh zapisov je pred kratkim spet vzbudil zanimanje slovenske javnosti.
Zadnja leta z družino živite v Zürichu. Kako se je Švica spopadla s koronakrizo?
Švicarji so že konec februarja kot eni od prvih v Evropi prepovedali velike prireditve, tako avtomobilski salon v Ženevi kot druge športne prireditve. Potem so takrat kot vsi drugi uvedli ukrepe omejitve gibanja. Že v prvem trenutku, ko so zaprli meje, trgovine, lokale, športne objekte, šole … so napovedali, da bo trajalo pet tednov, nato so ukrep takoj podaljšali še za teden dni. In potem niso imeli težav s podaljševanjem ukrepov vsaka dva tedna, kot smo to videli v drugih državah. Ker so ti ukrepi vplivali na osebno svobodo ljudi, ki jo tukaj, zlasti zaradi neposredne demokracije, načelno ljudje dojemajo popolnoma drugače kot v nekaterih drugih družbah, se mi je zdelo ključno, da niso posegli v nobeno omejitev gibanja.
Politika je na eni strani poskrbela za veliko zajezitev socialnih stikov, na drugi strani pa dopustila ljudem še vedno veliko osebno svobodo gibanja, ki ni bila nikoli postavljena pod vprašaj, tako da se nikjer ni vzpostavila panika. Tudi med to zdravstveno krizo je vse po švicarsko postavljeno; do julija že vemo, kako se bodo ukrepi rahljali, kako se bo javno življenje vračalo v neko normalo. Švicarji pač ne marajo naglice. Ena najbolj zabavnih besed je 'nicht pressiert'.
To je švicarski pregovor, samo ne tako hitro, nič stresa. Švicarji vsako stvar radi predvidijo, organizirajo, si dajo čas, da se nanjo pripravijo, tudi za korono (smeh). Švica je imela na začetku relativno veliko število okuženih, a zaradi dobrega zdravstvenega sistema ni prišlo do nikakršnih težav s količino pacientov. Celo nasprotno. V do zdaj najhujšem valu so bile postelje zasedene 40-odstotno, tako da so prevzeli tudi nekaj pacientov iz tujine, predvsem iz Francije.
Spremljate naše medije, v čem je največja razlika med eno in drugo državo, sprejemanjem ukrepov, obnašanjem državljanov?
Švicarska vlada je ves čas z vsemi ukrepi poudarjala samodisciplino, samoorganiziranost in samoomejevanje ljudi. Ves čas so pozivali, prosili, apelirali in v besednjaku besed, kot sta omejitev, prepoved, praktično ni bilo oz. jih je bilo zelo malo. Temu primeren je bil tudi odziv ljudi. Nikoli niso niti preprečevali, da ljudje ne bi šli na zrak, ljudje gredo lahko svobodno po državi, samo ne smejo se zadrževati v turističnih centrih, da se tam ne bi nabirala prevelika gneča. Zanimivo je, da je bil ves čas ohranjen ves javni promet, kar pomeni, da je bilo že s tem omogočeno ljudem, da se bolj svobodno gibljejo po državi.
Na neki način je bilo ohranjeno tudi delovanje vrtcev, tako da so ljudje, vsaj tisti s predšolskimi otroki, lažje hodili v službe. Ves čas tudi poudarjajo, da obveznega nošenja mask v javnem prostoru ne predvidevajo, ampak se bodo osredotočali na to, da jih bodo zagotavljali ranljivim skupinam, zdravstvenemu osebju, domovom za ostarele … Ni prišlo do kakršnekoli spremembe urnikov v trgovinah, nobenih omejitev skupin ljudi v trgovinah. Pri nas vse skupaj poteka zelo umirjeno, ljudje so disciplinirani.
Se mi zdi, da so tudi ljudje v Sloveniji, ampak da poleg tega ne čutijo nikakršne psihoze pretiranih ukrepov ali pa pretiranega maltretiranja ljudi, več kot je bilo najnujnejše potrebno v tej epidemiološki krizi. V tem lepem vremenu se mi je zdelo zanimivo, da so vsi bari tukaj ves čas ostali odprti, hrana iz lokalov je na voljo za domov, veliko teh lokalov je odprtih. Sem spadajo tudi slaščičarne in trgovinice, ki prodajajo le sladoled. Ljudje so si ta čas krajšali najmanj težavno, in to je bil pozitiven pristop oblasti do ljudi.
Imeli ste nekaj odmevnih zapisov s svojega bloga Pisma iz Švice, najbolj Frajer in luzer iz Grosupljega. Kakšen je bil odziv slovenske javnosti?
Najbolj me je presenetilo, da se je moj zapis na blogu res zelo razširil, rekel bi, da precej hitreje od koronavirusa v Sloveniji. Predvsem se je pokazalo neko stanje duha v Sloveniji, ki me je spodbudilo, da sem to sploh napisal. Dobil sem veliko e-pisem od raznih ljudi, ki jih ne poznam. Iz večine je velo nelagodje, celo strah ali neka zaspanost. Zdi se mi, da so taki zapisi potrebni, da ljudi spodbudijo k razmišljanju. Dobil sem kar nekaj pozitivnih pisem, da sem jih nagovoril, da so se z večjim pogumom postavili proti fašistoidni miselnosti, ki obstaja v delu družbe. Ljudje so zelo apatični v teh časih, ko je negotova tudi ekonomska prihodnost … A ta je seveda vedno povezana tudi s pogumom ljudi. Treba se je postaviti za vsako stvar, ki daje neko upanje, tudi v težkih časih, zlasti za vrednote in prave stvari. Zdi se mi pomembno in potrebno, če lahko opomniš na to.
Ali imate občutek, da iz ‘daljave’ bolje vidite stvari, ki se dogajajo v Sloveniji?
Kot novinar se temeljito informiram prek vseh javno dostopnih virov, prek svojih znancev in prijateljev. Nato razmišljam, povezujem in sestavljam. Drugače sem vsak mesec kakšen teden dni v Sloveniji, tako da imam neposreden vpogled v dogajanje. Prednost interneta, digitalnih komunikacij in povezanosti ljudi med seboj je, da praktično nič na tem svetu ne more ostati več skrito. To se mi zdi ob napakah in težavah, ki jih nosi internet s seboj, velika prednost, da je tudi navadni smrtnik obveščen o vsem, da ne potrebuješ več obveščevalnih služb, ne Sov, ne ničesar. Če samo malo spremljaš in sestavljaš mozaik v družbi, ti zelo hitro uspe sestaviti pravo sliko vsega.
Anja Kovačič, Salomonovi otoki
Novinarka, avanturistka, svetovna popotnica … Na Salomonovih otokih (država v Južnem Tihem oceanu, SV od Avstralije, op. p.) je že skoraj polna dva meseca.
Kako ste se znašli na Salomonovih otokih, potem ko jih niste mogli zapustiti?
Ker sem se v zadnjem letu dni navadila na hitre spremembe in prilagoditve, je bilo podobno tudi zdaj. Po tem, ko sem se zavedla, da ne morem nikamor naprej, sem potrebovala približno dva tedna, da sem se dokončno sprijaznila, da moram Honiaro, prestolnico, sprejeti za svoj začasni dom. Po teh dveh tednih sem doživela svoj prvi ciklon in šele po tem sem se dejansko aklimatizirala in udomačila. Moram priznati, da je bil kulturni šok kar velik. Sem v državi v razvoju, ki je nekako še vedno videti kot država tretjega sveta. Privaditi sem se morala na žvižganje, krike in dretje vseh pripadnikov moškega spola, na debele poglede v času, ko je med ljudmi še trepetal strah pred korono, na smeti, ki ležijo povsod, na vročino, ki ti ne dopušča kaj veliko aktivnosti. Danes vsega tega ne opazim več. Uživam ob sprehodu po lokalni tržnici, med tem ko kupujem lokalno sadje in ga po tem v miru uživam na terasi pred svojim novim domom.
Kako je omenjene otoke prizadel koronavirus, imate kakšnega okuženega ali ste samo odrezani od preostalega sveta?
Smo ena od redkih držav na vsem svetu, kjer nismo zabeležili nobenega primera okužbe z virusom. Je pa vlada 20. marca razglasila izredno stanje, in takrat so na tleh ostala prizemljena vsa letala, vključno z mojim. Med velikonočnimi prazniki smo imeli poskusno uvajanje policijske ure, ki se je po vaseh končala s 24-urnim proslavljanjem. Vlada opozarja z napisi, plakati in SMS-sporočili, naj držimo med seboj razdaljo, naj skrbimo za higieno in se ne zadržujemo v velikih skupinah. Večina stvari, razen trgovin s hrano, je zaprtih, podjetja so svoje zaposlene poslala domov na sosednje otoke, kjer lahko domačini preživijo brez denarja. Življenje nekako še poteka, ampak je res zelo mirno, ulice so prazne.
Kaj ste v tem času spoznali o sebi oziroma o čem razmišljate in kaj zapisujete na svoji spletni strani Blue Eyes Discover?
Točno to je tisto, kar sem po enoletnem potovanju spoznala o sebi - da sem popotnik, ki potrebuje svoj prostor in svoje mesto, kjer lahko diha, živi in ustvarja ter se seveda počuti doma. In to sem nameravala storiti. Se vrniti domov, ustaliti in si še kdaj privoščiti občasna krajša potovanja. Pa se je življenje očitno odločilo drugače in me prisilno ustalilo na drugem koncu sveta. Na svoji spletni strani Blue Eyes Discover pišem o zgodbah ljudi, ki jih spoznavam na poti in me navdihujejo. O pripetljajih, iz katerih se vedno poskušam nekaj naučiti. O krajih, ki so vredni obiska, pa jih ni na seznamu v turističnih vodnikih. Pišem o dojemanju sebe in sveta okoli sebe in želim s svojimi zapisi navdihniti druge, da stopijo iz svoje cone udobja in naredijo nekaj, kar si želijo, pa za to še niso zbrali poguma. Življenje nas čaka tam, daleč stran od udobja domačega kavča. Morda sredi Tihega oceana na Salomonovih otokih.
Klemen Popit, Sydney, Avstralija
Klemen se je pred desetimi leti z ženo Malči Tušič in sinom Matevžem preselil z Vrhnike v Sydney. Z ženo sta lastnika podjetja De Toni Patisserie & Bakery, ki se ukvarja s proizvodnjo slaščic. Tudi Avstraliji ni bilo prizaneseno s koronapandemijo. Avstralija je v roku desetih dni z ukrepi sledila Sloveniji. Prve okužbe so zaznali ravno v Sydneyju, virus se je namreč razširil s križark.
Kako se je Avstralija odzvala na zdravstveno krizo?
Zaščitne ukrepe in karanteno so pri nas uvedli v petek, 20. marca, ko so zaprli gostinske lokale, kavarne in vse večje prireditve. Sledilo je zapiranje meje, s tem so se ukinili letalski prevozi, teden dni pozneje pa še meje znotraj Avstralije. Vlada je prepovedala tudi vsa nenujna potovanja. Zelo podobno kot v Sloveniji, razlika in po mojem prednost je mogoče edino v tem, da tukaj spodbujajo športne aktivnosti na prostem, kot so tek, hoja, kolesarjenje, golf, tenis … Šole so bile takrat še odprte, dva tedna pred veliko nočjo pa so otroci ostali doma in se učili na daljavo. Po vsej verjetnosti se bodo šole odprle že maja, ker imamo zelo nizko obolelost in zelo malo smrtnih primerov.
Kako je kriza prizadela vaše podjetje?
Naše podjetje je situacija močno prizadela, kajti naši glavni kupci so letalske družbe (Etihad, Qantas, Virgin, Singapore Airlines, Cathay Pacific, British Airways …), kavarne, hoteli, restavracije in pa vsi večji športni dogodki, kot so kriket, nogomet, konjske dirke, poroke in podobno. Še pred mesecem dni smo imeli 26 zaposlenih, ti so trenutno vsi na čakanju. Država je drugače kar hitro priskočila na pomoč v smislu pomoči za zaposlene (vsak dobi 750 dolarjev na teden), vendar samo za avstralske državljane, tako da je precej naših zaposlenih izpadlo iz tega paketa pomoči, ker za nas delajo tudi študentje na izmenjavi in popotniki.
Tudi banke so nas takoj same poklicale in ponudile 12-mesečni moratorij na plačevanje posojil. Če primerjam paket pomoči s Slovenijo, smo v precej boljšem položaju, pomoč je transparentna in hitra, se pa seveda bojim, da bomo to občutili pozneje z višjimi davki in drugimi prispevki, najbrž tudi v Sloveniji ne bo nič drugače. Govorice, da se bodo gostinski lokali odprli šele septembra, so za naše podjetje skrb vzbujajoče, prav tako se mednarodni letalski promet pri nas ne bo odprl pred božičem, to pa za nas pomeni velik izpad dohodka.
Kako se je spremenilo vaše družinsko življenje?
Kot družina smo v redu, z ženo sva v službi večino dni v tednu. Sam se ukvarjam z razvojem novih produktov, Malči s prodajo in marketingom. Matevž kolesari s svojimi prijatelji, veliko tudi deska na domači plaži Manly Beach. Upam, da se ta pandemija kmalu umiri, ker se bojim, da bo ta kriza na gospodarstvu, turizmu in svetovni ekonomiji pustila nepopravljive posledice, kar se že kaže na borzi in nepremičninskem trgu. Brezposelnost je pričakovano v Avstraliji najvišja doslej.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču