Slovenska igralka Katarina Čas je ena izmed redkih Slovenk, ki so se kdaj pojavile v velikih ameriških filmih ob boku Alu Pachinu in Leonardu DiCapriu.
Kot nam je zaupala, bo premiero kmalu ugledal še eden izmed filmov, kjer igra, v zadnjem času pa Katarina s svojimi vlogami polni predvsem dvorane slovenskih gledališč.
Ste vsestranska igralka, ki se dobro znajde tako na filmskem platnu kot na odrskih deskah. Vam je drugače bližji film ali gledališče?
Vsekakor imam več izkušenj s kamero kot z gledališčem, zato sem vesela, da sem letos dobila priložnost delati v gledališču. Trenutno sodelujem v treh predstavah in nadvse uživam, predvsem pa sem se veliko naučila. In to je glavno, kar me zanima v življenju. Da se učim iz novih izkušenj. Gledališče ima precej drugačna pravila kot film. Drugačen je sistem dela, drugačen je proces in ne nazadnje je tudi gledališka igra drugačna od filmske. Mi je pa morda kamera vseeno bližje, ker ni žive publike, le snemalna ekipa. Snemanje doživljam bolj intimno. Na odru namreč nastopaš v živo pred samim občinstvom, po drugi strani pa te prav ta odziv občinstva napolni z energijo. Vem, da zveni paradoksalno, ampak sem precej sramežljiva in se pred kamero počutim bolj varno. Sicer pa je čar gledališča ta, da z repeticijami predstav svojo vlogo lahko nenehno nadgrajuješ, jo spreminjaš. V filmu pa, ko enkrat posnameš, je to to. Scena se po navadi posname dvakrat, trikrat in potem se že snema druga scena itd.
S katerimi aktivnostmi je trenutno napolnjen vaš urnik?
Trenutno sem predvsem zaposlena s predstavami, v Špas teatru namreč še vedno nastopam v Ko Ko komediji z Ano Marijo Mitić, pripravljamo pa se tudi na premierno uprizoritev igre Divjak v SiTi teatru, v kateri nastopam skupaj z Urošem Fürstom in Primožem Pirnatom. Zelo zanimiv projekt na mojem urniku je tudi gledališka video igrica Ebola v Gledališču Glej (igrajo še Anže Zevnik, Vid Valič in Vid Klemenc), kjer gledalci prek pametnih telefonov nadzorujejo dogajanje v igri in izbirajo, kaj se bo zgodilo.
In kakšna je vaša vloga v predstavi Divjak?
Glavni protagonist je gospod Divjak, ki se je odselil v gozd. Igra ga Uroš Fürst. Primož Pirnat in jaz pa se med predstavo pojaviva v različnih likih. Nabor vlog v sami igri je pester, pojavim se namreč v vlogi žene, učiteljice, sina, hčere in pripovedovalke zgodbe.
Vaš urnik je tudi brez tega prav zagotovo zelo zaseden. Zakaj ste se torej odločili za sodelovanje pri projektu Divjak?
K sodelovanju sta me povabila Uroš Fürst in Ana Kajzer iz Siti Teatra. Tekst se mi je zdel duhovit, vendar po drugi strani tudi zelo drugačen. Veliko vlogo pri projektih igrajo ljudje, ki pri njih sodelujejo, zato sem bila hitro za, saj sva z Urošem dobra prijatelja, Primož pa mi je bil že od nekdaj všeč – kot igralec in kot človek. Režiser Aleksandar Popovski je le še pika na i! Delati z Acotom je poezija. Zelo sem vesela, da imam možnost sodelovati s tako ekipo.
Predstava govori o človeku, ki se oddalji od materialistično naravnanega sveta ter odide v naravo. Kaj pa vam pomenijo materialna sredstva?
Živimo v svetu, kjer bi bilo licemersko reči, da ti materialna sredstva ne pomenijo nič, saj namreč moraš plačati položnice, kupiti hrano, uporabljati avto itd. Brez telefona je tudi praktično nemogoče funkcionirati.
Torej so le ta nujno zlo. Ali menite, da bi bili ljudje brez materialnih dobrin bolj svobodni?
Tukaj bi lahko precej filozofirala. Brez denarja in brez materialnih dobrin najbrž na svetu ne bilo toliko vojn, orožja, terorističnih napadov itd. Že če bi bila razporeditev denarja bolj enakomerna, bi bilo najbrž več miru, več svobode. Ne vem, kdaj se bo zavest človeštva toliko dvignila, da bo sistem drugačen. Za zdaj se zdi to precej utopično razmišljanje. Tako da znotraj sistema, v katerem živim, mi svobodo daje to, da v življenju počnem, kar me veseli. Da se lahko ukvarjam z delom, ki me veseli. In pa seveda, da lahko od tega živim. Zadnje čase pa bi lahko rekla tudi, da se počutim svobodno, ker se lahko v miru sprehajam po ulicah, ker pri nas ni vojne. Tako da, ja, tudi mir je pomemben, če se želiš počutiti svobodnega.
Kaj pa vaša filmska kariera? Ste se za zdaj oddaljili od filmskih platen?
Ne, saj bo kmalu na sporedu film The Rift, ki smo ga snemali letos marca v Beogradu. Gre za znanstveno fantastični triler, v katerem nastopam v glavni vlogi tajne agentke. Film je v zadnji fazi montaže in zelo se veselim, da ga bom končno lahko videla. Poleg tega zaključujemo slovenski psihološki triler, kjer igram s Tino Vrbnjak, Nino Ivanišin, Ulo Furlan, Juretom Henigmanom in Urošem Fürstom.
Vas lahko v kratkem pričakujemo še v kakšnem filmu tuje produkcije?
Povsem odvisno od avdicij. Včasih dobiš vlogo, včasih pa pač ne. Ni recepta, zato ne moreš vedeti, kakšen bo končen razplet. Resnično sem hvaležna za vse vloge, ki mi jih je uspelo dobiti, saj je igralcev, ki si želijo igrati v filmih, res ogromno. Za vlogo, ki ti jo uspe dobiti, se na avdicijah po navadi poteguje tudi 100 ali več igralcev. Na neki način je to res loterija. Sicer pa mi je pomembno, da delam. Ali pri nas ali v tujini.
■ Nika Arsovski, foto: David Paige
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
