Mislim, da še nikoli nisem na termin za intervju čakala dlje kot na tega. Ampak je bilo vredno. S Katarino Čas sva se sestali v senci velikih dreves, ob kapučinu in klepetu, ki je prej kot po službeni dolžnosti potekal v slogu prijateljic, ki sta v zadnjih mesecih zamudili veliko skupnih kavic.
Story: Katarina, mislim, da je vsa Slovenija podrobno sledila ustvarjanju filma Prehod, in kolikor smo slišali, se je okrog njega zgodila vrsta prigod, med drugim tudi to, da ste si zlomili nogo. Po čem pa si boste najbolj zapomnili ustvarjanje tega filma?
Brez dvoma si bom ta film zapomnila tudi po zlomu noge, ker smo se zaradi njega spraševali, ali bo nadaljevanje snemanja sploh možno. Če bi snemanje takrat prekinili, filma ne bi nikoli posneli, saj ne gre za visokoproračunski film. Prekiniti produkcijo sredi snemanja je namreč velik strošek, tako da smo se odločili, da le nadaljujemo. Malce smo sicer prilagodili scenarij, k sreči pa se film ne snema kronološko, tako smo posneli že kar nekaj scen z začetka, sredine in konca scenarija, ko sem še normalno hodila, v vmesnih prizorih pa imam več 'bližnjih posnetkov', kjer se moja zlomljena noga ne vidi ... Seveda bi mi bilo veliko lažje, če bi se lahko normalno gibala.
Si bom pa ta film zapomnila tudi po tem, da smo imeli zelo luštno ekipo. Ni bilo kreganja, živčnosti, predvsem pa sem zelo vesela, da sem imela priložnost delati z režiserjem Dejanom Zečevićem, s katerim sva se blazno ujela. V Beogradu in Pančevu sem se imela super. Nikoli pa ne bom pozabila urgence v Pančevu, ki je videti, kot da bi se vrnila v leto 1945. (smeh) Bilo je zelo smešno, ko sem prišla na urgenco vsa črna od saj, saj smo snemali v tovarni svile. Torej, tudi v filmu, ko sem po obrazu črna, ne gre za masko, ampak za naraven make-up, saj smo bili vsi črni takoj, ko je veter malce zapihal. Bila sem krvava, ampak od filmske krvi, ki se uporablja za snemanje, zato so, ko sem prišla na urgenco, mislili, da me je vsaj traktor povozil. (smeh) Takoj smo povedali, da snemamo in da ni tako, kot je videti.
Story: In ko sva že pri urgenci. Takrat se je govorilo, da sta se tam srečali z Ano Mario Mitič ...
Nisva se srečali na urgenci. Sva pa obe bili na urgenci v času enega tedna in obe v Srbiji. Jaz zaradi noge, ona zaradi izčrpanosti.
Story: In če se vrneva ... Vloga Liz v filmu Prehod je bila precej drugačna od drugih, v katerih ste zaigrali, kajne?
V resnici je to moja prva glavna vloga in všeč mi je, da lahko igram močno žensko s karakterjem, ki ima barve. To je težje pokazati, če igraš stranski lik, ker si tam zato, da pomagaš povedati zgodbo. Tu pa se film doživlja skozi prizmo Liz Waid, ki jo igram.
Story: Gledalci smo Liz spoznali kot neustrašno žensko, ki se ne boji sumljivih situacij, morda malce strašnih. Bi se v tem smislu morda našli v njej?
Recimo, da se imam za močno žensko, in že kot deklica sem bila bolj 'fantovska' kot 'punčkasta'. Si razbijala zobe, kolena in tako naprej. (smeh) Vesela sem bila, da sem končno nastopila v vlogi nekoga, ki ve, kaj hoče. Mislim, da je pokop otroka nekaj najhujšega, kar se osebi lahko zgodi. In čeprav se je Liz to zgodilo, je kljub temu vztrajala in se borila naprej.
Story: Prej sva govorili o neustrašnosti. Česa pa se vi najbolj bojite?
Mislim, da se vsi spopadamo z nekimi strahovi. Morda mi je zdaj, po smrti očeta, ta človeška minljivost še vedno neki tabu in se s tem še vedno soočam. Sicer pa poskušam biti neustrašna in živeti vsak dan sproti, ker nikoli ne veš, kaj te čaka. Pa tudi probleme vedno poskušam vzeti kot izzive in čim manj stresno živeti. Da bi se bala pajkov, teme ali česa podobnega, pa ne.
Story: Koliko časa pa nastaja tak film?
Volka z Wall Streeta so snemali pol leta, ampak to je visokoproračunski film. Za Prehod, ki je neodvisen 'indie' film, smo imeli 22 snemalnih dni. Delali smo po 12 ur na dan ali več.
Story: Gre sicer za prvi znanstvenofantastični film srbske produkcije. Koliko vam je ta žanr blizu? Se tudi sami radi sproščate ob takšnih filmih?
Rada si ogledam vse filme. Komedije, drame, znanstvenofantastične, tudi horor filme. Je pa dejstvo, da se na našem prostoru ne delajo znanstvenofantastični filmi, kar je povezano tudi s proračuni. Pozdravljam pogum ustvarjalcev, da so si drznili iti v to, obenem pa mislim, da je Prehod prej drama z elementi znanstvene fantastike in hororja.
Story: Sicer pa si gledalci predstavljamo, da je snemanje filmov velik luksuz. Kako je to videti v resnici? Kako vi doživljate ta čas, ko snemate film?
Mislim, da igralci radi snemamo filme, ker ko snemaš, greš dejansko v neko pravljico. Ko snemaš, delaš samo to, še posebej, če odpotuješ. Si tam, samo za to. Ne obstaja nič drugega kot snemanje, zato gre nekako tudi za pobeg iz realnosti. In meni je to všeč. Na neki način prija, ker greš v neko zgodbo, si nekdo drug in proces snemanja je meni najboljši. Nekateri mislijo, da je najlepše imeti premiere in se sprehajati po rdeči preprogi. Ampak ne. Najlepše je, ko izveš, da si dobil vlogo. Potem postaneš nervozen, saj se zaveš, da moraš to še narediti. (smeh) Potem si spet vzhičen, ko odpotuješ, spoznaš ekipo in začneš delati. In vedno se stkejo posebne vezi. Takrat z ekipo postaneš družina, ker vsi delajo za isti cilj. In tudi če je snemanje naporno, ne spiš in si 'podrt', je to glavna in edina skrbi, da naredimo dober film.
Story: Kje pa ste nastanjeni, ko snemate?
Pri snemanju Volka z Wall Streeta sem bila nastanjena v hotelu, enako pri filmu Danny Collins, dobiš avto in res poskrbijo zate. Če imaš za sabo tako veliko produkcijo, ti res ni nič hudega. Ko smo snemali kratki film Liam and Lenka na Škotskem, je bila celotna ekipa nastanjena v hotelu, kjer smo tudi snemali, v Srbiji pa so mi najeli stanovanje.
Story: Potem imate možnost, da vas na snemanju obišče družina ali prijatelji?
Je kar navada, da te na snemanju kdo obišče, sem pa zdaj v Beogradu prepovedala obiske. Tudi po tem, ko sem si zlomila nogo in mi je bilo težko že zjutraj pripraviti kavico, sem bila toliko 'noter', da sem vso energijo vložila v snemanje, zato mi je na koncu dneva ni ostalo nič, niti za pogovarjanje. Rada imam svoj mir, ko ustvarjam.
Story: In če se vrneva k razkošju. Pri ustvarjanju katerega filma ga je bilo največ?
Pri hollywoodskih filmih. Volku z Wall Streeta in Dannyju Collinsu. No, pa tudi snemanja BBC-jeve serije Smrt v paradižu (Death in Paradise) ne bom nikoli pozabila, saj se serija snema na Karibih.
Story: Kaj pa se je vam zdelo najbolj 'imenitno'?
Super je bilo to, ker resnično nisem ničesar pričakovala. Veselila sem se le tega, da grem delat, da bom spoznala Scorseseja in DiCapria, in že to mi je bilo noro in nerealno. Potem prideš v hotelsko sobo in te tam čakajo šopek rož, darilni paketek od produkcije in pismo Scorseseja. Kar nisem mogla verjeti. (smeh) Pa tudi na snemanju so vsi, tako ekipa kot igralci, vključno z Leom, zelo spoštljivi. Vsi te jemljejo kot sebi enakega, ker smo tako ali tako vsi v istem čolnu. Nihče ni name gledal zviška, zato sem bila zelo sproščena z njimi. Veliko sta mi pomenila to spoštovanje in energija, ki se je tam razvila. Pa to, za kar vsi slovenski igralci pravijo, da bi moralo biti tudi pri nas - prikolice za igralce.
Story: In kako je to videti?
Notri imaš mali hladilnik, kavč, televizijo, radio ... Medtem ko čakaš na snemanje, je čisto drugače, če se lahko umakneš nekam, kjer se malce uležeš ali pa bereš tekst in se pripravljaš v miru. Te prikolice torej niso zato, ker so 'imenitne', ampak zato, ker imajo svoj namen.
Story: Neumestno vprašanje, ampak moram vprašati. V tistem prizoru iz Volka z Wall Streeta, ko ste oblepljeni s kupi denarja. Je bil to pravi denar?
Ne, ni bil. Bil je rekvizit, in sicer denar iz filma Dobri fantje (Goodfellas). Iz tistega kupa sem za spomin vzela trikrat po sto dolarjev. (smeh)
Story: In da se vrneva ... Mislim, da ima vsak neke svoje dnevne rutine. Kateri pa se vi, kljub napornemu urniku, nikoli ne odpoveste?
Jutranji kavi. Ta mora biti! Tudi če imam snemanje ob petih zjutraj, bom raje vstala ob 4.30, samo zato, da lahko v miru spijem kavo. Imam res nizek pritisk, zato jo potrebujem. Sicer pa je drugače to, da na snemanjih ni mojega Yodija (zlatega prinašalca, op. a.), ker navadno kavici sledi sprehod z njim. Yoda je moj fitnes trener in zen master, saj sem zaradi njega zelo aktivna. Jutranja kava me torej spremlja vedno in povsod, v Ameriki je sicer bolj zanič, ampak k sreči lahko dobiš tudi italijanski ekspreso.
Story: Sicer je promocija zaradi filma Prehod v polnem teku, pa vendar: morda že načrtujete kakšen naslednji projekt?
Moj načrt je, da se ukvarjam z igro, se razvijam, učim in napredujem. Vesela sem, da sem letos dobila malce več priložnosti tudi v gledališču. Veliko sem se naučila pri predstavi Divjak. Zgodila se je tudi Ebola, interaktivna pionirska predstava, seveda pa je tu še Ko Ko Komedija. Kako bodo stvari potekale v prihodnje, še ne vem, saj ni vse odvisno od mene. Včasih imaš občutek, da boš dobil neko avdicijo, in je ne, včasih pa nič ne pričakuješ in te pokličejo.
Story: Kako pa je z avdicijami v tujini? Kako dobiš stik z ustvarjalci filmskih uspešnic?
Igralec brez agencije težko pride do avdicij. Jaz sem sicer do prvega filma The Guard (Policist) prišla brez agenta. K sreči sem v Ljubljani obiskala seminar priznane kasting direktorice, kar me je pozneje pripeljalo v London na avdicijo za legendarnega režiserja Terrenca Malicka. Na avdiciji sem se prebila med najboljših 10, in čeprav tiste vloge nisem dobila, so si me zapomnili. Ko so iskali vzhodno Evropejko za The Guard (večkrat nagrajeni film), sem namreč na elektronski naslov prejela vabilo, naj posnamem nekaj scen na podlagi scenarija. Najprej sem pomislila, da me hecajo, ker se res redko zgodi, da dobiš neposredno povabilo na svoj e-mail. Posnela sem se, jim poslala posnetke in prejela odgovor, da je bila moja igra režiserju všeč. Nakar sta sledila povabilo v London in avdicija v živo. Dobila sem vlogo, po tem filmu pa tudi agenta.
Story: Zdaj ste v filmih nastopili že s številnimi svetovno znanimi zvezdniki. Kdo pa vas je najbolj presenetil?
Ne morem reči, da me je kdo presenetil. Na primer Scorsese je bil točno tak, kot sem si ga predstavljala. On je tako mlad po srcu, bister, hiter, simpatičen, genialen. Tudi za DiCapria se mi je zdelo, da mora biti zabaven in inteligenten, kar je tudi bil. Pacino je meni en tak medvedek. (smeh) Ni kot Montana iz Brazgotinca (Scarface), res je prijazen, pa tudi zlatega prinašalca ima, zato sva se že zaradi tega takoj ujela. Christopher Plummer je pustil velik pečat. Je blazno šarmanten in duhovit gospod, star okoli 85 let, a sem imela občutek, da se režim s sovrstnikom. Videti je, da se razumem s starejšimi ljudmi. (smeh) Zelo duhoviti so, predvsem pa realni. Ti ljudje nimajo travme, da bi se morali dokazati, ni tega 'ega' ... Ničesar jim ni treba dokazovati in so pomirjeni.
Story: Moram priznati, da mi je kar malce čudno iz prve roke poslušati o tem, kakšen je Leonardo DiCaprio ...
Saj je tudi meni. (smeh) Ko si tam, ti je nekako normalno, ker je tudi on samo človek. Ko pa prideš domov in imaš do tega malo distance ali pa, ko na televiziji vidiš kakšen njegov film, nekako dojameš in si rečeš, čakaj, jaz sem delala z njim.
Story: In če sva že pri tem. Ko je izšel Volk z Wall Streeta, se je veliko govorilo, da ste vi uredili to, da se v filmu pojavi slovenska zastava. Pa ste res?
Na vajah sem nekaj zaklela po naše, kar je bilo drugim tako smešno, da je hotel Scorsese to vključiti v film, ampak sem mu rekla, da to ni švicarsko. Potem sva debatirala, ali bi raje naredili tako, da igram švicarsko Slovenko, kar mi je bilo super, predvsem zato, ker sem lahko govorila tako, kot govorim, ne da bi se kaj pačila. Sicer me je zelo skrbelo, da bodo zgrešili in namesto Slovenije napisali Slovakia. In še preden sem šla domov, sem Scorseseju na zadnji snemalni dan rekla "Slovenia, not Slovakia", kar ga je nasmejalo, ker sem to res ves čas poudarjala. Scenarist Terrence Winter me je potem veliko spraševal o tem, kdaj smo se osamosvojili, od kdaj ima Slovenija svojo zastavo ... Povedal mi je, da razmišljajo, da bi to vključili v film, kar se mi je zdela dobra ideja. Sicer me je spet skrbelo, ali bodo dali pravo ali ne. (smeh) Tako da so to sami vključili v film, pa tudi tisti prizor, kjer me Jean Dujardin vpraša, ali sem 'švicarka Slovenka' ali 'švicarka Slovakinja', sva v resnici improvizirala. To naj bi bil prvotno nemi prizor, čez pa naj bi se vrtela naracija Leonarda DiCapria. Jean me je vprašal, kaj naj me vpraša, in sem mu predlagala to - ravno zato, da bo imel Scorsese v montaži še en opomnik. (smeh) Res me je skrbelo, da bodo zamešali Slovenijo in Slovaško. Na koncu pa je Scorsese pustil to notri, v resnici pa midva samo klepetava. Meni je bilo super, in če ne drugega, je bil moj ati zelo ponosen na to.
Story: In če se za konec dotakneva še oddihov. Imate že načrtovan naslednji oddih?
Glede teh stvari sem zelo 'z danes na jutri', zato imam včasih problem sredi julija najti kakšno prazno nastanitev na morju, ampak nam je do zdaj še vedno uspelo. Nimam nekega standardnega mesta, kamor bi se vračala. Letos o lokaciji dopustovanja še nisem razmišljala.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
