Pri naši hiši nismo imeli samo psov. Po naključju se je k nam pritepla breja potepuška mačka in povrgla mladičke v pasji hišici. Kljub negodovanju našega takratnega psa Beda smo enega obdržali in ga zaradi belo-oranžne barve imenovali Žgančkar, skrajšano Žan.
Bil je to zelo živahen, priliznjen muc. S svojim šarmom je hitro osvojil celo Beda. V časih, ko naj bi razsajala steklina in smo strogo pazili na domače živali, sta se družno sprehajala na povodcih in bila zaradi enakih barv prav posrečen par. Bedo je sicer še zmeraj iz srca sovražil vse druge mačke, in kdaj pa kdaj smo se pošteno nasmejali, ko se je zmotil ter z užitkom planil v grmovje kakšnega spodit, samo da se je čez nekaj trenutkov razočaran spet prikazal z Žanom za petami.
Kljub razvajenosti je bil Žan tudi zelo samostojen maček, ki se je rad potepal in še raje hodil v vas. To je počel kar naprej, domov pa se je vračal ves krvav in opraskan. Ko je proti jutru pristal na vznožju postelje, lep čas ni bilo miru, saj je bilo treba zalizati bojne rane in se pripraviti na novo ženitovanje.
Najbolj je Žan buril duhove na vikendu v Semiču, kjer so poletja preživljali trije rodovi naše razširjene družine. Teta in sestrična nista marali mačk, pravzaprav sta se jih kar malo bali. Žan pa je vsako noč izkoristil na stežaj odprta balkonska vrata in kot zanalašč skočil prav na njun pograd, v spodnje ali zgornje nadstropje. To je bilo kričanja in smejanja! Maček se je ob tem direndaju prav zabaval, čeprav je včasih v velikem loku poletel s postelje.
Teti je bilo nekoč dovolj, in ko smo vsi zaspali, se je odtihotapila zapret balkon, da bo zverina ostala zunaj. V trenutku, ko se je vračala, pa se je prebudila stara mama, ki jo je bilo ponoči vedno strah teh odprtih vrat. Govorila je, da se bo skoznje zagotovo enkrat priplazil vlomilec. Ko je sredi sobe zagledala obris z mesečino obsijane tete, je zakričala: »Je že noter, je že noter!« in si potegnila odejo čez glavo. Po tistem smo vsakič, ko je Žan – ne kriv ne dolžen – prikorakal v sobo, veselo vzklikali: »Je že noter, je že noter.«
besedilo: Katarina Mahnič