Katarina Mala: "Lahko bi koga ustrelila!"

Katarina Mala: "Lahko bi koga ustrelila!" (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Nova
10. 6. 2015

Pevka Katarina Mala nam je zaupala številne podrobnosti iz izkušenj ob porodu prvega otroka. Sin Lukas Tomas French je na svet prijokal s pomočjo carskega reza in s pomočjo posebne porodne spremljevalke, tako imenovane doule, ki je ves čas dolgega poroda bodrila bodoča starša.

Pevka je z nami o tej preizkušnji spregovorila predvsem zato, ker je ta tematika v Sloveniji še vedno velik tabu.

Zakaj ste se pravzaprav odločili, da bo pri porodu prisotna porodna spremljevalka, tako imenovana doula?

Skozi nosečnost sem ugotovila, da četudi ženske v življenju marsikaj pozabijo, si porod otrok zapomnijo vse do smrti. In to do detajla natančno. Že v svojem domačem okolju sem slišala nekaj pretresljivih zgodb in takrat sem ugotovila, da moram za preprečitev slabe porodne izkušnje narediti veliko že sama in se pri­praviti vnaprej. Med nosečnostjo sem se dobila s prijateljico, ki mi je svetovala, naj si omislim doulo. Ko mi je razložila, kaj to pomeni, sem bila sprva skeptična, potem pa sem se le dobila z Nino Jenšterle, ki je ena izmed najbolj poznanih doul pri nas, in po pogovoru z njo sem se povsem navdušila nad idejo, da bo pri porodu ob meni še ena ženska.

Pri douli sem se poučila o vseh možnostih poroda, predvsem sem izvedela, kaj lahko pričakujem, do kam lahko sežejo moje želje in kaj smem in imam pravico zahtevati. Ugajalo mi je, da imam širok vpogled v neko meni popolnoma neznano situacijo. Žal na šoli za starše izveš le osnove, pa veliko se govori o čisto ozkih bolnišničnih metodah. Škoda, res škoda. Zato sem tudi pristala na intervju z vami glede svoje porodne izkušnje, saj smo pri nas premalo odprti za te bolj, pravzaprav popolnoma naravne prakse in postopke, hkrati pa se mi zdi, da dobijo doule premalo priznanja v javnosti in so še vedno tabuizirane.

Kako je doula dejansko pomagala?

Že samo s svojo prisotnostjo, nenehnim toplim dotikom, masiranjem, s toplo prho, pri ogromno popadkih sta z babico pritiskali in stiskali moj medenični del in hkrati na ledveni del. Najpomembnejša pa sta bila seveda psihična podpora, ki ti jo doula da na čisto nezavedni ravni, in pa najino skupno, glasovno dihanje.

Ravno to mi bo najbolj ostalo v spominu, kako sva skupaj glasovno predelovali vso bolečino in popadke, sploh v temi kopalnice, ko me je nenehno polivala z vročo vodo. Skupaj sva odlično sodelovali. Poslušala sem jo in se odločila se za veliko njenih predlogov, ki nam jih je razložila na predavanjih. Bila sem na tleh, na jogiju, naslonjena na žogo, na Roberta, bila na porodni pručki in dolgo pod vročo prho, v popolni temi, kjer mi je izjemno pomagala ta glasovna povezana. Čim več sem poskušala tudi hoditi. Robert mi je bil v izjemno oporo.

Mučili ste se kar 15 ur, dokler se zdravnik ni odločil, da bi bilo najbolje narediti carski rez. Vas je to šokiralo?

Nisem bila pripravljena na carski rez in tako tudi nisem vedela, kam dajo otroka, ko je mama še pod anestezijo. Ko sem po nekaj urah končno malo prišla k sebi in videla, da je štručka pri Robertu, me je to pomirilo. In potem sem vsa omamljena spala dalje.

Pravijo, da na bolečino pozabiš ... Kako se vi spominjate te izkušnje?

Pozabiš bolečino, ne pa, če te v porodnišnici tretirajo kot bedaka. Ženske, ki so imele slabo babico, pravijo, da ne bodo nikoli pozabile, kako pokroviteljsko so bile obravnavane, češ da tako ali tako nimajo pojma, kako si želijo rojevati. Slišala sem že veliko slabih primerov, ko npr. babica pridrvi v sobo in se zadere: "Kaj se pa vi tako derete, saj še na polovici niste?" Če bi mi kdo to rekel med porodom, bi ga ustrelila.

Porod v tišini in temi

"V nasprotju z babicami smo doule ves čas pri porodu. Povežemo se s porodnico že med nosečnostjo, med porodom jo opogumljamo, spremljamo vsak popadek, če je treba, dihamo z njo in jo masiramo. Predlagamo in pomagamo z menjavanjem porodnih položajev, spodbujamo spontano gibanje in druge dobrodejne aktivnosti, ki pri porodu pomagajo. V vse to vključujemo tudi partnerja, očeta otroka, ki ima s tem možnost, da sodeluje, kolikor želi in zmore.

Kot Katjina doula, z njenim dovoljenjem, povem, da je bila ozaveščena, radovedna in pogumna nosečnica. Njena nosečnost je potekala brez težav, zato je ostajala aktivna, z zavedanjem, da kar osrečuje njo, osrečuje tudi otroka. Njeni koncerti so skrbeli predvsem njene bližnje. Ob porodu je bil ves čas prisoten in v ljubečo podporo tudi njen partner Robert. Komunikacija v angleščini je bila naša stalnica že na srečanjih v nosečnosti in je močno pripomogla k Robertovi vključenosti v dogajanje, kar sta oba želela."

Napisala Zoja Ahlin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri