Zagotovo ste že slišali za Katarino Malo — za tiste, ki ne veste, za tem umetniškim imenom stoji izredno nadarjena in simpatična pevka. Nase je opozorila z uspešnico Ciao Ciao, ki ste si jo morda prepevali tudi sami, pred kratkim pa je izšla njena nova pesem Greva na kavico, s katero se boste prav zagotovo poistovetili že ob prvem poslušanju.
Občinstvu ste se priljubili s simpatičnimi pesmimi, ki jih navdihuje vsakdanje življenje. Kdo še poje o tem, kako je 'pucal' in se 'znucal'?
Ne morem si predstavljati, da bi pela pesmi, ki ne bi bile življenjske, hkrati pa tudi malo pikre. Prav tako pa je na slovenski sceni že ogromno ljubezenskih pesmi, zato se mi je zdelo nepotrebno, da bi še jaz pela o podobni tematiki. Ampak nikoli ne reci nikoli. Vedno delam iz srca in iskreno. Katarina Mala drugače ne bi mogla obstajati.
Je morda ravno to vaš adut – da se lahko poslušalci poistovetijo z vami?
Vse skupaj se je začelo res spontano. Ko sem pesem Ciao Ciao prvič poslušala, sem takoj vedela, da mi ustreza. Avtor pesmi mi je takrat sicer rekel, da te pesmi ni želela peti nobena druga pevka. Verjetno si je marsikdo mislil, da bi s takim besedilom izpadel nekredibilen, jaz pa sem v trenutku začutila, da jo lahko s svojim teatrskim navdušenjem in nastopom dobro interpretiram.
Ravno zadnjič mi je zelo znan glasbeni ustvarjalec rekel: "Zmoti me, ker v pesmi Greva na kavico uporabiš besedo 'fotri', ampak ti jo tako dobro interpretiraš, da sploh ni več moteče." Takšne informacije so pomembne, saj nikoli ne bi želela zveneti ceneno ali celo primitivno.
Bi pa na tej točki rada izpostavila, da na primer pesem Znucana ne govori samo o tem, kako je nekdo 'pucal' in se nato 'znucal', ampak tudi o tem, kako se velikokrat 'znucajo' ravno zveze, v katerih nastanejo nesoglasja glede vsakdanjih opravil. Še danes mi veliko žensk pove, da so se v tej pesmi našle. Nekatere se izpovejo z zaskrbljujočo bolečino. Ravno zaradi tega, ker so očitno res preveč obremenjene. Ampak tudi moški so jo lepo sprejeli. Predvsem tisti, ki so brez masla na glavi in enostavno razumejo.
Za potovanja sem vedno trdila, da so univerza življenja.
Ste to pesem napisali po lastnem navdihu?
Ne. Svojih pesmi ne apliciram na bivše ali sedanje partnerje. Bodimo iskreni, da je imela ta pesem 'catchy' refren, in čeprav ima ogromno oboževalcev, ima tudi nekaj sovražnikov. Res pa je, da se je prijela, ker je očitno dovolj resnična.
Imate v rokavu še več tematik, ki so popolnoma vsakdanje, in si niti ne moremo misliti, da bi o tem lahko peli? Mogoče o tem, kako pečete kruh?
Ja, res rada pečem kruh, ampak to so le moji sprostitveni trenutki. Pri tej tematiki bi se moral kdaj zgoditi kakšen hec, saj se pri peki kruha res ne dogaja nič tako posebnega. (smeh) Tudi pesem Greva na kavico smo imeli že nekaj časa v predalu, pa je ideja zaživela šele zdaj. Morda zato, ker smo se zadnji dve leti res toliko manj družili ob kavah.
Kako bi opisali stanje na slovenski glasbeni sceni?
Mislim, da ima Slovenija vrhunske glasbenike in da smo glasbi kot narod resnično predani. Samo pomislite - v vsaki vasi imamo ansamble, tamburaše, folkloro in seveda nepogrešljive pevske zbore. Predanost glasbi resnično spoštujem. Če pa se dotaknemo pop komercialne scene, menim, da ne moreš preživeti samo s tem oziroma redki so tisti, ki to lahko.
Če želiš živeti kot glasbenik zelo kakovostno, moraš žrtvovati res vse, kar imaš. Predvsem veliko svojega časa, finančno pa tudi ne gre brez dobrega vložka. Je pa tudi tako, da nikoli ne veš, v katero smer te bo odneslo. Lahko si uspešen kot na primer Magnifico in še mnogo drugih, ki ustvarjajo svoje ekskluzivne koncerte, albume, ki izvaja svojo glasbo s kakovostnim bendom.
Ali pa si glasbenik, ki sicer ustvarja svojo glasbo, vendar se mora sprijazniti s tem, da se njegova glasba morda ni tako zelo prijela in mora izvajati večurne koncerte z repertoarjem drugih izvajalcev. Številni tudi poučujejo, imajo druge posle ipd. Glasbeniki morajo biti dobro poplačani, že zaradi trdega dela, ki ga vložijo v glasbeno ustvarjanje in učenje. Iskreno pa sama ne morem biti sodnik celotni glasbeni sceni. (smeh)
Omenili ste, da je v vsaki vasi nekaj, kar je povezano z glasbo. Ste tudi vi tako začeli?
Prihajam iz Ljubljane, zato te vasi nisem direktno doživela. (smeh) Vaško kulturno življenje sem najbolj spoznala na faksu, ko sem se prijavila na avdicijo za muzikal Viže inu griže iz slovenskih ljudskih pesmi. Dobila sem glavno vlogo in s predstavo smo imeli okoli 35 ponovitev po vsej Sloveniji. To je bila sicer amaterska produkcija, vendar smo vse skupaj resnično kakovostno izpeljali. Ravno obisk različnih lokalnih skupnosti mi je približal ljubezen do glasbe in spoštovanje do ljudskega izročila. Ljudska pesem je ljudem res blizu in tega ne bi spoznala, če ne bi bila v stiku s to glasbo tudi sama.
Izvedli ste tudi čudovit projekt. Svoje oboževalce ste spodbudili, da se posnamejo, in te posnetke pozneje vključili v videospot. Kakšni so bili odzivi?
Presenetljivo dobri. Sicer priznam, da sem pričakovala še več mladine, sploh v času, ko se že skoraj vsakdo izpostavlja na različnih socialnih omrežjih. Verjetno pa je vplivalo na odločitev tudi to, da so sproščeni v svojem okolju, v svojem krogu ljudi, ko pa napoveš, da bo videospot romal na vse televizijske kanale, si marsikdo premisli. Vseeno se je nabralo ogromno materiala, zato smo morali marsikaj izpustiti. Naj povem, da je bilo to petkrat bolj naporno kot iti na set in posneti svoj videospot. (smeh)
Družbena omrežja so sicer odličen komunikacijski kanal za podajanje informacij, nimaš pa ravno časa tipkati si s čisto vsemi in vsak dan.
Sicer radi komunicirate s poslušalci?
Ja, rada komuniciram z njimi in veliko mi pomeni, da imajo radi mojo glasbo, ampak nekateri posamezniki enostavno ne odnehajo s tem konstantnim osebnim komuniciranjem. Ne razumejo, da nimaš vedno časa za klepete. Včasih zna biti malo naporno, če je tega preveč. Družbena omrežja so sicer odličen komunikacijski kanal za podajanje informacij, ne uspeš pa si ravno tipkati s čisto vsemi in vsak dan.
Se vam sploh uspe umakniti?
Družbenim omrežjem vladajo algoritmi, ki te pozabijo, če se za nekaj časa umakneš in nisi več aktiven. Nekako nas ravno tehnologija sili v to, da smo aktivni ves čas. Kadar imaš projekte in so stvari žive, je to odlična priložnost. Izjemno me pa moti in vem, da ne samo mene, da je danes glasbenikova pot nenehno na očeh javnosti.
Samo pomislimo – danes najbolj znani slovenski glasbeniki, katerih življenja so bila vedno malo misteriozna, nenehno objavljajo svoje delo, hkrati pa tudi svoje zasebno življenje. Včasih bi se radi vsi vsaj malo odklopili. Sama sem se sicer umaknila za daljše obdobje, vendar je bila moja vrnitev ravno zaradi tega toliko težja.
V ozadju slišim vašega malčka, ki ne more brez vas, kajne? Morda že kaže pevski talent?
Zelo rad prepeva. Sem mama, ki otroka ne želi siliti v dejavnost, ki ga ne bi zanimala. Že v vrtcu je obiskoval glasbene urice Edgarja Williamsa, kar je v bistvu uvajanje v glasbeni svet. Zdaj redno obiskuje to šolo in se ima odlično. Prepričana sem, da kakršenkoli stik z glasbo izboljšuje in vpliva na posluh, posluh pa je pomemben za učenje jezikov.
Si morda prepeva kakšno vašo uspešnico?
Ja, zelo rad. Sem prijetno presenečena, kako zelo so mu všeč moje pesmi. Velikokrat ga slišim, da si prepeva Grem sam naprej in zdaj Greva na kavico. Izjemno rad pogleda tudi videospote.
Ste razmišljali, da bi ustvarili kakšno pesem za otroke?
Ne. Mislim, da je to poseben segment ustvarjanja, in ne bi rekla, da mi to popolnoma ustreza. Sicer sem članica KUD Teater za vse - majhno gledališče, ki potuje po Sloveniji in nastopa za otroke. V predstavah ogromno pojemo in tudi zato sem se skupini pridružila. Ampak nikoli ne reci nikoli. A sem danes to že rekla? (smeh).
Imate poleg glasbe v življenju še kakšno strast?
Obdobje korone je na meni pustilo posledico – redno peko kruha. V peki različnih vrst kruha resnično uživam, saj me sprosti. Moja največja razvada pa so potovanja. Za potovanja sem vedno trdila, da so univerza življenja. Prav tako so mi pomagala pri učenju jezikov in za pridobivanje vseh možnih življenjskih veščin – v kolikšni meri zaupati ljudem, kako reagirati v določenih situacijah, kako razporediti finance in druge uporabne stvari.
Največja strast pri potovanjih pa je potapljanje, ki sem ga v zadnjih letih zaradi otroka na žalost zanemarila. Potapljanje zahteva celega človeka in potapljaško orientirana potovanja so v bistvu precej sebična do drugih družinskih članov. Komaj čakam, da znova obudim to ljubezen, saj je Lukas že dovolj velik fant. Pozimi pa seveda smučat! (smeh).
Verjetno greste radi tudi na kavico. S kom najraje in kakšno pijete?
Vsak dan spijem kavo. Moj prvi jutranji ritual je turška kava. Vsako povabilo na kavico mi je pri srcu, tudi če gre za službeno kavo, saj tako ustvarimo prijaznejše okolje. V lokalu vedno naročim kavo z mlekom.
Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Tomaž Levstek