Ste si že ogledali novo oddajo Glej, kdo kuha? Simpatična in zgovorna Katarina Mala je nad projektom navdušena, saj se je prvič lahko preizkusila tudi v televizijskih vodah. Pevka, ki je pred slabim letom dni postala mamica, v oddaji gosti male kuharske mojstre in številne zvezdnike. Mi smo jo obiskali v domači kuhinji, kjer ustvarja tudi okusne čokoladne torte.
Story: Zakaj ste se odločili za sodelovanje pri vodenju oddaje?
To željo že nekaj časa medim, poleg tega se pogosto pojavljam v vlogi voditeljice na najrazličnejših dogodkih. Sem odrski človek, kar ni nujno vezano le na glasbo, temveč tudi številne gledališke predstave in povezovanje prireditev. Ta vloga je torej le ena izmed kljukic v moji karieri, velika izpolnitev mojih kariernih želja, hkrati pa jemljem to vlogo izredno resno in osredotočeno. Od sebe želim dati vse najboljše.
Story: To je vaša prva voditeljska vloga na malih ekranih. Kako se počutite?
Odlično, sem pa bila v to vlogo kar nekoliko vržena, saj so se zame odločili zelo hitro, in kar naenkrat sem stala v kuharskem studiu s prvimi gosti. Gre namreč za povsem nov koncept oddaje, avtorski format. Zato se vsi skupaj učimo, z oddajami pa smo vse skupaj nadgrajevali. To ni otroška kuharska oddaja, saj otroci skupaj z zvezdniki pripravljajo zelo resne in zahtevne kuharske jedi. Največkrat nas presenetijo prav mali mojstri, saj so nepredvidljivi. Zvezdniki pa so me presenetili s svojo hudomušnostjo in pripravljenostjo pomagati malim kuharjem.
Story: Za otroke je verjetno situacija kar precej stresna.
Seveda. Izpostavljeni so številnim dejavnikom, v prvi vrsti kameram, vložkom našega režiserja, mojim vprašanjem, poleg tega pa imajo za pripravo jedi na voljo le pol ure. Marsikatera odrasla oseba tega ne bi bila sposobna. Včasih se vidi, da otroku ne bo ravno uspelo, in to so nadvse emocionalni trenutki, saj si svoje delo močno jemljejo k srcu. V prvih oddajah sem sicer ponavljala, da ne poznamo poražencev in zmagovalcev, vendar sem sčasoma nehala to govoriti. Otroci v sebi nosijo ta tekmovalni duh in tega ni mogoče skrivati.
Story: Zakaj menite, da so se odločili prav za vas?
Mislim, da so potrebovali nekoga, ki je nadvse sproščen. Moje edino navodilo je bilo, naj bom pred kamerami res jaz. Želijo namreč navihano in sproščeno voditeljico. Jaz taka sem, saj nisem obremenjena s tem, da moram biti kot voditeljica vsa televizijsko korektna. Če me sili v moj glasni smeh, se na vse grlo zasmejim. Če mi nekaj ne gre v račun, naredim temu primerno obrazno grimaso. Komunikacija s kamero mi sicer ni tuja, vendar sem se morala priučiti še nekaterih tehnik.
Story: Seveda, vloga voditelja v oddaji se nekoliko razlikuje od teh, ki ste jih vajeni. Kakšna pa so bila vaša pričakovanja?
V resnici sem bila popolnoma brez pričakovanj. Želela sem dati vse od sebe, tako kot pri vsakem projektu. Svojo službo obožujem, vendar me je na začetku skrbelo predvsem to, ali se bom korektno izkazala. Torej, če bom res pokazala to, kar so odgovorni želeli.
Story: Za zdaj vam odlično uspeva. Kako pa so se izkazali zvezdniki?
Hvala. Trenutno smo šele na polovici snemanja, zato je težko reči. Moram pa povedati, da so igralci nadvse zabavni in vsestranski. V oddaji z Gorazdom Žilavcem smo se držali za trebuhe, tako smo se nasmejali. Miha Deželak nas je na svojevrsten način spravljal ob živce, ampak prav tako komično. Ob takih oddajah se nam bo paralo srce, ko bomo zaradi dolžine oddaje rezali določene kadre.
Story: Se za štedilnikom bolje znajde moški ali ženski spol?
Uf, po mojem mnenju se prav vsi odlično izkažejo, še posebej moški so me nadvse presenetili. Trend se namreč obrača, zato se močnejši spol vedno večkrat najde za štedilnikom. Tudi moj mož Robert nadvse rad kuha, saj mu po napornih urah za računalnikom to predstavlja sprostitev, nekakšno terapijo.
Story: Recimo, da ne bi vodili oddaje. Bi se je kljub temu udeležili?
Seveda, kot kuharska pomočnica ne bi imela nikakršnih težav slediti navodilom. V oddaji namreč pride do močnega psihološkega trenutka, ko otrok spozna, da lahko zmaga. Takrat se posveti delu, zvezdnik pa prevzame vlogo čvekača in odgovarja na vprašanja, videti je, kot bi želel malega mojstra rešiti. (smeh)
Story: Kako pogosto pa se sami znajdete s kuhalnico v roki?
Vsak dan, saj mora človek vendar jesti. Sama rada kuham, ne maram pa kuhati le zase. Kadar kuham za več ljudi, postanem naporna, saj mora biti vse popolno. To imam po mami, ki je izjemna kuharica in pripravlja odlične pojedine za celotno družino. Sama se vsakodnevno znajdem v kuhinji, saj kuham obroke za Lukasa ali pa pomagam Robertu. Nisem pa kuharski chef. (smeh)
Story: Vsak izmed nas pa ima določene jedi, po katerih slovi med prijatelji.
Naredim odlično čokoladno torto, vendar kupim vnaprej pripravljene oblate. Tukaj pogrnem na testu za kuharskega mojstra. (smeh) Vendar je moja čokolada odlična, poleg tega pa sem dobra v pripravi rib in zrezkov. Naredim pa tudi odličen golaž po receptu moje mame. Predvsem pa sem strašen hedonist in rada res dobro jem.
Story: Katera jed vas po vašem mnenju najbolje opiše?
Moj tekstopisec Marko Gregorič me je poimenoval šišenski poprček. (smeh) Lahko sem pa tudi sladka kot čokolada. Sem namreč velika ljubiteljica sladkorja. Kot dojenčici mi je baje babica ponudila malo čokolade in takrat so se mi na široko razprle oči. Takega blaženega pogleda od takrat še niso videli. (smeh)
Story: Star ljudski pregovor pravi, da gre ljubezen skozi želodec. Kaj pa vi mislite o tem?
Tega izraza nikoli nisem najbolje razumela, poleg tega pa ne verjamem v to, da lahko žena vse dneve kuha in opravlja gospodinjska dela ter le s tem ohranja svoj zakon. Morda pri nekaterih to deluje, a če v zvezi preostale stvari ne funkcionirajo, ju to ne bo držalo skupaj. Pri mojih starših ljubezen resnično gre skozi želodec, saj moj oče nikoli ne bo suh, mami pa preveč obvlada kuhanje in ga kulinarično razvaja. (smeh)
Story: Torej je domneva, da ženske spadajo le v kuhinjo, popolnoma absurdna?
Seveda! Pa saj smo vendar v letu 2016. Verjamem, da ime, ki se na umetniškem področju še vedno uveljavlja, ne more ostati dolgo časa odsotno. S svojo blagovno znamko moraš biti namreč vedno prisoten. To pač ni služba, v katero hodiš vsak dan, petnajstega pa dobiš na račun plačo. Sama sem že nekaj časa zelo aktivna, saj bi se mi samo v vlogi gospodinje zmešalo. Seveda pa obstajajo nekatere ženske, ki jim to ustreza, in to željo oz. izbiro spoštujem. Jaz pač nisem taka, hkrati pa ugotavljam, da sem ob delu boljši človek, bolj razumna, bolj sproščena, kar opazi tudi Robert, ki me pri vseh projektih zelo podpira. Brez njegove podpore tega ne bi zmogla, saj mi pomaga tudi pri Lukasu.
Story: Vendar pa je pred slabim letom dni mali Lukas popolnoma obrnil vaš svet na glavo.
Res je, pred devetimi meseci. Pred tem sem v otrocih bolj kot ne prepoznala neke vrste občinstvo, odkar pa sem prevzela vlogo matere, se mi je koncept povsem približal. Zdaj veliko bolj dojemam odzive otrok, zato mi je ob nekaterih pripetljajih v oddaji precej težko, prav tako, ko slišim otroke jokati med igranjem gledaliških predstav. Vsako težko otroško situacijo preslikavam na Lukasa in s tem se mi je empatija do otrok povečala za sto odstotkov, zato se mi včasih lomi srce. Pa vendar mi je ta nova Katarina zelo všeč.
Story: Vendar ne bi želeli, da bi se Lukas razvil v maminega sinčka?
Se mi zdi, da gre pri maminih sinčkih bolj za fazo v življenju. Ne vem povsem, ali je za to treba koga kriviti. 'Ti si dec, zdaj boš brez emocij' ni način, na katerega bi rada vzgajala sina, saj bo nato tudi z žensko ravnal tako. Po številnih precej dolgotrajnih zvezah sem končno našla moškega, ki za dokazovanje svoje moškosti ne potrebuje šovinizma, in to bi rada pokazala tudi Lukasu.
Story: Kako pa je malček vplival na vaš odnos s partnerjem?
Samo pozitivno. Seveda so tudi težki trenutki, vendar je tudi Lukas nadvse neproblematičen. Mislim, da sva z Robertom zaradi tega še bolj povezana. Trenutno sicer še nisva poročena ... Upam pa, da se nekoč odločiva tudi za ta korak.
Story: Kakšna pa je vaša filozofija vzgoje otroka?
Predvsem improviziram, vendar verjamem, da je otroku treba določiti meje, saj verjamem, da se znotraj njih počuti varnega. Ne vem, kako deluje represivna vzgoja. Absolutno ne verjamem v vzgojo z agresijo, sem velik nasprotnik tega. Sodobni starši pa smo morda preveč popustljivi, ker smo starši mnogo pozneje in imamo tudi malo manj tolerance. Hkrati smo nenehno obremenjeni z mnenji in trendi, ki veljajo v starševskem svetu. Sama se poskušam vsemu temu izogibati in slediti svoji intuiciji. Moj oče je bil do mene in brata precej strog, vendar ga zaradi tega nimam nič manj rada. Ravno nasprotno! V zelo mladih letih sem celo govorila, da se bom poročila s svojim očijem. (smeh) Danes verjamem, da imam ob sebi moškega, ki je mojemu očetu v nekaterih pogledih in karakteristikah celo malo podoben.
Story: Bi morda želeli imeti še kakšnega otroka?
Seveda bi, vendar moram biti realna. Robert je namreč v svojih petdesetih in ima že tri otroke. Kot oče je sicer fenomenalen, in ko sva se odločala za otroka, mi je priznal, da so otroci zaznamovali najlepše obdobje njegovega življenja. Sem pa hvaležna za vse, kar imam, in nikakor v nič ne silim.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Helena Krmelj, Primož Predalič
