Katarino Venturini lahko spremljamo kot eno izmed štirih sodnikov v plesnem šovu Zvezde plešejo, ki se izteka v nedeljo. Zadnjih nekaj tednov so bili njeni konci tedna posvečeni delu, malo manj pa sinku Marku, ki v družbi očeta svojo mamico pridno spremlja na televizijskem zaslonu.
In prav navihani malček, za katerega naša plesna zvezda pravi, da je čudež, je bil ena izmed tem najinega pogovora. Lepa rdečelaska nam je med drugim brez težav zaupala bolečo izkušnjo z neplodnostjo, v kateri pa se ni predala in je vztrajala do konca oziroma do valentinovega lani, ko je sinček končno prijokal na svet.
Bliža se finale plesnega šova, kako lahko strnete občutke iz vseh teh tednov?
Moram povedati, da sem gledala veliko tujih oddaj tega formata, najprej ameriško različico pred desetimi leti. In sem jo podrobno spremljala dolga leta, pa tudi angleško, čeprav mi je ameriška bližje. Zdaj pa gledam tudi irsko. In moram reči, da je izbor sodnikov v Sloveniji, pa se nočem hvaliti, fenomenalen.
Zakaj?
Imamo dva strokovna sodnika, kar je logično. Midva niti nisva presenečenje. Ampak Lado in Nika imata res občutek za ples, kako ostro oko imata in kako dobro vidita. In s svojimi besedami to odlično povesta. Take ekipe sodnikov mislim, da ni na svetu.
Kako se razumete med sabo?
Zelo dobro, smo odlična ekipa. Na Irskem so kar trije sodniki iz stroke in moram vam priznati, da je pravi dolgčas. Slovenci so res deležni vrhunskih sodnikov z različnih področij. Je pa to zame velika odgovornost, na vsako oddajo se zelo pripravljam. To ni tako, da samo pridem v studio v nedeljo in opravim svoje.
Torej so nedelje posvečene oddaji, in ne sinku Marku?
Ja, tako to je trenutno.
Večkrat ste rekli, da je vaš Mark čudež in javno spregovorili tudi o boju z neplodnostjo ...
Ja, to je bila res težka stvar, moja najtežja v življenju, ki bi lahko bila brez uspeha. Ni neuspeh to, da ne zanosiš, da se razumemo. Ampak zdaj, ko imam Marka, vidim, da je čudovito.
Koliko časa ste poskušali zanositi?
Od takrat, ko sva se odločila, da si želiva otroka, pa se nič ni zgodilo, šest let.
Ste sicer bili zdravi?
Ja, vse je bilo v redu. Ginekologi so mi očitali samo starost. Najprej sva poskušala sama, in to je trajalo eno leto, torej 12 poskusov je bilo neuspešnih. Po letu in pol sem videla, da so prijateljice odhajale po pomoč zaradi neplodnosti. Rekle so mi, naj greva tudi midva. In sva šla. Ko prideš v to kolesje, takrat se šele vse začne.
V kakšnem smislu?
Prej, ko poskušaš naravno, pač samo pokušaš, čakaš in imaš druge stvari v življenju, nisi obremenjen. Potem pa ni več izhoda. Postavljen si pod pritisk. V ordinaciji ti rečejo, pridite spet čez tri mesece, če se nič ne zgodi. In po treh mesecih res prideš, ker se nič ne zgodi. Ko se enkrat začne postopek umetne oploditve, se hodiš kazat na 2 do 3 dni in si optimističen. Potem pa čez 14 dni dobiš menstruacijo in ... gremo še enkrat čez vse.
Koliko postopkov umetnih oploditev ste imeli?
Šest, kolikor nam jih pripada. In po šestem sem vzela stvari v svoje roke. Rekla sem si, če mi ni usojeno, potem mi tudi 15. ne bo uspelo. Ne bom hodila več na to, ne bom plačevala. Nekatere ženske hodijo celo v tujino na umetne oploditve, na Češko, Slovaško ...
Kaj se je potem zgodilo z vama?
Potem pa sva se sprijaznevala, ne sprijaznila, temveč sprijaznevala, da bo najin zakon brez otrok. To je bilo zelo težko. Sploh ker imajo vsi otroke, kamorkoli pogledaš, vsi prijatelji imajo majhne otroke. Res je težko to gledati.
Pa so vaši bližnji spraševali, kdaj bo naraščaj?
Ne, so me pustili kar na miru. Bila sem utrujena od poskušanja in razmišljanja, kaj bi lahko še naredila. V svoji karieri sem vedno dosegla cilj. Zanositev pa ni stvar, ki je v naših rokah. To je stvar, o kateri odloča tisti tam zgoraj.
Ste dobivali kakšne dobronamerne nasvete?
Vedno rada prisluhnem nasvetu, ampak takrat sem bila tako utrujena, da sem rekla, oprosti, jaz ne zmorem več.
Kdaj se je potem zgodilo, da ste zanosili?
Po letu in pol sem naravno zanosila. To je bil velik čudež.
Kakšni so bili občutki, ko ste na testu zagledali težko pričakovani plus?
Naj povem, da testa nisem delala, ker sem v preteklosti že ogromno denarja zmetala za nosečniške teste. Nisem se namreč želela prekmalu veseliti. Zato sem se naročila na pregled, kjer me je zdravnica napotila v laboratorij na pregled krvi. Ko sem zvedela, da sem res noseča, sem bila že skoraj dva meseca.
Ampak v tem času dveh mesecev, ko vam je zamujala menstruacija, ste gotovo pomislili, kaj pa če je tokrat uspelo?
Ne, takrat sem namreč sama pri sebi rekla, da najbrž nisem dobro zračunala datumov.
Kakšni so bili občutki, ko so vam le sporočili, da ste noseči?
Strah me je bilo neuspeha. Zato sem čakala več kot tri mesece, da sem javno razkrila novico. Novembra pa so se stvari tako poslabšale, da sem pristala v bolnici, to je bilo šele v 25. tednu nosečnosti. Od takrat nisem smela nič več delati ali hoditi.
Lahko bi rekli, da ste navdih za ženske, ki se spopadajo z neplodnostjo, saj ste vztrajali kljub slabim napovedim.
Vztrajala sva v tem smislu, da se nisva predala. Vseeno sva še poskušala. Nisva povsem izgubila upanja, malo upanja vendarle vedno ostane.
Omenili sva dogodek, iz osebnega življenja, pri katerem ste vztrajali kaj pa iz plesnega življenja?
V najini karieri je bilo ogromno padcev, pri katerih bi lahko rekla, da ne vidim več prihodnosti in lahko kar končamo. Ampak sva z Andrejem vztrajala. Enkrat je en drugega ven potegnil, drugič drug.
Lahko razkrijete kakšen tak poseben trenutek?
To je bila izguba najine trenerke Viktorije Tomič, saj se je odločila posvetiti študiju. Čez noč sva ostala brez trenerke in začela sva 'bluziti'. Najin trening je trajal tako, da sva se najprej eno uro ogrevala, potem sva se malo pogovarjala ... skratka bila sva brez motivacije.
Kako se je to kazalo na tekmah?
Ko sva prišla na eno za naju zelo pomembno tekmo, sta naju dva para prehitela. Midva sva bila v tistem času državna prvaka v vseh disciplinah, v standardnih, latinskoameriških in kombinaciji. In tista para, ki sta bila druga v standardnih in latinskih, sta naju oba prehitela na tekmi v tujini. Za naju je bil to velik šok, ampak sva točno vedela, zakaj, saj nisva dovolj delala.
In kako sta se potem pobrala?
Ko sva se iz Londona z avtom peljala nazaj domov, sva bila celo pot tiho. 17 ur sva bila tiho, ker sva bila tako poklapana. Nato pa sem jaz močno zbolela in Andrej je šel prvič sam na trening. Ko sem ozdravela, sem rekla, narediva načrt treningov, nič ne sme priti vmes, brez izgovorov. Začela sva trenirati tudi po osem ur na dan in hoditi k bioenergetiku, ker sva začutila, da potrebujeva več energije. Tak način treninga sva nato obdržala še pet, šest let.
Novega trenerja nista vzela?
Ne, bila sva sama in res sva drgnila parket tudi po dvakrat na dan. To je bilo januarja, marca pa smo imeli državno prvenstvo, kjer sva suvereno zmagala. V treh mesecih sva se torej pobrala. Najin trener Fredi za standardne plese nama je rekel, če bova tako delala kot sedaj, lahko v dveh, treh letih postaneva svetovna prvaka.
Pa se je to tudi zgodilo?
Ja, maja leta 1996 je bilo v Švici svetovno prvenstvo, kjer sva zmagala. Še istega leta sva oktobra prvič prišla v finale na eni od pomembnih angleških tekem in nekaj tednov pozneje tudi v finale med latinskoameriškimi plesi na svetovnem prvenstvu. Takrat se je začela najina pot navzgor.
In kaj sta odnesla od te krize?
Ta kriza je bila prelomna, saj bi takrat res lahko obupala. Bila sva državna prvaka, vendar v svetovnem merilu še nisva bila nikjer.
Barbara Majič