Katarina Venturini: »Živim življenje, ki sem si ga želela«

Katarina Venturini: »Živim življenje,  ki sem si ga želela« (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
13. 4. 2017

Z Andrejem Škufco sta dosegla vse, kar je v plesu možno doseči. V 17 letih sta 23-krat postala državna in trikrat tudi svetovna prvaka v kombinaciji latinskoameriških in standardnih plesov.

Kmalu po koncu tekmovalne kariere je Katarina Venturini ustanovila svojo plesno šolo Plesna zvezda in pred letom dni povila tudi sinka. V svet šova se je vrnila kot sodnica v oddaji Zvezde plešejo. Kakršna je na zaslonu, je tudi v realnem življenju – mila, prizemljena in osredotočena. Ženska, ki natančno ve, kaj hoče. In to tudi doseže.

Kako se spominjate prvega obiska plesne šole?

Plesati sem začela pri desetih letih v Kazini, v 80. letih smo večinoma vsi začeli tam. Kmalu sta me v roke dobila Fredi Novak in Viktorija Tomič, malo pozneje še Daniela Novak, Fredijeva žena. To so plesni mojstri, ki so v meni prepoznali potencial, predanost in marljivost. Nekateri bi to poimenovali talent, a meni se zdi pomembnejše delo. Bila sem taka pridna mravljica, ki sem natrenirala čisto vse, kar so mi rekli.

Prvi soplesalec?

V bistvu je bila to plesalka, najprej sem plesala s punco. Dogovorjeni sva bili, da vsaka pri določenem plesu pleše moškega. Tako je bila pri čačačaju fant ona, pri jivu pa jaz. Moj prvi plesalec je bil Rok Florjanič, s katerim sva bila zelo uspešna, saj sva bila večkratna državna prvaka med starejšimi mladinci. Potem sva v začetku 90. po spletu okoliščin začela plesati z Andrejem in tekmovala sva dolgih 17 let, kar je v vseh merilih rekordno dolgo.

Z Andrejem Škufco sta kot najboljši plesni par vseh časov dosegla vse, kar je v plesu sploh mogoče. Par sta bila celo desetletje tudi zasebno. Verjetno pa je manj znano, da sta kot uspešen plesni par vztrajala še tretjino tekmovalne kariere po tem, ko sta se zasebno razšla.

Res. Ko sva šla narazen, sva šest let ostala soplesalca – sodelavca. Za to moraš biti iz posebnega testa. Ljudje velikokrat pravijo, da ko se s partnerjem razidejo, se tudi videti več ne morejo. Midva pa sva še naprej delala in zaradi potovanj v tujino preživela šest mesecev na leto skupaj, in ne s svojima partnerjema. To je težka izkušnja, po kateri te marsikaj v življenju ne vrže iz tira. Biti moraš trden in videti cilj in posledice, ki jih to prinese, in stremeti naprej. Prav zaradi te izkušnje me vedno znova presenečajo ljudje, ki jim nekaj malega zaškripa in zato takoj obupajo in ne sledijo svoji viziji.

Kako ste združevali intenzivne treninge z gimnazijo?

Tako, da sem vsako minuto izkoristila za delo. Moja pot od doma do šole, ki je trajala 40 minut vožnje z avtobusom, je bila do minute izpolnjena. Ali sem brala, ali sem delala domačo nalogo. Prav želela sem si, da nikogar od znanih ne bi bilo na avtobusu, da sem lahko opravila čim več za šolo. Na poti na trening pa sem imela vokman in poslušala glasbo. Čeprav v tistem času še nismo govorili o vizualizaciji, sem ob poslušanju glasbe v mislih preplesavala koreografijo.

Plesu ste posvetili dobesedno vso mladost, čemu ste se morali odreči?

Ničemur se nisem odrekla, meni ni žal niti za sekundo, ki sem jo posvetila plesu. Ničesar ne bi naredila drugače. Res, za nič mi ni žal. Nasprotno, ko se s časovne distance ozrem nazaj, si kdaj pa kdaj rečem vau! Vau, da sem vse to zmogla! Da sem bila tako osredotočena, da sem kljub porazom vztrajala. Vmes je bilo namreč obdobje neuspehov, ki je trajalo leto in pol. To je bila cela serija slabih uvrstitev. V roke sva morala spet vzeti kramp in lopato in začeti znova. In to se je v obdobju 17 let zgodilo nekajkrat. Padeš in se pobereš. Ko si na vrhu, letiš. Ampak ko si na tleh, je pa vprašanje, ali se boš in kako pobral.

Kaj so vaša tekmovanja pomenila za vaše starše s finančnega vidika? Verjetno so minila leta, preden so se pojavili prvi sponzorji.

Bili smo povprečna družina in verjetno smo v ples v vseh letih investirali za eno stanovanje, a stroški so bili mesečni, tako da je nekako šlo. Moja mama je vedno rekla, da je to boljše, kot da otrok nima nobenih dejavnosti in je edino dogajanje v dnevu pijača s prijatelji. V šport­nem okolju sem bila varna, to je okolje brez alkohola, drog, cigaret. Bila sem v rokah trenerjev, ki so bili ljudje na mestu in niso bili le trenerji, ampak so nas vzgajali tudi za življenje.

Kakšen je svet plesa? Navzven zelo glamurozen, kaj pa navznoter?

To je estetski šport, kjer je zelo pomemben videz. Ta pa ni vedno skladen s počutjem plesalca. Kot tekmovalec si bleščeč, top frizura in make up, pa obleka, postavna telesa, ki imajo naštudiran vsak gib. Vse je zelo atraktivno. Navznoter pa se lahko počutiš popolnoma drugače.

V 17-letni tekmovalni karieri sta z Andrejem Škufco Slovenijo uvrstila na svetovni plesni zemljevid. Kako je dozorela odločitev, da nehata tekmovati, in kako ste se znašli v 'običajnejšem' svetu?

Če ne bi imela cilja, kako naprej po končani tekmovalni karieri, bi bila lahko precej zgubljena. Ampak ko sem končevala kariero profesionalne plesalke, sem natančno vedela, kaj želim. Nekaj let pred zaključkom sem imela velike zdravstvene težave zaradi vrtoglavice. Takrat nisem mogla niti naravnost hoditi, kaj šele plesati. Nikoli niso ugotovili vzroka. Tri mesece sem samo počivala, nisem plesala, nastopala, tekmovala in v tem času nisem nič zaslužila. Takrat sem prvič razmišljala, kaj se bo zgodilo, ko zaradi takega ali drugačnega razloga neham plesati, kaj bom počela v življenju? In takrat sem začela razmiš­ljati, da bi želela svojo plesno šolo.

In ste pol leta po koncu tekmovalne kariere res odprli Plesno zvezdo. Lahko pa bi denimo postali tudi mednarodna plesna učiteljica.

Zadnja leta sem težko pakirala, potovala in vse težje zapuščala svojega Damjana. Takrat še ni bilo brezplačnih internetnih klicev in se včasih res dolgo nisva slišala. Ker vem, kako delajo mednarodni plesni učitelji – en teden potujejo v Ukrajino, drug v Hongkong, tretji v ZDA, vmes so pa malo doma –, si tega zase res nisem želela. Želela sem si svojo plesno šolo tukaj v Sloveniji in želela sem se zbujati v svoji postelji. In ta razmislek je ravno sovpadel s ponudbo BTC. Kar je bilo prav hecno, saj ko sem razmišljala, kje bi imela svojo plesno šolo, se mi je zdel BTC najprimernejši. Potem pa so mi jo kar sami ponudili. Te stvari so včasih prav neverjetne. Svojo željo sem spustila v eter in poklicali so me sami. Našli smo skupni jezik in rodila se je Plesna zvezda. Zdaj sem doma, spim v svoji postelji in se vsako jutro prebujam ob svojem možu in sinu. To je življenje, ki sem si ga lahko le želela.

Kako ste se znašli v plesni pedagogiki in podje­t­ništvu? Plesna šola je pač posel.

Na začetku ni bilo prav preprosto, veliko mi je pomagal mož. Pomagala pa je tudi dobra fizična kondicija, saj sem sprva delala tudi po 16 ur na dan. Kar nekaj težav je bilo s kadrom, saj sem verjela besedam, in ne svojim občutkom. Pa je ena učiteljica čez nekaj tednov po odprtju ugotovila, da se ne gre več, druga čez nekaj mesecev ... Začetki so bili naporni, potem pa se je vse vneslo. Danes Plesna zvezda daje delo meni in še 14 ljudem. Nismo veliki, smo bolj butični. Sem človek, ki ne funkcionira dobro pred veliko množico ljudi. Ljudi se rada dotaknem, jih pogledam v oči da vidim, kakšne barve oči imajo. Tako da pri nas učimo v majhnih skupinah. Po metodiki in programu učenja sem sledila sebi, ne kako delajo drugi. Postavila sem svoj učni program. Vsako leto, zdaj že deveto, preverim, kaj je bilo na vajah dobro, kaj slabo. Dobro obdržim in naredim nov program za vsako vajo posebej. In tako po nekem preizkušenem načrtu pripel­jemo plesnega začetnika do prave plesne zvezde.

V svet šova ste spet vstopili kot sodnica v oddaji Zvezde plešejo – kako se počutite v tej vlogi?

Kot sodnica v tem šovu se počutim izvrstno in mi je sodelovanje v veliko veselje. Sodniki imamo vsak svojo vlogo. Sama sem tista, ki svetujem, ne pametujem, poskušam pomagati, da bi bili rezultati še boljši. Rada pohvalim in dam spodbudo. To je skladno tudi z mojim značajem. Plesalci so res dobri in uživam, ko vidim, kako iz oddaje v oddajo napredujejo.

Pozno ste imeli privilegij postati mama. To se je zgodilo šele, ko ste se pripravili na življenje v dvojini in pred letom nekako po čudežu dobili sinka.

Dolgo sva se trudila, prestala sva šest postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo in lahko rečem, da je bilo to težko obdobje. 'Šopanje' z umetnimi hormoni te v obdobju posameznih postopkov IVF popolnoma spremeni. Če danes pomislim, kaj vse sem izrekla možu ... dober je, da je vse to prenesel in ni obupal. Vedel je, da to nisem jaz, ampak da se oglašajo hormoni. Pa tudi telesno se spremeniš, sama sem bila čisto zamaščena, tudi dajanje injekcij ni prijetno ... O tem bi morali tudi v javnosti govoriti več, pa bi bilo parom vsaj malo lažje. To je res naporno obdobje, in tisti, ki ga ni dal skozi, težko razume. Sprva misliš, da je ta IVF vsemogočen, in ko ugotoviš, da ni, je to prvi velik šok. Vsak neuspeli postopek je dodaten šok. Funkcionirati pa moraš, kot da je vse normalno. To je za žensko in partnerski odnos res zelo naporno. Ko sva nekako sprejela, da nama ne gre, in da bova živela v dvojini, sem zanosila po naravni poti. Ko sem vse spustila in se predala, je prišel Mark in naju z Damjanom naredil najsrečnejša človeka na svetu. Spoznala sem, da je dobiti otroka dejansko v rokah usode, boga, narave, kakor že želite poimenovati nekaj, kar ni v dosegu racionalnega mišljenja. Da ženska zanosi, je v resnici še edina stvar, ki v teh naših programiranih življenjih ni povsem v naših rokah. Ne glede na to, kaj razmišljamo, ali smo pozitivni ali ne, ali gremo na akupunkturno, bioenergetsko ali kakršno drugo terapijo ali ne, jemo zdravo hrano – nič ne pomaga. Vse drugo lahko kontroliramo, le novega življenja v tem smislu ne moremo. In tudi uspešnost IVF ni odvisna od nas, ampak preprosto od tega, ali ti je to dano ali ne. Prepričana sem, da če tega ne bi dojela, bi lahko imela še 15 IVF-postopkov, otroka pa ne bi bilo.

Bi za sinka želeli, da bi nekoč postal plesalec?

Vseeno mi je, bi pa rada, da bi znal plesati. Ker ples je ena taka fina stvar. Če zna moški plesati, lahko očara vsako žensko. Že zdaj pleševa, ko zaslišiva kakšno glasbo. Mislim, da bo znal plesati in mu ne bo nerodno, kot je večini moških. Drugače mi je pa prav vseeno, kaj bo počel, da bo le zdrav in zadovoljen! 

Slavka Brajović Hajdenkumer

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri