Pevka Katarina Mala je v začetku maja prvič postala mamica, s partnerjem Robertom kljub začetnim težavam, ki so bile posledice poroda s carskim rezom, zdaj uživata v lepotah družinskega življenja. Pevka nam je iskreno zaupala, kako se počuti v materinski vlogi in kako je sinček Lukas Thomas v njej prebudil občutke, za katere nikoli ni slutila, da jih ima.
Kako bi opisali zadnje tedne, ki ste jih preživeli kot mama?
Turbulentno, vendar zgolj zato, ker je to zame popolnoma nova izkušnja, kar je razumljivo glede na to, da sem prvič mamica. Noro je, da gre za povsem nepoznane občutke, nič od pričakovanj, ki sem jih imela med nosečnostjo, se ni uresničilo, še moj porod ni šel čisto po načrtih. Ta mesec bi opisala kot obdobje spoznavanj, predvsem pri sebi in svojih občutkih, saj nikoli nisem bila tipična 'buc buc' ženska, kot pravim sama. Pri sebi nikoli nisem čutila tistega materinskega čuta in emocionalne note pri vsakem dojenčku, ki sem ga videla, razen pri nečakih. Tudi pestovala jih nikoli prej nisem preveč niti nisem za vsakega rekla, kako je lep, če res ni bil, na trenutke mi je bil kakšen tudi zoprn. Vendar se v ženski v trenutku, ko dobi svojega otroka, zgodi nekakšen kemičen proces. Že med nosečnostjo sem opazila, da se z menoj dogaja nekaj novega, pa tega ne jemljem tako 'božansko', vendar res menim, da se v ženski takrat hormonsko vse spremeni.
Kako ste dojeli vse te spremembe?
Glede na to, da zaradi carskega reza nisem imela tistega prvega stika z otrokom, je bila to kar nekakšna lekcija zame, saj sem potrebovala nekaj dni, da sem dejansko dojela, da je Lukas zraven mene in da je to moj sinko. Prve dni sem bila zaradi bolečin precej omejena pri gibanju, večino časa sem bila pod protibolečinskimi sredstvi, 15 ur rojevanja in na koncu še carski rez tako na telesu kot tudi psihi pustita določene posledice. Kljub vsemu temu naporu in bolečinam pa je bilo vsako jutro, ko sem Lukasa vzela v naročje, neprimerljiva in res nepojmljiva izkušnja. Se mi zdi, da se ljubezen do njega z vsakim dnem samo še krepi. Vsaka mamica bo razumela, o čem govorim.
Imate občutek, da ste v tem prvem materinskem mesecu tudi sami odrasli v bolj zrelo osebo?
Absolutno. Kar nenadoma svojo sebično naravo potisneš v ozadje, samega sebe ne postavljaš več izključno na prvo mesto in vse tisto, kar se ti je nekoč zdelo težko, postane samoumevno. Tu imam v mislih predvsem pomanjkanje spanja. Zdaj razumem, kaj so mi želeli povedati v materinski šoli, da naj mama počiva takrat, ko otrok spi. Sama si kar ne dovolim dovolj počitka, saj želim v tistem času, ko Lukas počiva, postoriti kakšno obveznost ali hišno opravilo, veliko je že dogovarjanj za koncerte in snemanja, posledično pa je utrujenost čez čas kar občutna. Kljub vsem odrekanjem menim, da to, da svojega otroka postaviš na prvo mesto, storiš popolnoma naravno. Zato mi je kar rahlo grozno, koliko žensk in prijateljic me je že med nosečnostjo z malce posmehovalnim pristopom želelo pripraviti na prihod otroka. Češ, boš že videla. Ampak po resnici povedano, zdaj se mi niti ne zdi tako hudo, kot so me svarile. Je pa res, da imamo pri nas srečo s spanjem in ne preveč pogostim nočnim vstajanjem. Mogoče bi govorila drugače po treh mesecih stalnih krčev, joka in neprespanih noči. To, da Lukasa postavljam na prvo mesto, je torej popolnoma naravno zame, vendar ne na obsesiven način. Nekako že imam v načrtu nova snemanja in koncerte.
Vas ni nič strah, da bi si naložili preveč obveznosti v tako kratkem času?
Ker gre za koncerte, in ne vsakodnevni osemurni delovnik, me to ne skrbi. Mislim, da je razumljivo, da Lukasa zaradi svojih poslovnih obveznosti ne bom prikrajšala, navsezadnje se še vedno polno dojiva, kar seveda vzame kar nekaj časa v dnevu, in dojiti imam namen, dokler bo to pač mogoče.
Kakšno pa je vaše mnenje o dojenju? Običajno tiste mame, ki ne dojijo, še vedno kar malce obsojamo ...
Nekaterim mamicam dojenje ne steče in je pač treba poiskati druge možnosti. Ne razumem pa žensk, ki bi svoje otroke lahko dojile, pa jih zaradi lastnih prepričanj nočejo, čeprav je znanstveno dokazan pozitiven učinek dojenja. Materino mleko je zagotovo najboljše, kar lahko svojemu otroku daš, že zaradi imunske zaščite, blagodejen učinek ima tudi na mamo, zato sem do tistih, ki bi lahko dojile, pa nočejo, kritična. Ne zdi se mi pravično do tistih, ki si želijo, pa ne morejo. Veliko izhaja iz psihe, tudi fizična utrujenost igra vlogo pri tem, zato je pri tem treba biti kar malce vztrajen in trmast. Nama z Lukasom gre zelo dobro, in to me osrečuje.
Menda je Lukas pravi jedec ...
Doma ga redno tehtam in po kilogramih, ima jih okoli pet in pol, je presegel ustaljene norme. Že pri rojstvu je imel okrog štiri kilograme, z vsakim tednom pa je pridobil še polovico kilograma, kar je ogromno. Se pa s tem, koliko bi moral pri svoji starosti tehtati, ne obremenjujem. Pomembno je, da je zdrav in lepo napreduje. Najin urnik hranjenja je hitro našel svojo rutino, tako se čez dan dojiva na tri ure, na dobro noč pa zdrži tudi šest ur. Tu sem že na začetku postavila meje, saj ne želim biti mlekarica, ki bo ves čas na dosegu roke. To so mi položili v srce že v jeseniški porodnišnici, češ naj ne bom sužnja otroku.
Torej niste ena tistih mam, ki bi komplicirale na vsakem koraku?
Prizadevam si, da bi bile stvari čim bolj praktične, in že pred porodom sem si zabičala, da ne bom panična mama, ki bi iskala težave na vsakem koraku, pa tudi nekih hudih alternativnih posege ne mislim začeti s svojim prvorojencem. Prav danes sem na svojem profilu na Facebooku odprla debato o cepljenju, mislim, da je to tema, o kateri so še vedno zelo deljena mnenja. Zavedam se vseh teorij in negativnih učinkov, ampak malo sem se pa vseeno zgrozila, ko sem izvedela, koliko je necepljenih otrok pri nas. Vsekakor ne želim v nobene skrajnosti pri teh odločitvah, čeprav sem bila za nekatere ekstremna že pri svojem porodu. (smeh)
Torej so bili tudi kakšni negativni odzivi na to, da vam je pri porodu pomagala doula – porodna spremljevalka?
Nekaj žensk mi je napisalo, da se jim to zdi nepotreben dodatek, saj bi mi moral v teh trenutkih ob strani stati partner. Ljudje ne razumejo, da je bil Robert ob meni ves čas rojevanja, enako kot pri klasičnem porodu. Doula ni izničila njegove vloge, prav tako ni bila njegova zamenjava, bila pa je tista sestrska, ženska energija, ki mi je dala dodatno moč. Mislim, da ni partnerja, ki bi znal s teboj tako dobro predihavati popadke, kot zna to profesionalna porodna spremljevalka. (smeh) Priznam, da sem bila med nosečnostjo malo obremenjena s tem, v kakšni luči me bo videl Robert med porodom, vsaj v smislu golote in določenih položajev, ki sem si jih sama zbrala. Vesela sem, da je bil zraven in da je po carskem rezu on prvi vzel Lukasa v naročje. Skupaj sta počakala nekaj ur, da sem se po anesteziji in vseh urah spanja začela zavedati okolice in ga lahko prvič podojila.
To je že njegov četrti otrok. Kako je dojel celotno izkušnjo?
Od njegovega prejšnjega poroda je minilo že 12 let. Pri zadnjih dveh otrocih je prišlo pri porodu tudi do komplikacij, tako da je bil vsega hudega že navajen. Izkušnja z doulo je bila tokrat zanj nekaj novega in zanimivega, že zato, ker babica, ki je bila pri porodu, ni govorila angleško. Veste, meni je bilo to, da lahko on z nekom normalno komunicira, zelo nujno. Res si ne predstavljam, kako bi lahko v trenutkih bolečin in popadkov sama prevajala, kaj mu želita zdravnik ali babica povedati. Ob vseh popadkih, krčih in bolečinah v hrbtu, ki so bile posledica pritiskanja otroka na najbolj oživčen del hrbtenice in 15 urah intenzivnega poroda, je doula veliko pripomogla pri komunikaciji, ali se odločiti za carski rez. Brez nje si res ne predstavljam poroda.
Ste bili razočarani, da porod ni šel po načrtih in naravni poti?
Zelo. Celo tako, da me je kar malo potrlo. Ves čas me je mučilo vprašanje, ali sem storila vse, kar je bilo v moji moči, da rodim naravno, ali sem obupala prehitro. V tistem trenutku po 15 urah se mi je odločitev zdela smiselna, naslednji dan pa je prevladal dvom. Ampak zdaj sem se pomirila, vesela sem, da sem doživela vse to, in kljub končnemu carskemu rezu se ne bi odpovedala tistim 15 uram popadkov, ki sem jih preživela pred tem. Tako je otroček dobil ves koktajl hormonov, jaz pa vem, da sem se maksimalno potrudila.
Lukas je z rojstvom zamujal kar dober teden. Torej vas popadki tisti dan niso presenetili, kajne?
Ko mi je doma odtekla voda, nisem nič paničarila, vzela sem si čas za prho, umila sem si lase, nekaj pojedla, potem pa sem pri močnejših popadkih poklicala doulo Nino in Robert nas je odpeljal proti Jesenicam. Težava pa je nastala na cesti, saj se je pri Vodicah zgodila nesreča, zaradi česar smo se premikali po polžje. Ampak jaz sem bila kar na zadnji klopi na vseh štirih in se ukvarjala s popadki. (smeh) Ko smo prispeli do porodnišnice, so me poslali direktno v porodno sobo. Vse kot po protokolu.
Kako pa se telesno počutite zdaj?
Rana me še malce boli, saj razen dojenčka ne bi smela dvigovati težjih bremen, ampak resnici na ljubo v realnem življenju to ni mogoče. Sicer pa se počutim odlično, v prvih treh tednih sem izgubila že 12 kilogramov, druge bom pa že sproti odgnala stran. (smeh)
Z Lukasom bo ostala popolnoma sama
Ker je Robert Anglež, veliko potuje na Otok in nazaj, zato je pevka že morala za sinka poskrbeti čisto sama. "Sprva sem se zelo ustrašila tega, da bom sama odgovorna za vse. Otrok le ni igrača, ne moreš ga postaviti v kot, ko si utrujen, ampak je to 24-urna odgovornost. Veliko mi je med Robertovo odsotnostjo pomagala moja mami, ki mi je skuhala kosilo in kaj zlikala, kar mi je zelo olajšalo vsakdan. Kmalu me čaka nov izziv, ko bova z Lukasom ostala popolnoma sama, saj gre Robert v Anglijo, moja starša pa sta že daleč na dolgem dopustu. Kljub vsemu si popolnoma zaupam, da bom zmogla tudi to. Oče je sprva zagnal paniko, češ naj ne povem tega mami, saj jo bo zadela kap, če izve, da bom ostala sama z dojenčkom. Hecno je gledati, koliko bolj so starši panični pri vnukih, kot so bili pri nas, njihovih otrocih. Mene so pri enem mesecu že peljali na morje, dali so me na jadrnico in čisto nič komplicirali. Poskušam jim povedati, da ni dober občutek, ko tvoja lastna okolica ne zaupa vate, saj prav takrat začneš dvomiti. Zato sem se sama že prepričala, da je to naloga, ki jo bom uspešno izpeljala, tako kot že marsikaj do zdaj. Danes nam je tako in tako pri vsem mnogo lažje, in če še ne veste: ženske zmoremo vse. (smeh)
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj