Kataya: Depresija in tesnobnost že od 21. leta

Kataya: Depresija in tesnobnost že od 21. leta (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Nova
28. 3. 2017

Priljubljena pevka, vedno nasmejana in glasna, nam je tokrat razkrila svojo drugo plat zasebnosti, ki jo je celih devet let, vse do danes, skrivala pred javnostjo.

Kataya se je dolga leta spopadala z depresijo in napadi tesnobe, temnih misli so jo pripeljale celo do ideje o samomoru. O težavah, ki so danes že za njo, je spregovorila popolnoma odkrito, z željo, da bo s tem morda danes še komu pomagala.

"Začelo se je pred osmimi leti, ko sem začela izgubljati voljo do življenja, grozno, ampak res, takrat sem največ nastopala in se učila nastopati, vendar so me utrudile družinske zadeve in osebnostni razvoj. Zdravnica mi je predpisala antidepresive, ker nisem mogla več funkcionirati. Seveda jih zdaj že nekaj let ne jemljem več. Težko mi je bilo stopiti na oder in se zabavati, ko nisem imela nobene volje do življenja. Antidepresivi so za nekaj časa pomagali, sčasoma pa postaneš odvisen od njih, kar je grozno, zato bi jih jaz uvrstila med škodljive droge," nam zaupa pevka, ki je vse do danes to tiščala v sebi in so za njene težave vedeli le njeni bližnji. Kataya ima danes še vedno tesnobne in panične napade, s katerimi pa se spopada sama ali pa s pomočjo fanta Tima, ki je eden redkih ljudi, ki jo izjemno pomiri.

Kot je povedala, ji je bilo najhuje pri 23 letih, v samem vzponu njene glasbene kariere: "Ne vem, kaj je šlo narobe, resnično. Doma nismo imeli ravno idiličnega družinskega okolja, imeli smo veliko problemov, zato se nisem mogla zateči nikamor. Kot sem rekla, zaradi težav doma in osebnih problemov nisem imela volje do ničesar, težko mi je bilo. To je bilo zagotovo najbolj temačno obdobje v mojem življenju. Ko sem hotela nehati jemati tablete, se je seveda pojavila odtegnitvena reakcija, kar pomeni se hujši padec v depresijo. Nihče mi ni pomagal premagati demonov, sama sem si pomagala, žal. Na koncu dneva si vedno sam s seboj, zato sem se naučila sama spopadati se s svojimi demoni. Pomislila sem, zakaj sploh živim. Začenjala sem tudi medijsko kariero in v tistem času nisem hodila niti v šolo, počutila sem se zapuščeno. Pravzaprav mi nihče ni pomagal, razen sama sebi, zato svetujem vsem, ki jih mučijo podobni problemi, da si najprej poiščejo pomoč v obliki pogovorov z bližnjimi, preden posežejo po tabletah, če pa se kdo odloči, da mi piše, mu bom z veseljem pomagala in se z njim pogovorila, kolikor le lahko."

Dnevnik hvaležnosti

Kataya se je po vsem tem turbulentnem obdobju odločila, da sama razišče, kaj lahko stori zase in za svoje zdravje. Začela je raziskovati in odkrila, da ji lahko pomaga veliko telesne vadbe ter jemanje prehranskih dodatkov v obliki vitaminov: "B-kompleks jemljem že nekaj let in pomaga mi. Jemanje vitaminov in gibanje na svežem zraku je nekaj najboljšega, kar lahko storiš zase. Seveda imam zdaj popolnoma drugačen pogled na svet, neizmerno hvaležna sem za vse, kar imam, in ne mine dan, ko ne bi naštela vseh stvari in ljudi, za katere sem hvaležna. V prvi vrsti za svoje zdravje in za svoje najbližje." Ima pa tudi dnevnik hvaležnosti, v katerega vpiše vsako malenkost, za katero je hvaležna: "Večkrat me namreč še vedno napade nepojasnjena tesnoba, s katero se borim ves čas, saj ljudje mislijo, da sem vedno nasmejana in dobre volje. Ampak nisem, se pa trudim biti, in to je smisel življenja. Tudi če imaš slab dan, se potrudiš, da boš dobre volje, se nekomu nasmejiš. Včasih me kdo vpraša, ali nimam nobenih svojih težav. Oh, pa še koliko jih imam! Kaj pa mi preostane? Naj se neham smejati, pogovarjati? Hvaležna sem za vsak trenutek, zato sem srečna, res srečna. Ko pride kak temačen trenutek, pa preberem svoj dnevnik hvaležnosti. Pisanje tega bi priporočila prav vsakemu!"

Katayin nasvet

Če imate morda podobne težave, kot jih je imela Kataya, potem vam svetuje: "Moj nasvet je, da se poglobite vase, obrnete na prijatelje in na družino, če pa to ni mogoče, pišite kakšni skupini za pomoč in se pogovarjajte z njimi. Pogovor je ključnega pomena, da človek razkrije svoje strahove in postane hvaležen, hvaležnost je namreč tista, ki me je rešila iz te črne luknje. Ker sem bila tako hvaležna zase in za vse, kar imam, sem se lahko izkopala iz te črne luknje. Na žalost sem se pobrala sama, tablete ne pozdravijo bolezni, vendar jo samo potlačijo in čisto premalo se govori o tej bolezni, ki je vse prej kot nedolžna. Vsaka bolezen je namreč resna zadeva. Še posebej pa se premalo o tem govori v svetu zabavništva, kjer se ves čas pričakuje, da boš dobre volje, da boš nasmejan in da si rad obkrožen z ljudmi. Včasih imam obdobja, ko jočem večkrat na teden, in ponosna sem na to, saj sem v stiku sama s sabo. Če jočem, potem dajem ven iz sebe vse negativne emocije in se počutim veliko bolje."

Nina Keder

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri