Katja Černela (radijska voditeljica): Vodenje je še vedno moj "gušt"

Katja Černela (radijska voditeljica): Vodenje je še vedno moj "gušt" (foto: Stane Jeršič) Stane Jeršič
Vir: Jana
28. 7. 2018

Radijsko voditeljico, ki je odgovorna tudi za zvočno podobo na Valu 202, lahko spremljamo v nadvse zanimivi oddaji IMEnitno.

Čeprav se je Katja Černela spogledovala s televizijo – spomnimo: poleg oddaje Dobro jutro je v zabavni oddaji Tistega lepega popoldneva na RTV SLO vodila rubriko Žive legende –, je z radiem pravzaprav povezana že od svojega 14. leta, ko se je v te kar malce čarobne prostore s sošolko bolj za hec odpravila na avdicijo. Tudi danes, ko počne tudi marsikaj drugega, so jutranja vodenja še vedno njen najljubši stik z radijskim etrom.

Ste si od nekdaj želeli delati na radiu?

Ne. (smeh) Ko sem bila majhna, sem bila prepričana, da bom delala na televiziji, ker se mi je radio zdel manj atraktiven. (smeh) Takrat namreč še ni bil tako 'zvezdniški'. Ampak ne boste verjeli, ravno pred nekaj dnevi sem skupaj s starši pospravljala podstrešje. Našla sem listek, ki sem ga napisala, ko sva s sošolko bolj za hec obiskali radijsko avdicijo. To je bilo že davnega leta 1993. In zgodilo se je. V vseh teh letih samo eno leto nisem delala na radiu.

Poznamo vas kot voditeljico, a na radiu nimate samo vloge voditeljice, kajne?

Tako je. V zadnjih letih sem področje dela precej spremenila in preusmerila svoj fokus. Vodenje tako ni več moja primarna vloga. Odgovorna sem predvsem za zvočno podobo in samopromocijo programa, torej 'jingle' in napovedne promospote, ob tem pa še za zvočno dramatizacijo zahtevnejših zgodb na Valu 202. Ponedeljkova jutra, tukaj imam pa v mislih vodenje, pa so moj 'gušt', še vedno.

Ob ponedeljkih skupaj s Katjo Stojnič pripravljate oddajo Imenitno, kjer predstavljate osebe, ki imajo nenavadna imena, priimke. Pa ste jutranji tip človek?

(smeh) Ne, nikakor. Mislim, da sem to 'podedovala' od svoje mame, ki tudi ne mara zgodnjega vstajanja. Če bi se dalo, bi spala vsaj do devetih. Imam pa konec tedna srečo, da sta otroka že tako samostojna, da lahko malce dlje potegnem svoj spanec.

V prej omenjeni oddaji ste gostili že veliko gostov. Kje najdete ljudi s tako zanimivimi imeni in priimki?

V resnici dobimo veliko predlogov od poslušalcev samih – nekdo ima partnerico, soseda, taščo, prijateljico z zanimivim imenom, priimkom. Najbolj fascinantno se mi zdi, da gre za popolnoma običajne ljudi, ki po vsej verjetnosti ne bi nikoli prišli v radijski eter, saj niso izpostavljene osebnosti, ampak čisto vsak nosi s seboj zanimivo zgodbo.

Kaj pa ste ob spoznavanju oseb z ne ravno vsakdanjimi imeni ugotovili?

V bistvu to, kako te lahko ime zaznamuje. Skupna rdeča nit vseh teh zgodb je, da so se iz teh ljudi v otroštvu, mladosti norčevali, jih zaradi imena tudi zbadali. A ko so naši sogovorniki odrasli, so ugotovili, da jih ravno zaradi nenavadnega imena vsi poznajo, da si jih ljudje zapomnijo, da so nekaj posebnega. In so v resnici staršem pravzaprav hvaležni.

Pa mogoče veste, kako ste vi dobili svoje ime? Kdo ga je izbral?

Pravzaprav, da, dve zgodbi sta. Moji babici je bilo ime Katarina, ki so jo klicali Katica, umrla je 14 dni prej, preden sem se rodila. Zelo si je želela, da bi moja mama rodila punčko. Ime je predlagal tudi moj starejši brat Davor, ker je takrat gledal serijo, kjer je bil glavni lik Katka. Vse to pa se je sestavilo v ime Katja. (smeh)

Menda je tudi za imenom vašega prvorojenca, sina Tima, zanimiva zgodba.

S partnerjem Binetom (Biziljem, op. a.) sva se seznanila na Radiu Slovenija, skupaj sva delala, bila sva res dober tim. In ko sva postala par, sva se pogovarjala, da bova sina, če ga bova morda kdaj imela, poimenovala Tim, ker sva midva res dober tim. Tako je tudi bilo. (smeh)

V poletni ediciji oddaje IMEnitno (Poletje v dvoje) sta skupaj z Majem Valerijem odkrivala tudi posebna imena slovenskih krajev ...

Slovenija premore toliko 'odbitih' imen krajev – izbrali smo jih nekaj: Polom, Kolk, Mrzla Luža, Družina, Smeh, Ples itd. Veliko krajev ima zanimive zgodbe, tudi legende, ki krožijo o tem, zakaj je kraj dobil takšno ime. Za Polom na primer velja, da se je tam lomilo drevje, da se je tamkajšnji zvonik kar na lepem sesul sam vase – polomil. Tako raziskujemo kraje, ki na prvo žogo morebiti niti niso turistično atraktivni, a ko jih pogledamo v drugi luči, so nedvomno zanimivi.

Jutra v tem tednu ste vodili v dvoje. Vam je ljubše delati v dvoje?

V dvoje je čisto druga dinamika, dopolnjuješ se. Res je, da vedno govoriš poslušalcem, ampak če poteka dialog v studiu, je popolnoma drugačna energija. In mislim, da se to v etru tudi čuti. Je pa pomembno, da se s sovoditeljem vsaj približno dobro razumeš. (smeh) In seveda ima vsak voditelj svojo lastno energijo in lahko odlično funkcionira tudi sam v etru.

Bili ste tudi televizijski obraz – sama se vas spomnim iz Oddaje Tistega lepega popoldneva. Vas televizija ne mika več?

Nikoli ne reci nikoli. Na televiziji sem v delu uživala, ampak televizije ne iščem, radio je moja prva ljubezen. Sem sicer vizualni tip, a zvok mi je res nekaj posebnega – vidim ga, riše scene, me prestavlja v prostore, mi določa občutke, atmosfero ... Noro ... zgodbo vedno zaznavam najprej skozi preplet zvoka in tišine.

Pa za trenutek pustiva televizijo in radio ob strani. Menda v prostem času zelo radi tudi slikate?

Da, včasih sem res veliko ustvarjala, cele večere. Zdaj 'slikam' bolj zvok, platno čaka. Priznam pa, da zadnja leta ni veliko časa za to – sicer pa zdaj, ko sta oba otroka dovolj velika, ustvarjam skupaj z njimi, tudi za kakšne praznike kaj naredimo.

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografija: Stane Jeršič