Katja in Neja Tratnik: Kot mama in hči iz znane nanizanke

In nato še s 'petko', ki jo ob trditvi ponosno deli s svojo mamo, sicer voditeljico oddaje Dan, Katjo Tratnik. Sta preprosti, radoživi, sproščeni ... Sta točno takšni kot igralki v priljubljeni seriji Midve z mamo.

Story: Danes smo v studiu oddaje Dan. Kako pogosto pa vas Neja obišče v studiu?

Neja: Moji prvi spomini na mamino televizijsko kariero segajo v čase, ko je delala na Pop TV, ko je vodila oddajo Dobro jutro Slovenija. Največ pa sem jo obiskovala na nacionalki in večkrat se je zgodilo, da sem zjutraj vstala in šla z njo. Sicer ne vem, kaj mi je bilo, ampak sem očitno že želela v Ljubljano in sem izkoristila priložnost. (smeh) Danes sem pa prvič tukaj, na Planet TV.

Story: Pa vam je to, kar vaša mama počne, od nekdaj zanimivo?

Neja: Od nekdaj me je zanimalo, kaj in kako stvari delujejo. Zelo sem ponosna na mamo in velikokrat se pohvalim, da je moja mama televizijska voditeljica. In če kdo ne ve, kdo je Katja Tratnik, vsem povem, da je to moja mami. (smeh)

Katja: O moj bog. (smeh)

Story: Pa bi šli po njenih stopinjah?

Neja: To pa ne. Bolj me vleče v druge vode, nimam te želje, da bi se pojavljala pred kamerami.

Katja: Čeprav bo tukaj mama vskočila. (smeh) Ko je bila v osnovni in v srednji šoli, je vodila vse prireditve. Ne vem sicer, ali je to izhajalo iz tega, da so profesorji vedeli, kaj mami počne ...

Neja: ... to je bilo zato, ker sem bila jaz tako dobra. (smeh)

Katja: In potem je pred mano doma trenirala in me spraševala, kako mora narediti pavzo, kako hitro naj govori, kako naj gleda po dvorani. (smeh)

Neja: Ni mi težko vzeti mikrofona in govoriti. Tu se pokaže resničnost pregovora, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Dar govora imam. (smeh)

Story: Dar govora je torej ena od vajinih skupnih lastnosti. Kaj pa imata še skupnega?

Katja: Tisti, ki naju poznajo, pravijo, da imava tudi zelo podobne geste. Da imava isti način govora. In tudi ko je kam prišla, kjer je še niso poznali, so mi vsi takoj rekli, da je Neja zagotovo moja hči. Oziroma vsi vedno rečejo, da je otrok. Ker sem jo jaz vedno klicala otrok. Sicer pa je po karakterju malo drugačna kot jaz. Zelo odprta, kamorkoli jo postaviš, se znajde, je pa malo bolj občutljiva kot jaz. Izredno iznajdljiva, pridna ... in velikokrat se čudim, da je zunaj bolj pridna kot doma. (smeh) Ni mi še jasno, kako potem ta pridnost čudežno mine, ko pride domov. Zdaj se malček hecam, je pa res, da jo je doma včasih treba malce večkrat spodbuditi.

Story: Otrok. Pa imata še kakšne vzdevke?

Katja: Tako jo kličem že od nekdaj, tudi ko je bila še majhna. Moja mami se je včasih jezila, da saj ima svoje ime, ampak to se je obdržalo še zdaj. Ko je bila majhna, je bila tudi pikica pa princeska, je bila pa zelo hitro 'moj otrok'. In tudi doma rečem otrok. Tako sem se navadila. Ne mislim pa s tem nič slabega.

Neja: Ko sem kdaj prišla v pisarno na nacionalno televizijo, kjer so sedeli vsi v enem prostoru, so vedno takoj rekli: 'Glej, otrok je prišel.'

Story: Kako lepo. Pa tudi zdaj, na slikanju, se je videlo, da imata res lep odnos. Je bilo tako od nekdaj?

Neja: Velikokrat sva rekli, no, pa tudi drugi, da sva kot mama in hči iz nanizanke Midve z mamo. Ker sva identični. Tudi midve se skregava, ampak takoj skleneva premirje. Ne moreva druga brez druge. Samo pogledava se in veva, katera kaj misli.

Katja: Res sva si podobni. Je pa tudi res, da sem bila jaz kar stroga mama. Nisem prav 'prijateljica', s katero bi delala kakšne neumnosti. Imela sem red, in tudi če je bilo kaj narobe, sva se pomenili, ali če ni bila poslušna, je dobila kakšno primerno kazen. Tega sem se držala. Ko sva imeli kakšno luštno za ušpičiti, sva bili pa takoj skupaj. (smeh) Ampak do neke mere. Treba je vedeti, kdaj se hecamo in kdaj smo resni.

Story: Kaj pa sta na primer skupaj ušpičili?

Katja: Najbolj se zabavava, ko skupaj sestavljava kakšne omare.

Neja: (smeh) Se spomniš, kako smo renovirali mojo sobo?

Katja: Ja, to smo pa kar nekajkrat. (smeh)

Neja: Ker takrat nisem mogla spati v svoji sobi, sem spala pri mami. In ker je tudi ona prestavljala pohištvo, je na konec postelje dala omaro. Ko sva se ulegli v posteljo, mi je rekla, naj zjutraj pazim, da se ne zaletim, a sem to že takoj pozabila. Ker sem bila prehlajena, me je mami pred spanjem nagnala še po robec za nos, in ko sem vstala, sem seveda pristala na omari. Visela sem čez omaro in se nisem mogla premakniti ne naprej ne nazaj. (smeh) V temi sem torej visela prek omare, mami pa me je spraševala, ali sem v redu. Ko je prižgala luč in videla prizor, je bruhnila v smeh in temu sva se potem smejali še kakšno uro.

Katja: In vsakič znova, ko se spomniva na to.

Story: Sta kdaj druga drugi pripravili kakšno presenečenje?

Katja: Mislim, da Neja ve, da nisem ravno navdušena nad presenečenji. Tega ne maram. Ne vem sicer, ali je to pravi izraz, ampak stvari imam rada pod nadzorom. Rada kaj organiziram, nisem pa rada prejemnik tega. Nisem navdušena nad presenečenji ...

Neja: ... si pa dobila enega za rojstni dan. Ko smo te peljali v Ljubljano in nisi vedela, kam greš. Pa je bilo v redu.

Katja: To je bilo za 35. rojstni dan. Ali mogoče trideseti ...

Neja: Aja? Si se malo pomladila? Za 40. rojstni dan je bilo. (smeh)

Katja: Saj je bilo zelo prijetno, ampak tistih prvih pet minut, ko ugotovim, da je to to, mi pa ni tako zelo prijetno. Kategorično bi rekla, da ne maram presenečenj.

Story: Kaj pa obratno?

Katja: Spomnim se, da sem enkrat Neji nastavila superge, ki si jih je močno želela, v hladilnik. (smeh)

Neja: V osnovni šoli sem si močno želela 'superstarke'. Družinski prijatelj, s katerim je mami delala na radiu, je šel takrat ravno v Celovec in jo vprašal, ali ji kaj prinese. Naročila mu je te adidaske, in ko jih je dobila, jih je dala v hladilnik. Meni je rekla, naj ji nekaj prinesem, jaz sem ga odprla, vzela naročeno stvar in ga zaprla.

Katja: Ker jih nisem pustila v škatli za čevlje, ampak sem jih zavila v neko vrečko, kot da je v njej zavita hrana ... Potem jih je le našla. In sledilo je veliko vika in krika.

Neja: In včasih, ko so bili POPstars in takšne skupine, mi je mami vse uredila. Da sem se lahko slikala pa da sem lahko spoznala Game Over, BePOP in Power Dancers. Najboljše je bilo na koncertu skupine Rebelde. To je bila moja obsesija osnovne šole in mami je celo šla enkrat z mano na koncert. (smeh) In v resnici je prav uživala, a ne?

Katja: Ja, no, saj glasba mi je bila všeč, ker je bila malce bolj latino. Sicer pa je bilo to tudi presenečenje. Ker sem najprej rekla, da ji ne bom kupila vstopnice za koncert, zato je bila potem presenečena, da sem šla z njo.

Story: 'Kul' mama torej. Kako pa ste si predstavljali materinstvo?

Katja: Mislim, da sem bila dobra mama. Ko sem rodila, sem bila stara 24 let. Moja mama je vedno rekla, da jo je bilo malo strah, kako bom sprejela materinstvo, in da je bila potem srečna, ko je videla, kako to delam. Mislim, da sem bila 'skulirana' mama. Stroga sicer, ampak po drugi strani nisem veliko komplicirala. Neja mi sicer reče, da sem bila zelo zaščitnika, kar pa sem še danes. Še danes ji, ko gre na pot, rečem, naj se mi oglasi, ko prispe. Pa tudi ko je bila stara 15, ji nisem dovolila, da hodi domov ob polnoči, kot si je ona želela. Nisem tako na 'horjuk', kot si morda lahko ljudje mislijo. Sem zelo odprta, po drugi strani pa zelo resna in odgovorna. Fajn, no, kaj naj rečem. (smeh)

Story: Vas je Neja kdaj vrtela okoli prsta?

Katja: No, za kaj kupiti ni problem. Za zvečer, tu pa nisem popuščala. Nikoli nisem bila za to, da bi 15-letnica ob zame neprimerni uri hodila naokoli. Me je pa znala hitro 'naštimati', da sva šli za večerjo na krompirček, ali pa ko je bilo kaj za kupiti. Predvsem kakšne nove zvezke.

Story: Pa se velikokrat zgodi, da gresta na primer skupaj po nakupih ali pa v kino?

Neja: Največkrat greva skupaj v trgovino.

Katja: Še posebej takrat, ko greva po veliko stvari, v različne trgovine. Ampak zdaj je moj otrok že tako velik in odrasel, da ima tudi že fanta in je veliko pri njem. V šoping pa kar greva, in to z največjim veseljem, ker si takrat navadno narediva iz tega izlet.

Neja: V kino sva hodili takrat, ko je mami delala na radiu in smo imeli kakšne premiere. Večkrat sva doma pogledali kakšen film, spomnim se tudi, da so bile v času videotek kakšne nedelje, ko je bilo slabo vreme, namenjene prav gledanju filmov.

Katja: Na kavču, zaviti v odejo, z veliko nezdrave hrane in nezdrave pijače, ampak dvakrat na leto je tudi to treba imeti. (smeh)

Story: Ker imata vidve tako lep odnos, kako to, da se po Neji niste odločili še za kakšnega otroka

Katja: Ko sem bila mlajša, sem vedno govorila, da bom imela tri otroke, psa, džipa, da bom živela v hiši in da bom imela enega moža.

Neja: Dvoje imaš.

Katja: Psov se bojim, ker sem se z nekim mladičem enkrat malce zapletla. Imam džipa, imam hišo, enega moža, treh otrok pa ne. Sicer sem si res želela imeti več otrok, ampak se ni prijelo. Ker sem Nejo že imela, nisem bila pripravljena iti čez vse te procese, vedno sem veliko delala in študirala ... Predstavljam si, da bi šla čez to, če ne bi imela otrok.

Story: Nejo ste torej imeli, ko ste bili še študentka?

Katja: Bila sem na faksu, pa tudi na televiziji sem že delala.

Story: Kako pa ste takrat vse to usklajevali?

Katja: Ne vem, nekako je kar šlo in moram reči, da mi je bilo lepo. Je pa tudi res, da so mi starši takrat zelo veliko pomagali. Hitro sem začela delati in hoditi nazaj na faks, mislim, da po kakšnih šestih mesecih. Takrat sta jo pazila babi in dedi in je kar nekako šlo.

Neja: Z dedijem sem na sprehodih spoznavala gradbeno mehanizacijo, ker je dedi inženir gradbeništva. Njega se ni dalo nič nahecati, da bi me kaj preveč nosil naokoli, sem pa vedno dobila svoj krompirček. Babi me je pa bolj crkljala.

Story: In da zaključimo v slogu prvih jesenskih dni. Kakšni so vajini načrti za prihajajoče tedne?

Katja: Najprej gremo oktobra v Nemčijo za štiri dni, ker je moj otrok diplomiral.

Story: Kako lepo. Iz česa pa?

Neja: Organizacija in menedžment. Vpisala se bom pa še na izobraževanje za odrasle v smeri farmacevtskega tehnika. Moje želje so, da bi se zaposlila pri očetu in da bi lahko znanje obeh smeri združila.

Katja: Včasih pa se zmenimo in gremo ali v Italijo, ali v Banjaluko, ali pa v Avstrijo. Takrat si naredimo izlet, gremo po trgovinah, se smejimo, zabavamo, pogovarjamo ... Sicer pa - in prosim, da to napišete - nima več toliko časa za svojo mamo. (smeh)

Kaja Milanič

Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del