Avtorica pesniških zbirk Davek na dodano vrednost in Najboljši so padli, ki velja za prepoznaven glas mlade generacije književnikov.
Trenutno ste v Ameriki. Kaj počnete tam?
Na univerzi Washington University v St. Louisu kot mednarodna pisateljica pripravljam doktorat iz primerjalne književnosti. Univerza ima imeniten program dela in imenitne predavatelje, zelo osvežujoče je delati v akademskem okolju, ki ima normalno količino sredstev za normalno delovanje, kjer malodušje ni norma in kjer nate ne gledajo z vlažnimi očmi, nenehno ponavljajoč mantro 'kot humanisti nikoli nikjer ne boste dobili dela'. Zunaj akademskega mehurčka pa moram reči, da mi je – čudovitim parkom St. Louisa navkljub – z vsakim novim dnem življenja na ameriških tleh bolj všeč Evropa.
Zakaj Evropa?
Ker daje vtis, da ji je vsaj nekaj do dobrobiti svojih državljanov.
Svojo generacijo opisujete kot generacijo nemočnih. Kaj je pripeljalo do tega?
Moja generacija trenutno preizkuša svoje zmožnosti za obstoj na ekonomsko-političnem pogorišču, ki so ga za sabo pustile generacije pred njo. Pred leti je bila nemočna, ker je šele iskala načine, kako artikulirati svoj položaj in jezo, ki takemu položaju pritiče. Ali bo nemočna tudi ostala, pa je s stališča zgodovine za zdaj še vprašanje, na katero nimamo odgovora.
Zakaj se vam zdi, da je borba za smisel obsojena na neuspeh?
Ker človeška pamet, ne glede na to, kako obsedeno si za to prizadeva, ni bila predvidena za odgovarjanje na končna vprašanja. Je pa kljub vsemu nujno vsakič znova poskušati in – kot bi rekli modreci – vsakič znova spodleteti bolje.
Književnost opisujete kot neke vrste življenje. Kaj vam to življenje daje?
Ne samo književnost, vsaka umetnost je dragocena zato, ker ni ničemur nič dolžna in je ne zavezuje nič zunanjega. Omogoča nam čas in prostor za izražanje bistvenega, tudi kadar je to bistveno še ne povsem artikulirano, kadar od tega nihče ne bo imel nikakršne koristi in kadar tega ne moremo sporočiti na noben drug način. Čeprav je težko reči, kaj točno svoboda je, je umetnost neke vrste svoboda.
Do česa je najboljše imeti razdaljo?
Do stvari, ki se kažejo kot najbolj samoumevne.
Zakaj?
Ker tisto, kar je najbolj neposredno pred našimi očmi, običajno opazimo nazadnje. To pa je običajno tudi tisto, kar v življenju najdražje plačamo.
S čim se po vašem najpogosteje slepimo?
S tem, da gospodarimo s svojo usodo.
Kako se soočate s strahom?
Težko, ampak s srcem.
Kaj vas drži pokonci?
Iracionalni optimizem.
Kako človek ohrani stik s samim seboj?
Tako, da poskuša vsakič, kadar se zlaže, to vsaj prepoznati kot laž.
Besedilo: Patricija Fašalek
Fotografije: Tihomir Pinter
Novo na Metroplay: Boljše življenje se začne s tako vadbo I Mario Sambolec