Katja je lani postala prva slovenska igralka golfa, ki se ji je uspelo prebiti na elitno žensko profesionalno turnejo.
Po letu kaljenja med najboljšimi se je letos v Avstraliji, na turnirju Canberra Classic, prvič zavihtela tudi na zmagovalne stopničke. Zdaj ima pred očmi nov cilj. Uvrstitev na olimpijske igre v Tokiu leta 2020.
V moški konkurenci Slovenija še vedno nima svojega predstavnika na kateri izmed elitnih turnej. Ali bi lahko vsem, ki golfa ne poznajo dobro, opisali, zakaj je tako?
Z golfom sem se začela ukvarjati pri petih letih, ker sta ga igrala tudi moja starejša brat in sestra. Pri 12 letih sem se v ta šport zaljubila in ga začela resneje trenirati. Čeprav v Sloveniji golf žal še ni tako popularen, se je moja družina že od nekdaj zavedala, da je to v svetu zelo priljubljen šport. Konkurenca med profesionalnimi igralci je zelo velika, saj je potrebnih več let kvalifikacij, da se uvrstiš na elitno turnejo. Verjetno je golf eden izmed tistih individualnih športov, kjer je preboj v svetovnem merilu najtežji. Tudi najboljši igralci potrebujejo več kot le en poskus, da se prebijejo na elitno profesionalno turnejo.
Kako se sprostite pred udarcem, ki odloča o zmagi ali porazu? Dejstvo je, da lahko srčni utrip igralca, ki igra za zmago ali za kvalificiranje, seže tudi do 160 ali 170 utripov na minuto.
Za take trenutke treniramo ure in ure. Sama v golfski trening redno vključujem tudi mentalni trening. Mirna glava je tista, ki odloči, kdo bo zmagal na turnirju. Pri tem ima veliko vlogo tudi t. i. caddie, ki poleg nošnje torbe (po čemer so znani) igralcu daje mentalno oporo ter skrbi, da se ta osredotoči na vsak udarec posebej.
Danes ste golfistke tudi odlično fizično pripravljene. Sami ob treningih v telovadnici v prostem času tudi zelo radi plezate. Ste morda spremljali zgodovinski podvig Alexa Honnolda, ki je prvi v zgodovini povsem brez vrvi in varovanja preplezal več kot 2000 metrov visoko steno El Capitana?
Alex je moj idol, vse odkar sem poslušala njegovo zgodbo in intervju. Predvsem sem bila navdušena nad njegovo zavzetostjo pri treningu, sposobnostjo vizualizacije ter premagovanjem strahu. Plezanje se mi zdi zelo sproščujoče, vendar v njegovem primeru to postane pravi mentalni podvig.
V ZDA ste uspešno končali študij, tako lahko po koncu golfske kariere razmišljate tudi o povsem drugačni poklicni poti. Kaj bi sporočili mladim, ki se odločajo med športom in šolo?
Študirala sem v zvezni državi Ohio, kjer sem dobila 100-odstotno športno štipendijo. Moja smer spada med novejše panoge; matematika v kombinaciji z biologijo. To pomeni, da biološke pojave analiziramo s pomočjo matematike. Študij je bil zahteven, vendar ameriški sistem šolanja športnikom omogoča, da se lahko, ko niso na treningih in tekmah, povsem posvetijo študiju. Za vso organizacijo v zvezi s pripravami in nastopi poskrbi ekipa trenerjev. Menim, da je pomembno, da si mladi športniki pridobijo tudi neko izobrazbo. Še posebej, če vedo, kaj jih poleg športa v življenju še zanima. Zato mladim športnikom priporočam študij v Ameriki.
Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografija: Osebni Arhiv
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del