Khalid Nasif: “Vsaka poškodba je zame velik izziv.”

Vir: Story
9. 4. 2009

Če mene vprašate, brki moškim ne pristajajo (ženskam pa nič bolj). No, pravzaprav pristajajo le redkim; zdi se mi, da mora za njimi stati človek z značajem. Khalid Nasif, Iračan, ki že dve desetletji živi  v Sloveniji, je eden od njih. Zgovornost, smeh in odprtost so razlogi, da fizioterapevtu, ki je zaposlen kot vodja zdravstva v Termah Čatež, brki pristajajo.

Zato bi zlahka bil tudi animator ali kaj podobnega; med obiskom na njegovem delovnem mestu v Čatežu je bilo očitno, da se z njim radi srečajo tako zaposleni kot tudi ljudje, ki pod njegovim nadzorom po poškodbah v red spravljajo svoje zdravje. Največ opravka ima namreč brkati Iračan širokega nasmeha s poškodovanimi rekreativnimi športniki. Khalid Nasif je vrhunski fizioterapevt, natančneje kinezioterapevt (poenostavljeno povedano: fizioterapevt, ki se ukvarja z rehabilitacijo športnih poškodb), ki je spremljal naše olimpijsko zastopstvo na zadnjih treh poletnih in še na enih zimskih olimpijskih igrah. Skrbi predvsem za naše atlete, s katerimi je bil zadnja leta na vseh pomembnejših tekmovanjih, pa tudi za rokometaše, nogometaše ... V devetdesetih letih je sodeloval tudi z legendarnim Marcom Giradellijem. Že od leta 1999 je tudi član najožje skupine, ki skrbi za Primoža Kozmusa. Ni pretirano reči, da brez njega Primoževe zlate olimpijske medalje ne bi bilo.

Story: Vaša pot v Slovenijo je bila dokaj dolga. K nam ste prišli, kolikor mi je znano, prek
Beograda in Zagreba.

Res je, leta 1978, pred 30 leti, sem prišel iz Iraka v Beograd, kjer sem se najprej učil jezika. Jugoslavija je bil nam, Iračanom - hočeš nočeš - nekakšna druga domovina. Tito je bil takrat še živ, živelo je tudi še gibanje neuvrščenosti, vrata v Jugoslavijo so nam bila odprta … Potem sem študiral v Zagrebu, najprej fizioterapijo, nato pa se je pokazala možnost, da to kombiniram s študijem kinezioterapije, ki pa ga danes žal ni več. V Zagrebu sem nato nekaj let delal kot maser v različnih masažnih salonih, tudi zasebno … Pozneje, leta 1988, se mi je ponudila priložnost, da dobim službo v Slovenji, v današnjih Termah Olimje, ki so se takrat imenovale Atomske toplice. Tam sem bil zaposlen do leta 2003, od takrat pa sem v Termah Čatež.

Story: Ste imeli velike težave, ko ste prišli v Jugoslavijo in pozneje v Slovenijo?

Imel sem velike težave z jezikom, zlasti po prihodu iz Hrvaške v Slovenijo. Moja žena je Hrvatica, tako da mi pri učenju jezika ni mogla veliko pomagati, čeprav se danes pogovarjava slovensko. Vse drugo je bilo tudi ob prihodu v nekdanjo Jugoslavijo lažje. Težav z ljudmi nisem imel nikjer, povsod so me krasno sprejeli. Podčetrtek, kjer živim z družino, je zame najlepše mesto v Sloveniji, tu so najboljši ljudje na svetu. Tu so moji najboljši prijatelji …

Story: Pogrešate domovino? Bi se vrnili, če bi vam razmere dopuščale?
Absolutno, Irak zelo pogrešam. Z veseljem bi se vrnil na obisk, ne bi pa se vrnil živeti v Irak. V Sloveniji imam družino, službo, prijatelje, življenje … V Irak bi si šel rad ogledat rojstno Bakubo, kraj, ki je 80 kilometrov severno od Bagdada, in ljudi, ki sem jih včasih poznal. Sorodnikov pa v Iraku nimam več.

Story: Kdaj ste bili nazadnje na obisku doma?
Iraka na žalost po tistem, ko sem ga pred 30 leti zapustil, nisem videl nikoli več. Vedno so bile težave. Najprej je bila to oblast Sadama Huseina - takrat se nisem smel vrniti, ker bi me čakalo služenje vojske in morda tudi kakšno sodišče, čeprav sem iz Iraka odšel legalno. Takrat se je ravno kuhalo med Irakom in Iranom, zaradi česar sem Irak zapustil, saj nisem hotel v vojno. Približno dve leti po mojem prihodu se je ta vojna v resnici začela, trajala je osem let, v njej je umrlo milijon ljudi … Pozneje, ko je padel Sadam, pa se je začela ameriška okupacija, začeli so se spopadi med verskimi fanatiki in spet ni bil pravi čas za obisk … Mamo sem nazadnje videl leta 1990, ko sta bili z mojo sestro pri meni na obisku. Takrat sem jo videl zadnjič. Pred petimi leti je umrla. Lani sem bil z družino v Jordaniji, v Amanu, kjer živi sestra.

Story: Kako se počutite ob vesteh o vojni v vaši domovini?

Žalosten sem, zelo žalosten, ko gledam, kako Američani in sami Iračani uničujejo Irak. V tej vojni je umrlo veliko ljudi, ki sem jih v mladosti poznal, tudi nekaj sorodnikov, na srečo nihče od mojih najbližjih. Moj brat je pobegnil v Libijo, kjer predava na strojni univerzi, sestra živi v Amanu, kot sem že povedal.

Story: Zakaj ste se specializirali za kinezioterapijo? Ste bili tudi sami športnik?

Ja, preden sem se odselil iz Iraka, sem bil atlet. Tekel sem na 800 metrov, ne posebej hitro, nikoli pod dvema minutama, a šport, še zlasti atletiko, imam že od tedaj rad. Klasična fizioterapija me pravzaprav ni nikoli zanimala, vedno me je bolj zanimala športna medicina, zmeraj se mi je zdel izziv pomagati športniku, ki se je poškodoval, poskrbeti, da se čim prej uspešno vrne k svojemu športu. V devetdesetih letih sem tako začel delati z nogometaši iz Rogaške Slatine, pozneje z atleti in drugimi športniki. K nam v Čatež občasno prihajajo tudi vrhunski smučarji in veslači, če imajo težave. Od sredine devetdesetih let se pretežno ukvarjam z rehabilitacijo po poškodbah. Poleg omenjenih tekmovalcev prihajajo k nam rekreativni športniki, ki so se poškodovali. Ti predstavljajo večino mojih pacientov.

Story: Kako ste zadovoljni s svojim poklicnim delom?

Zelo, zelo sem zadovoljen. Vodstvo ima odličen posluh za stvari, ki jih predlagam - to so koristne stvari pri našem terapevtskem delu. Nekatere naprave stanejo veliko celo nekaj deset tisoč evrov, a vedo, da jih potrebujemo, če hočemo biti res dobri in strokovni. Stalno se izobražujem in spremljam novosti v svojem poklicu, udeležujem se izobraževanj in nikoli ni bilo težav s plačilom udeležbe, celo samo vodstvo me včasih pošlje. Opravil sem veliko izobraževanj doma in v tujini, zadnje čase tudi precej predavam. Posluh vodstva zelo cenim. S terapevti, s katerimi delam, se dobro razumemo. To je za uspešno timsko delo zelo pomembno.

Story: Primož Kozmus je imel pred olimpijskimi igrami velike težave, govora je bilo o možnosti, da v Pekingu sploh ne nastopi. Kakšne natančno so bile njegove težave?

Primož je posebna zgodba. On ni moj pacient, lahko bi rekel, da je moj mlajši brat. Težave je imel že veliko prej, saj je bil trening zelo zahteven, vse je bilo podrejeno cilju uspeti na olimpijskih igrah. Že po novem letu je imel težave z bicepsom roke, imel je dve parcialni rupturi (lokalno natrganje mišice, op. p.). Poškodbo smo sanirali rekordno hitro, tako da je lahko takoj odpotoval na priprave v Medulin. Nato je imel težave s poškodbo lože (zadnje stegenske mišice, op. p.) na desni nogi, kjer je imel prav tako parcialno rupturo, kar smo tudi sanirali. Po vsem tem pa so se začele težave s koleni, na obeh je imel zelo močno vnetje narastišč vezi, še posebej na levi nogi. Stvar je bila očitno posledica nesorazmernega obremenjevanja sprednjih stegenskih mišic v času, ko je imel težave z zadnjimi stegenskimi mišicami. Opravili smo frikcijo, to je posebna vrsta masaže, vneto mesto je veliko hladil, uporabljali smo križni laser in zelo veliko je raztegoval mišice nog. Primož je bil v nekem trenutku celo tako pesimističen, da se je nameraval Pekingu odpovedati, če se težave ne bi povsem uredile. No, stvar se je srečno izšla. Poškodbo nam je uspelo v tednu dni sanirati, tako da se je lahko vrnil na Bjelolasico na Hrvaško, kjer se je večinoma pripravljal, dogovorili pa smo se tudi, da ga tam obiskujem. Že lani sva namreč začela prakticirali novo terapijo za hitrejšo regeneracijo po težkem treningu.

Story: Za kakšno terapijo gre?
Gre za tekočino, ki jo iz različnih rastlin pripravljam sam. Iz katerih in kako, vam ne bom povedal, gre za mojo malo poslovno skrivnost. Tudi sam ne vem natančno, zakaj športnik, na katerem po napornem treningu opravim tako terapijo, ne potrebuje masaže, zakaj se počuti naslednji dan izjemno dobro in sproščeno. Športniku to tekočino vtiram v kožo po vsem telesu z ledom, tako da se začne močno peniti. Recept so mi zaupali kolegi Maročani, potem ko smo se spoprijateljili na olimpijskih igrah v Sydneyju. Takrat sem jih opazoval, ko so z neko tekočino, ki se je nenavadno penila, masirali Hichama el Guerrouja (svetovnega rekorderja na 1.500 m in miljo ter olimpijskega prvaka na 1.500 in 5.000 metrov iz Aten 2004, op. p.). Zaupal so mi to svojo skrivnost, ki sem jo nato nekaj časa preizkušal in jo začel pred štirimi leti prakticirati z Maticem Osovnikarjem, lani pa tudi s Primožem.

Story: Primož načrtuje svetovni rekord. Menite, da lahko ta cilj doseže glede na svoje anatomske sposobnosti, glede na zdravstvene težave, ki ga pestijo?
Ja, mislim, da je Primož tega zmožen. Primož mi je všeč, ker je izjemno discipliniran, dosleden, ker si zna najti vedno nove cilje. Zdaj je cilj svetovni rekord in verjamem, da ga je sposoben doseči. Manjše težave niso in ne bodo problem, to znamo sanirati. Lahko ga zaustavi le kakšna velika, huda poškodba, kakršne ne moremo predvideti.

Story: Izzivov, ki jih imate kot terapevt, ki pomaga športnikom, vam torej ne bo zmanjkalo?

Ne, prav gotovo ne. Šport na žalost vselej spremljajo poškodbe. Celo v rekreaciji jih je veliko, poglejte samo število poškodb kolen, predvsem križnih vezi, ki so postale z uvedbo karving smuči zelo pogoste. V vrhunskem športu, predvsem v atletiki, kjer morajo atleti, če hočejo uspeti, ves čas dati vse od sebe, pa so poškodbe sploh velika težava. Izzivov, kako jih čim prej usposobiti, da se vrnejo k popolnemu treningu in na tekmovališče, žal ali pa na srečo ne bo zmanjkalo. Na srečo pravim zato, ker je vsaka poškodba, če se že pojavi, zame velik izziv …


Napisal Marjan Žiberna
Fotografije Rafael Marn/Ad Pirum

Nova Story že v prodaji

Story