Slovenski slikar, ki vodi umetniški projekt slavnega izdelovalca sandal Birkenstocka.
Klemen je v osnovno šolo hodil v Kuvajtu, v italijanski Gorici je končal umetniško šolo Istituto Statale d'Arte Max Fabiani, v Benetkah pa znamenito akademijo Accademia di Belle Arti di Venezia. V Brdih se je uveljavil kot soorganizator kolonij Art Circle, na katerih je sodeloval tudi kot umetnik, ko mu je pot prekrižal bogat mecen in zbiratelj umetniških del Christian Birkenstock, naslednik imperija ergonomskih sandal. Zdaj Klemen že dve leti živi v Bad Honnefu v Nemčiji, kjer vodi umetniški projekt BAIR.
BAIR poteka od marca letos. Kot njegov vodja skrbite za organizacijo umetniških rezidenc Artist in Residence. Kakšen je namen projekta?
Letos smo imeli že tri rezidence, vsaj še eno bomo pripravili v oktobru. Namen je oživljanje starih industrijskih objektov v lasti podjetja Birkenstock, ki jih želimo spremeniti v kreativno območje, kjer bomo promovirali umetnost in oblikovanje.
Kako ste sploh dobili to službo, kako so vas našli?
Po naključju. Doma sem iz Nove Gorice in že deset let s slikarjem Etkom Tutto pri različnih vinarjih v Goriških brdih, na slovenski in italijanski strani (Collio), zdaj pa tudi na Vipavskem organizirava umetniške kolonije Art Circle in ravno letos praznujemo 20 let. Christian Birkenstock ima v okolici italijanskega Cormonsa vinograde, ki jih enkrat ali dvakrat na leto obišče, in tako je nekega dne v gostišču Nejke in Uroša Klinca na Plešivem opazil mojo sliko Ultima Cena (Zadnja večerja) ter lastnika vprašal, ali ga lahko seznani z umetnikom. Tako sva se spoznala. Začela sva se srečevati, povabil me je na svoja posestva, v Španijo, Južno Afriko ... da sem začutil, kako živi, razmišlja, kaj mu je všeč in kako si želi v prihodnje investirati denar. V tistem času sem imel na nekdanjem industrijskem območju v veliki hali podjetja Vozila Gorica v Šempetru atelje, kamor sem ga prav tako peljal. Ko je videl, kako imenitno je videti sodobna umetnost v starem industrijskem objektu, se je navdušil nad tem, da bi tudi on imel nekaj takšnega v Birkenstockovih opuščenih industrijskih halah v Bad Honnefu.
Je Christian Birkenstock mecen, zbiratelj, kaj mu pomeni umetnost?
Christian Birkenstock je najmlajši sin, ki zadnja leta vodi podjetje. Ker je redno kupoval moje slike, mi ga je sčasoma uspelo prepričati, da bi lahko naredil nekaj več, da bi iz lastne kolekcije naredil muzej, galerijo, kot to delajo veliki svetovni zbiratelji. V tem smislu je klasični mecen, aktivni podpornik umetnosti. Ni podjetnik, ki bi denar porabljal samo za nakup dragih avtomobilov, čeprav poleg slik seveda zbira tudi oldtajmerje in bo v nastajajočem Birkenstockovem centru umetnosti imel prav tako muzej starih avtomobilov.
Na umetniške rezidence vabite umetnike z vsega sveta. Kako jih izbirate?
Pri izboru umetnikov za rezidence sodelujem s kolegom profesorjem Jessejem Mageejem z akademije za keramiko in steklo v Koblenzu. Spoznala sva se pred sedmimi leti na neki umetniški rezidenci na Japonskem in po naključju ugotovila, da sva skoraj soseda v Nemčiji. On mi pomaga poiskati različne kuratorje, ki dajejo priporočila, predlagajo, koga bi lahko povabili. Niso vsi primerni, da teden dni ustvarjajo v družbi drugih umetnikov. V tem času morajo tudi končati in predstaviti svoje umetniško delo. Za umetnika je vsaka takšna izkušnja koristna, vidijo, kaj delajo drugi in kaj se v umetnosti dogaja globalno. Slovenski prostor je za ustvarjalca, ki od umetnosti živi, premajhen, treba je iti v svet.
Izkušenj z delom v skupini imate precej - takoj po zaključku študija ste s tremi sošolci ustanovili kulturno-umetniško društvo Brida.
V društvu Brida smo skupaj ustvarjali več kot deset let, tu sem spoznal tudi Etka Tutto, mlajšega brata slikarja Klavdija Tutte, s katerim vodiva Art Circle. Pod tem skupnim imenom, ki je postalo blagovna znamka, smo kar aktivno in uspešno krojili sodobno slovensko umetniško sceno vse do leta 2008, ko sem skupino zapustil in nadaljeval samostojno kariero. Prišel sem namreč do točke, ko sem začel pogrešati lastno identiteto in likovni jezik. Čutil sem, da se lahko moja slikarska individualnost zabriše do tolikšne mere, da ne bo več poti nazaj. Sem pa v skupini izmojstril tako tradicionalno slikarsko površino kot intermedijsko umetnost, dobil sem veliko novega znanja, hitrost, občutek ...
Umetniki slovijo po neprilagojenosti, takšni dogodki pa terjajo določen red.
Vlada stereotip, da so umetniki težki, ampak takšnih je peščica, so pa ti seveda bolj glasni in lahko uničijo ves trud. Zgodilo se je že, da sem nekega japonskega umetnika na koloniji v Brdih moral poslati domov, da so drugi lahko delali. Pri tem seveda pomaga, da za sodelovanje na naši rezidenci umetniki prejmejo honorar.
Kaj zahtevate od umetnikov, ki pridejo na rezidenco, sklenete z njimi pogodbo?
Z njimi sklenemo pogodbo, da likovna dela, ki jih ustvarijo na rezidenci, postanejo del umetniške zbirke BAIR, ki jo financira Birkenstock. Ta dela se ne bodo prodajala, temveč ostanejo v podjetju.
Koliko zaradi vodenja rezidenc trpi vaše umetniško ustvarjanje?
Ko sem na rezidenci, sam bolj malo ustvarjam, takrat sem organizator, skrbim, da so siti, da niso žejni ... Ko ni rezidence, pa je moj način dela takšen, da hkrati delam okoli 30 platen. Hodim od enega do drugega, slikam, popravljam ... Enkrat se pač moram odločiti, da je slika končana, to je najtežje. Pomaga, če pride v atelje kdo od kolegov in reče, tale je pa končana, kajne, in potem vidim, da je res.
Besedilo: Smilja Štravs
Fotografije: osebni arhiv Klemna Bruna
