Klemen Bunderla in Kaja Kavčič sta se romantično zaročila v Parizu!

Klemen Bunderla in Kaja Kavčič sta se romantično zaročila v Parizu! (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
9. 7. 2015

V Sloveniji verjetno ni človeka, ki ne bi vsaj slišal za dih jemajoče preobrazbe Klemna Bunderle. V oddaji Znan obraz ima svoj glas smo ga spremljali v številnih vlogah, tokrat pa ga je Story pospremil še na eni, ko se je z dolgoletno partnerico Kajo Kavčič pretekli mesec zaročil v najbolj romantičnem mestu na svetu.

Ravno na dan, ko je vsesplošni dežni naliv zajel Slovenijo, smo se z njima dobili v prestolnici, kjer sta se z veliko mero šaljivosti spomnila tega posebnega trenutka in razkrila vse o poroki, ki naj bi se zgodila prihodnje poletje.

Story: Skupaj sta že vse od leta 2010. Kakšni so prvi spomini, ki jih imata drug na drugega?

Kaja: Ko sem ga na neki modni reviji prvič videla, sem mislila, da je frizer. Jaz sem na njej nastopila kot manekenka, on pa je bil v vlogi voditelja. Ena izmed mladih oblikovalk, ki so takrat delale na reviji, je moja dobra prijateljica in ona naju je predstavila, ker sta se s Klemenom poznala že od prej.

Klemen: Saj smo se potem že isti dan družili. Vem, da sem se v Levu usedel v bar, k meni pa so potem prisedle še Kaja in prijateljice.

Story: Kaj pa prvi zmenek?

Klemen: Bil je popolna manipulacija. V resnici sem po modni reviji, ko sem sedel v garderobi, opazil, da je ostala krtača za odstranjevanje 'muck' z oblačil. Takrat sem spraševal, od koga je, in se ni nihče oglasil, zato sem to objavil na Facebooku, kjer so dekleta sporočila, da je Kajina.

Kaja: Jaz sem se oglasila, da je moja. (smeh)

Klemen: No, in ker je bilo to njeno, sem moral organizirati srečanje, da sem ji to vrnil.

Kaja: ... ja, sicer to zelo pomembno krtačo za mucke. (smeh)

Klemen: Nisem vedel, ali je pomembna ali ne. Videti je bila zelo stara, mislil sem, da je babičina. Kakšno leto pozneje sem ugotovil, da krtača sploh ni bila njena. V resnici je vse zmanipulirala.

Kaja: Nisem, ampak se mi je zdela dobra priložnost, da bi se videla. Mislila sem, da bi se sicer težko zmenila za kakšnega kuhančka, ker je bilo to pozimi. Zato sem rekla, da je moja ...

Klemen: No in potem sva se nekajkrat dobila na kuhančku, enkrat pa so čudežno vse zbolele iz naše družbe in sva ostala sama.

Kaja: Ampak tisti večer popoldne, ko sva prvič ostala sama, se ni zgodilo nič, ne?

Klemen: Saj je bilo, tam pri pošti ...

Kaja: Tega pa nimaš dobro v spominu. Posodil si mi jopico in rokavice, ker je bilo hladno, in dal mi je še neko dobro vilo, darilo, ampak se mi je zdelo, da to še ni to. Rekla sem 'hvala, adijo', zaprla vrata in šla. In potem sva se še enkrat dobila, tokrat zvečer ...

Story: Pa sta si takrat predstavljala, si želela, da se bosta nekoč poročila?

Klemen: Ne. Jaz sploh nisem nikoli razmišljal o poroki.

Story: Kaj pa je bilo zdaj drugače?

Kaja: Jaz sem malo odrasla. (smeh)

Klemen: V resnici se je vmes marsikaj spremenilo. Ona je neprestano namigovala na poroko in zaroko ter hodila stalno mimo poročnih

salonov ...

Kaja: Ti rečeš stalno, ampak je bilo samo enkrat.

Klemen: ... in govorila, da je njenemu prstancu zelo dolgčas. In potem sem enkrat malo razmislil in si rekel, da če bi se s kom poročil, bi bila to Kaja. Potem pa sem dobil v oddaji Znan obraz ima svoj glas potovanje v Pariz in takrat se je vse poklopilo.

Kaja: Tudi jaz prvič slišim to zgodbo, tako da mi je zelo všeč. (smeh)

Story: Kaj pa, ko sta prvič spoznala družini?

Klemen: (smeh) Moj oče je Kajo takoj opijanil.

Kaja: Ampak jaz res ne potrebujem veliko. Kozarec vina in je dovolj.

Klemen: Mislim, da sta pila viljamovko. Mislim, da sem te prvič in zadnjič videl, da piješ viljamovko. Kako pa sem jaz spoznal njene, pa pravzaprav ne vem, očitno že ni šlo nič narobe. To, kako je ona prišla k meni, pa mi je ostalo v spominu, ker je bilo to na moj rojstni dan.

Kaja: Moj oče ga je tako ali tako poznal prek medijev, vedel je, za koga gre in kdo je ta Klemen.

Story: Pa ste pričakovali, da vas bo zaprosil?

Kaja: Ne. Malo sem namigovala, ampak nisem nikoli tako, da bi rekla čisto zares. Saj sem si želela, ampak bolj v hecu.

Klemen: Saj veš, da je v hecu vedno resnica. Že ko sva bila v Parizu, sva bila na nekem mostu, kjer je bila poroka, in sem se slikal zraven ter zmrdoval, da ne bi posumila, da jo hočem na tem potovanju zaprositi.

Story: Kako pa ste se pripravljali na to, da jo boste zaprosili?

Klemen: Pri pripravah so mi zelo pomagale sodelavke, vse so imele veliko načrtov, ena mi je celo ponujala, da bi organizirala poroko. (smeh) Pošiljale so mi povezave do prstanov, sodelavka Eva Cimbola, ki ima zelo rada presenečenja, mi je rekla, da moram narediti kakšen scenarij, in sem jo vprašal, ali naredim kakšen hec, pa mi je takoj odvrnila, da je to v takšnih primerih prepovedano, ker bo užaljena. Najprej so predlagale, da bi jo vprašal na vrhu Eifflovega stolpa ... Najprej sem celo razmišljal o tem, potem pa sem si zaradi vse gneče v trenutku premislil.

Story: Kako pa se je v resnici zgodilo?

Klemen: Ne vem, kako smo se odločili, da je Montmartre prava ideja. Tisti predel mi je bil od nekdaj všeč, ker je tako umetniški, in Kaja je umetnica. Ampak je bil tudi tam hudič, ker je bila velika gneča. Na koncu sva bila malo na obrobju Montmartra, v neki ulici, kjer je neki gospod igral na harmoniko.

Kaja: In ravno želela sem si, da bi doživela malo tega pariškega utripa. Še rekla sem mu tisti dan, kje so vsi pariški šansoni, in potem sva naletela na tistega gospoda.

Story: Kaj pa prstan?

Klemen: Prstan sem kupil dan, preden sva šla. Tisti teden je bila Kaja, kadarkoli sem bil vsaj malo prost, stalno ob meni, zato je bilo težko kaj narediti na skrivaj. V petek je končno ona delala in je imela takšen urnik, da sem bil jaz eno uro in pol vmes prost. Šel sem v trgovino, ki je ravno zraven njene trgovine, kjer dela, zato smo se s prodajalkami skrivali. Nisem imel nobene treme in panike, dokler nisem šel v trgovino. Potem sem se začel spraševati, kaj sploh delam. Bilo je kot na kakšnem velikem nastopu, ko moram sam sebi reči, naj kar grem naprej. Takrat sem dojel, kaj se mi v resnici dogaja.

Story: Pa je zadel s prstančkom? Vam je všeč?

Kaja: Je, ampak je kupil prevelikega.

Klemen: Neki prstan sem vzel doma, da bi imel za primerjavo.

Kaja: Ampak je vzel prstan za sredinec, in ne za prstanec.

Klemen: Težko smo se odločili, ker so mi bili trije zelo všeč. S prodajalkami smo tretjega izločili in ostala sta samo še dva. Prodajalki sta obe navijali za enega in zdelo se mi je, da če je njima všeč tisti, bo Kaji gotovo tisti drugi bolj. Malo sta bili užaljeni, ker sem vzel tega, čeprav sta mi svetovali drugega.

Story: In če se vrnemo na Montmartre. Ste zaprosili tako, kot je treba? Ste pokleknili?

Klemen: Ja. Šele zdaj sem izvedel, da mi ne bi bilo treba. Na tiste umazane ploščice sem pokleknil, kamenčki so se mi do krvi zarili v koleno. (smeh)

Story: In potem?

Klemen: Tik pred tem sva se sprla. Ljudje so bili naokrog, ampak ti Parižani se res delajo Francoze. (smeh)

Kaja: Res, nihče ni niti pogledal. Bil je na kolenih in nihče ni niti pogledal.

Story: Kaj pa solze sreče?

Klemen: Ne, ni jokala. Jaz sem od kamenčkov v kolenu. (smeh)

Kaja: On ni imel torbe in sem morala vse - vodo, denarnici in vse drugo - nositi ves dan s seboj. Utrujena sem bila, zeblo me je ...

Klemen: Tisti dan, ko sva šla na pot, je bil prstan že pred njenimi nogami na tleh, ker mi je padel iz torbe, ona pa sploh ni dojela. Nisem vedel, ali se heca ali ga res ni videla. Bila je živo modra škatlica, ampak je res ni videla. Ampak sem škatlico dal stran od prstana, ker sem vanjo napisal 'Hahaha šala', da bi ji najprej dal škatlico, prstan pa sem zavil in ga spravil v denarnico. Tisto škatlico sem imel nenehno v jopici, ki ima zelo plitve žepe, in sem moral takoj nad žepom držati jopico, da ne bi padel ven. Ker jo je zeblo, je hotela mojo jopico, ki ji je seveda nisem hotel dati, ker bi vse uničila.

Kaja: Tisti trenutek je hotel še denarnico in mi je šel na živce. (smeh)

Klemen: Obenem sem se trudil, da bi dobil pravo svetlobo na telefonu, da bi lahko vse posnel, pa jo je zmotilo tudi to, da jo slikam ravno, ko je jezna.

Kaja: A si predstavljaš to, da si jezen in ti telefon moli pred obraz.

Story: Komu pa sta najprej povedala za poroko?

Klemen: Moj brat je vedel že marca oziroma aprila, takoj ko sem dobil potovanje. Pa njegova bivša tudi. Vsi sodelavci so vedeli, ker so vse sodelavke že prej poskusile prstan.

Kaja: Malo sva bila bedna, kar se tega tiče. Na Facebooku sva takrat objavila sliko, ampak takšno, da sem bila jaz zamišljena, tako da jih je veliko mislilo, da je bila šala. Potem pa sestri in vsem, ki sva jih sproti srečala.

Story: Kaj pa starši?

Kaja: Ne vem, mamica je še danes malo v šoku, ker še vedno misli, da ni zares. Ko se bova poročila, sem prepričana, da bo zelo vesela.

Story: Kaj pa priprave na poroko?

Klemen: Ni časa. Niti zase nimava časa, kaj šele da bi se ukvarjala z organizacijo poroke. Poleti bo, ampak zadnjič sem srečal sošolko, ki mi je rekla, da se moraš nujno poročiti v enem letu. Cerkveno se ne bova poročila, ker nimam nobenih zakramentov, razen krsta.

Kaja: Zdaj zagotovo še ne, ker res nima časa, in dokler je tako, si tudi jaz ne želim forsirati, ker morava biti oba pripravljena. Zdaj imam čas za učenje in potem, saj veš, kako je. Malo se učiš in brskaš in nekaj najdeš in greš kaj pogledat ...

Story: Kakšen tip neveste pa boste?

Kaja: Sem bolj tradicionalna, kar se tega tiče. Poroke si želim, ker mi je to pomembno. Sicer sem vedno sanjala o poroki v gozdu, ampak mi je mami rekla, da se ne da, čeprav sem zdaj pobrskala in je mogoče. Z lampijončki in lučkami ... Če bi se že tako potrudila, si želim, da ne bi bilo vsega konec v dveh minutah. In vem, da bi bilo nekje proti Primorski.

Napisala Kaja Milanić, fotografije Primož Predalič

Priporočamo