Zdi se, da v naglici vsakdanjika, v morju tehnologije, vse preveč pozabljamo na svoje korenine, kulturno dediščino, folkloro. Prav ta je osrednja tema Tedna ljubiteljske kulture, ki je v sredini maja zaobjel deželo na sončni strani Alp.
Eden izmed glasnikov projekta je igralec Klemen Janežič, čigar kariera se je razvila iz ljubiteljskega udejstvovanja v gledališču, z velikim veseljem pa se je vrtel tudi v lokalni folklorni skupini.
Prve gledališke korake ste naredili v ljubiteljskem gledališču. Se zaradi tega še bolj zavedate pomena Tedna ljubiteljske kulture?
Res je, v Kulturnem domu Stična sem bil član gledališke skupine, pa tudi mešanega pevskega zbora in folklorne skupine. To je bilo neke vrste središče, kamor smo se mladi radi zatekali. Tam se mi je tudi porodila ideja o igralstvu, prvič sem pod svojimi nogami začutil oder, izkusil ustvarjanje. Bil sem del večjega kolektiva, ki je z dobro voljo in veliko srčnosti ustvarjal predstave. Nič drugega, le ogromno predanosti in trdega dela. Prav zato sem se z veseljem odzval povabilu, da postanem ambasador Tedna ljubiteljske kulture, primanjkljaju časa navkljub, saj se mi zdi, da se v tem času z izjemno pomembnostjo propagira vse, za kulturo pa je posluha, prostora in denarja čedalje manj. Prav zato upam, da bomo s tem pritegnili nekaj pozornosti opozorili na mačehovski odnos družbe do kulture.
So vaši začetki, torej udejstvovanje na lokalni ravni, pripomogli tudi k razcvetu vaše kariere?
Spominjam se, da sem že kot otrok opazoval predstave, ki so jih ustvarili v KD Stična. Konec osnovne šole so me povabili, da zaigram v predstavi Pekarna Mišmaš, pozneje pa sem se pridružil starejši skupini Drzne in lepi, kjer se mi je prvič porodila želja po Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Skozi srednjo šolo se je ta želja še razvijala in uspešno dozorela. Prav po zaslugi ljubiteljskih začetkov pa gledališče razumem kot skupinsko delo. Pri ljubiteljskih projektih si namreč za vse sam, tako smo sami z žagami v rokah izdelovali in postavljali sceno, prosili lokalne glasbenike za pomoč pri glasbeni podlagi za predstave ... Je pa to tudi bistvo ljubiteljske kulture – združevanje, druženje.
Tema Tedna ljubiteljske kulture je folklora. Včasih ste bili tudi sami član folklorne skupine.
Mladi, ki smo se takrat družili, smo gojili ljubezen do plesa, tako se je porodila ideja, da bi ustvarili folklorno skupino. Odlično nam je šlo od rok, že prvo leto so nas povabili na Jurjevanje v Beli krajni. Kupili smo si tudi prave tradicionalne dolenjske noše. Morda se zdi, da je to danes že nekoliko izzvenelo, vendar sem prepričan, da to ne drži. Folklora je nadvse zahtevna, zahteva veliko razumevanja koreografij, gibov. To lahko dosežeš le z vajo in vztrajnostjo. Pri ljubiteljski kulturi ni pomemben le rezultat, temveč predvsem trud, ki si ga pripravljen vložiti.
Kako dobro vam je šla od nog?
Ob tem sem treniral še latinskoameriške plese. Takrat sem več časa posvečal plesu kot gledališču. Folklora je bila neke vrste sprostitev, namesto da bi gledal v zrak ali računalnik, smo se v kulturnem domu zabavali in plesali.
Je morda folklora nekaj, kar dandanes izginja? Se izgublja?
Ne bi rekel. Folklornih skupin v Sloveniji je veliko, no, veliko pa je nogometnih klubov, političnih združenj ... Pa vendar se o folklori manj govori. To je nekaj našega, nekaj, kar se prenaša iz roda v rod. Vse prepogosto je prepričanje, da je kultura nekaj nepotrebnega, da umetniki le 'guncajo afne'. Ni res, poskušajo poudariti pomen naših edinstvenih karakteristik, politiko in nogomet lahko spremljamo povsod po svetu, medtem ko je kultura naroda nekaj edinstvenega. Pa je kljub temu deležna slabše finančne podpore, da ne govorim o negativnih komentarjih, ki se sprašujejo, zakaj je treba vlagati v kulturo. Na vaseh se dandanes še najdejo ljudje, ki so 'okuženi' s kulturo in jo zato prenašajo naprej. Morda pa se to le ne bo nadaljevalo vekomaj. Mislim pa, da je boleče, ko enkrat izgubiš stik s svojo kulturo, precej bolj, kot če izgubiš stik z nečim, kar je mogoče najti vsepovsod po svetu.
Zdi se, da generacije, ki prihajajo, ne zanimajo korenine, kulturna dediščina ...
V vsaki generaciji ... kako nam že pravijo? Milenijci! No, mislim, da se vsaka generacija spopada z novim, drugačnim svetom, v katerem se rodi. Ne moremo pričakovati, da bomo vsi enaki. To je razlog, da prihaja do prepadov med generacijami. Prav zato bi morali kulturo, dediščino prikazati in približati mlajšim. Pokazati bi jim morali, zakaj je to nekaj, kar je vredno imeti. Zdi se mi pomembno, da mladi izkusijo, kako je, če znaš na pamet slovensko pesem ali pa obvladaš folkloro. Naša naloga je mlade vpeljati v to.
Bi to tudi sami želeli prenesti na potomce?
Absolutno! Ne vem, kakšni bodo moji otroci, zato težko rečem. Prepričan pa sem, da je odnos otrok do kulture precej odvisen od staršev. Mi smo tisti, ki otrokom posredujemo informacije, glasbo, filme. Tako kot skrbimo za njihov zdrav jedilnik, smo odgovorni za zdrav odnos do kulturne zapuščine.
Že razmišljate o naraščaju?
Seveda. Ampak sproščeno. Ko bo, bo.
Se še spominjate, kaj ste sami podedovali po dedku, babici? Tudi kakšne kulturne gene?
Moja stara starša sta bila oba ljubiteljska kulturnika. Igrala sta v gledališki skupini, pela v pevskih zborih ... Seveda je vplivalo name, da sem ju videl na odru. Tudi starša sta name prenesla zavedanje o kulturi.
So vas stari starši že lahko občudovali na odru?
Seveda, tako v Kulturnem domu kot v Drami. Vesel sem, da so to doživeli. Bili so zelo ponosni name. Zaradi narave študija sem bil pogosto odsoten, tako pa so se lahko prepričali o sadovih mojega dela, truda.
Besedilo: Nika Arsovski // Foto: Aleksandra Saša Prelesnik, Primož Predalič
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj