Klemen Janežič in Nina Ivanišin: Se bosta res kmalu poročila?

Klemen Janežič in Nina Ivanišin: Se bosta res kmalu poročila? (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Lady
29. 3. 2017

Prodorne modre oči ter zelo sproščen nasmeh in govor. To je Klemen Janežič, mladi igralec, ki je z nastopom v seriji Usodno vino postal izjemno slaven, celo tako, da se mora na cesti in v trgovini otepati oboževalk, ki bi z njim rade posnele kakšen 'selfi'. Pogovarjala sva se o njegovih interesih, zvezdništvu in njegovi partnerki Nini, za katero bo zdaj končno imel več časa, saj se Usodno vino aprila poslavlja.

Klemen je izjemno zaposlen in priznam, da sem imela kar težave, da sem ga ujela za intervju. Poleg Usodnega vina ima v žepu še nekaj projektov, priznal pa je, da se konca Usodnega vina nekako veseli.

''Veselim se življenja, ki pride po tem, torej prostih vikendov in normalnega spanca. Vsekakor bo treba malo umiriti tempo dela, da bi se lahko posvetil stvarem, ki so meni osebno bolj pomembne. S tem mislim na kakšen samostojen projekt, morda spet kaj v smeri butoha ... nekaj, kar bo zaposlilo moje možgane na drugačen način, ne toliko v smeri kvantitete, ampak kvalitete.''

Omenili ste ples butoh – za kakšen ples gre?

Butoh je plesno-gledališka umetniška zvrst, ki izhaja iz Japonske. Razvil se je v 60. letih 20. stoletja kot upor zahodnemu vplivu, plesu. Kar je pomembno zame, je to, da je zelo psihofizičen. Ne gre le za izvajanje gibov, ampak se v ples poglobiš tudi psihično. Na Akademiji za gledališče, radio in film v Ljubljani (AGRFT) imamo redno profesorico Tanjo Zgonc, ki me je dokončno okužila s tem plesom. In ravno butoh me velikokrat reši. (smeh)

To je bila tudi vaša magistrska predstava.

Butoh mi je v krogu mojega dosedanjega doživljanja, dojemanja sveta in prelomnic v mojem življenju zelo pomagal. Omogoča, da hkrati izraziš najrazličnejše stvari, najbolj banalne in najbolj kompleksne. Preprosto osvobajajoče.

Kaj pa vam je prinesla, vas naučila takšna komercialna telenovela, kot je Usodno vino?

Najprej me je naučila forme, kako se taka stvar sploh snema, saj je zelo drugače tako od filma kot od gledališča. Je zelo drugačno od vsega, kar sem prej počel. Torej, naučil sem se čisto obrtniškega načina, kako delati in kaj pričakovati.

Zelo pomembni sta čas pred kamero, ki ga preživiš, in sproščenost, ki jo dosežeš na setu. Pri nas ni toliko filmske produkcije, predvsem pa je bila omejena na določen krog igralcev, čeprav se to spreminja. Dobro je, da imamo igralci možnost, da smo pred kamero, da igraš z različnimi igralskimi kolegi, s katerimi sicer ne bi igral. Da na setu spoznaš človeka in čez nekaj trenutkov že igraš z njim. Ni vaje, poglobljenega spoznavanja, ampak preprosto greš in igraš. Raznolikost in raznovrstnost, ki ju pridobiš, sta zelo dobrodošli. In če bi kdo rekel, da se bo to Usodno vino tako razvilo, ne bi verjel. Vsekakor ne bi ničesar spreminjal, z veseljem pa bi si vzel malo časa, da si odpočijem.

Se ne bi odločili spet za kakšno podobno komercialno produkcijo?

Ne, takoj ne. To vendarle zahteva veliko žrtvovanja, časa – zelo mi je bilo lepo, vendar si zdaj želim, da bi imel kakšen vikend prost, da bi lahko šel z nečakoma v živalski vrt. Stvari, ki se ljudem zdijo najbolj preproste in vsakdanje, so, verjemite mi, najbolj dragocene. Čas beži zelo hitro, zato je pomembno, za kaj ga porabimo. Ni vse v delu.

Pa je bila želja po igranju vedno v vas?

Igralci so mi bili fascinantni, že ko sem kot otrok gledal filme, ampak glavni razlog je drugje. V mojem kraju, v Stični, imamo kulturni dom, kjer je delovala igralska skupina z imenom Drzni in lepi. Igral sem v otroški predstavi Pekarna Mišmaš, pravzaprav sem vskočil v Kurjega peka, ker je ta igralec zbolel. Potem pa so me povabili še k sodelovanju v predstavi Kava, čiki, alkohol, živci. Šlo je za improvizirano predstavo, kjer smo igralci sami gradili prizore. In tam sem lahko igral točno tisti problem, ki sem ga tisti trenutek imel: matematiko. Imel sem svobodo, da sem lahko upodabljal tiste stvari, ki so se mi dogajale v življenju, in jih prenesel na oder.

Začutil sem to svobodo ustvarjanja in režiser Dejan Spasić me je takrat spodbudil – sam si o tem nisem upal niti razmišljati –, da bi moral poskusiti na Akademiji, torej študirati igro. In se je zgodilo: v drugem letniku gimnazije mi je dal nekega 'hrošča' v možgane, ves čas sem nato razmišljal o študiju na AGRFT. In takrat ni zame obstajalo nič drugega. Moram reči, da sem zelo vesel, da sem bil sprejet takoj, v prvem poskusu, ker ne vem, kaj bi sicer počel. Tega so se starši bali, ves čas so me spraševali, kateri sta moji druga in tretja možnost študija, jaz pa sem govoril le o Akademiji.

In zdaj ste postali strašno slavni, kako se soočate s tem?

Če povem, da doma pomivam posodo, kaj to pomeni? (smeh) Ravno zadnjič, ko sem vodil neko prireditev, sem se vprašal, kdaj mi bo kdo postavil to vprašanje o slavi in zvezdništvu. Pri nas kaj drugega razen tega, da si zelo prepoznaven, ni. Slava in zvezdništvo pomenita, da če se grem s producenti pogovarjat o neki stvari, se mi ni treba boriti za pogoje dela in honorar, ker je to samo po sebi jasno ... Bodimo realni: ljudje hodijo v gledališče zaradi igralcev oziroma gredo gledat film zaradi nekoga, ki nastopa, mi smo ta reprezentativna nota. V našem prostoru pa nam vzbujajo občutek, da smo mi tisti, ki so nam naredili uslugo, da lahko nastopamo. To je popolnoma zgrešena logika.

Tudi vaše dekle Nina Ivanišin je igralka, tudi ona nastopa v Usodnem vinu.

Res je, vendar se skoraj nikoli ne srečava na snemanju, ker ima v seriji vsak svojo zgodbo. A pri naju je tako, da ko delava, to popolnoma ločiva od zasebnega življenja.

Govorice, da sta zaročena in se bosta poročila, so vse glasnejše. Je kaj na tem?

Iskreno, tega ne komentiram. To je popolnoma osebna stvar.

Oba sta zelo zaposlena, sploh imata kaj časa za vaju?

Saj veste, kako je: čas je, če si ga vzameš. Oba dobro razumeva, kako stvari v najinem poklicu tečejo; če je nekdo pred premiero ali kakšnim drugim zahtevnim projektom, razumeva, da se tisti teden stvari obračajo drugače in da ni toliko časa. Ampak zelo sem vesel, da kljub vsemu vedno najdeva čas drug za drugega, da znava sprejeti to nervozo pred nastopi drug pri drugem. Naš poklic se namreč ne konča s petimi projekti, potem pa lahko na tem sloniš vse življenje ...

Tako je morda kje drugod po svetu, če si zelo slaven, pri nas pa ne moreš tako delati. Ne glede na to, kaj si že ustvaril, vedno znova moraš spet ustvarjati in se dokazovati. Kar ni slabo, saj tako vedno znova iščeš nove načine, kako sebi in drugim dokazati, da si iz pravega testa. Pomembno je, da pozabiš na svet, da lahko potem doma uživaš. Zdravje pa šteje največ in mi kot igralci, vsaj jaz sem tako vzgojen, potrebujemo močno jedro, to je dom, sidrišče, ki te vedno znova potegne na realna tla. In dobro je ta dom imeti, ga vzdrževati in družini in partnerju pokazati, da ti veliko pomenijo. Za to pa je potreben čas. Tako da se veselim časa, ki prihaja, da se bom lahko posvetil tudi domu in partnerki.

Eva Jandl

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri