Rdeča nit letošnje sezone v Drami je utopija, ki je po mnenju igralca Klemna Janežiča nujna v svetu in za vsakega izmed nas, saj bi preprosto kruto realnost le s težavo prenesli. V najnovejši predstavi, ki se je pred kratkim zavihtela na oder ljubljanskega hrama kulture, je zaigral v vlogi Izaka, ob tem pa je moral raziskovati tudi odnos s svojim očetom.
Že po nekajminutnem pogovoru nam pojasni, da trenutno živimo v utopiji, si zatiskamo oči pred resnico in se ne sprijaznimo z realnostjo. Res je, marsikdo na tem svetu nima možnosti na terasi Drama kavarne piti kave in opazovati množice ljudi, ki vijugajo po mestnih ulicah.
"Naša predstava govori o dveh svetovih, ki sta sicer skupek enega univerzuma. Nesrečna klovna Fando in Lis iščeta rajsko deželo Tar, ki je nikakor ne moreta doseči. Po drugi strani pa predstava Utopija slika zelo realne odnose, v mojem primeru razmerje med očetom in sinom," razloži simpatičen igralec svojo vlogo v novi predstavi, ob tem pa se obregne tudi ob aktualno situacijo, ki vlada v slovenskem prostoru. Izak v predstavi namreč preseže svojega očeta Abrahama, saj razume njegovo žrtvovanje, vendar pa sam tega nikoli ne bo ponovil.
"Na primer, v našem prostoru se že od druge svetovne vojne ukvarjamo z vprašanji partizanstva in domobranstva. Neumno se mi zdi, da so mladi danes s tem tako obremenjeni. Prav je, da vemo, kaj se je dogajalo, ampak če ne moremo preko tega, bomo obstali na eni sami točki. Prav zato so napredki pri generacijah nujni. Zgodovina izpred 70 let ni pomembna za današnje stanje na trgu zaposlovanja mladih," je prepričan Klemen, ki verjame, da bi se morali pomakniti naprej in pri tem nekaj spremeniti. V predstavi je dobro viden odnos med slehernim očetom in sinom. Tudi mladenič sam v teh letih stopa ob bok svojemu očetu, v smislu neodvisnosti in mišljenja. Njun odnos se je skozi leta spremenil, saj se kot otroci s starši pogovarjamo popolnoma drugače. S svojim očetom je v vseh teh letih navezal izredno dober odnos, veliko spoštovanje pa goji tudi do moralnih in etičnih naukov, ki jih je prenesel nanj.
"Dostikrat ga vprašam, kako mu je to uspelo? Kako je lahko vzgojil svoje otroke tako, da so srečni? Seveda na ta vprašanja on nima odgovora, temveč se le zvito nasmeji in reče: Boš videl, ko se boš znašel v moji vlogi," pojasni igralec, ki je hvaležen družini, ki ga je na igralski poti ves čas podpirala in mu nudila dober zgled. Po njegovem mnenju sta tudi njegova starša morala marsikaj žrtvovati, da se sedaj sam lahko ukvarja s tem, kar ga veseli.
"V času moje srednje šole smo pričeli z gradnjo hiše. V tistem času sem imel ogromno časa za neumnosti, tako pa mi ga je ostalo malo manj," v smehu pove Klemen in nadaljuje, "z očetom sva se v tistem obdobju zelo zbližala. Dandanes se z veseljem posedemo okrog družinske mize v Stični in s kozarcem cvička nadoknadimo zamujeno." Vse do vpisa na akademijo je mislil, da so dobri družinski odnosi nekaj povsem normalnega. Vendar marsikdo doma ni deležen tolikšne podpore. "Moram prav potrkati, ... naj le traja," se zamisli igralec in potrka po mizi. Vesel je, da so ga njegovi starši usmerili na poti proti sreči, ki v njegovem primeru niti malo ni povezana z materialnimi dobrinami. "Zame kakšen jekleni konjiček ali predrag artikel nima nikakršne vrednosti. To so bolj poizkusi hitrega zadoščenja posameznika. Mislim, da je za notranji mir potrebno veliko več in hkrati manj. Sam upam, da sem že blizu."
Tekst: Nika Arsovski