Klemen Slakonja, dramski igralec, pevec, televizijski voditelj in izvrsten imitator, ki je diplomiral iz dramske igre na AGRFT in je bil od leta 2010 do letos član igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana, je skupaj z imenitnim Big Bandom RTV Slovenija in dirigentom ter aranžerjem Lojzetom Krajnčanom pred kratkim ustvaril glasbeno komedijo, ki je doživela izjemen uspeh in odziv.
To pričajo tudi podatki, saj so ti večeri že vnaprej razprodani, sploh ker nadarjeni igralec vedno poskrbi za kakšno presenečenje. “Neizmerno sem hvaležen, da občinstvo tako lepo sprejema mojo na novo vzbujeno strast. Tudi jaz si vsakič želim še več in sem pozoren na to, kaj lahko še izboljšam,” pravi Slakonja, ki ga že takoj ob začetku novega leta čakata kar dve predstavi – 5. januarja se bo Klemnu v Cankarjevem domu pridružil vsestranski talent, televizijski voditelj, komik, stanovski kolega in prijatelj Tadej Toš, 8. januarja pa še nadarjeni režiser, igralec, komik, rok glasbenik, vsem znani Branko Đurić - Đuro.
“Po prvem razprodanem koncertu smo dodali še enega s posebnim gostom Tadejem Tošem, a tudi za ta koncert so vstopnice hitro pošle, tako da bomo nastopili še enkrat, in sicer z Đurom kot posebnim gostom. Vstopnice za ta koncert so še vedno na voljo, a tudi te grejo hitro,” pove Slakonja, ki je pred nekaj tedni navdušil v večeru, kjer je bil gost Jurij Zrnec. “Zrnec se mi je pridružil v delu, kjer sva izvajala 'najlepše terasa bend pesmi'. To, kar že od predstave Kralj Ubu počneva s posebnim užitkom. Mišljeno je bilo, da bova igrala 10 minut, a na koncu sva bila na odru še enkrat toliko. Čas teče drugače, ko uživaš.”
In kako se je ta – še ena zgodba o uspehu sploh začela? “Ko me je dirigent Lojze Krajnčan povabil k sodelovanju, sva se usedla in povedal sem mu, kaj bi si želel izvajati. On je napisal aranžmaje, jaz scenarij, zdaj pa vse skupaj sproti nadgrajujem. Vsak koncert prinese kaj novega,” pojasnjuje dramski igralec, ki si baterije napolni, kot pravi, z optimalno razporeditvijo časa, z zadosti počitka in z meditacijo.
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Jani Ugrin