Nina Berger je svež obraz na slovenski glasbeni scen, ki je pred kratkim svetu predstavila svojo priredbo skladbe Čakala bom slavnih bratov Avsenik.
Nisem vezana na točno določen glasbeni stil. Ko me glasba pokliče, me pokliče, in takrat nista pomembna niti stil niti jezik. To pesem potem že zelo kmalu znam na pamet in se mi usede v srce.“
Ste precej svež obraz na slovenski glasbeni sceni, zato me predvsem zanima, kdaj in zakaj ste se odločili za glasbeno pot?
Glasba me spremlja že od malih nog. Nekako mi je bila položena že v zibko prek mojega, takrat že pokojnega dedka Franja Bergerja, ki je bil tudi glasbenik in skladatelj.
Zasledila sem, da ste po izobrazbi pedagoginja. To drži?
Drži. Študirala sem pedagogiko na filozofski fakulteti, deloma tudi za to, ker sem vedno rada bila v družbi otrok in tudi sama sem po duši še vedno otrok. Zanimajo me odnosi, skrb za druge in vse, kar je povezano z osebno rastjo. Študij sem imela zelo rada, vendar mi je nekaj manjkalo. Manjkal mi je stik z dušo – torej glasba, zato sem poleg študija začela intenzivno razvijati svoj glas.
Da bi razvijali svoj glas, ste se vpisali v šolo petja?
Tako je. Vzporedno s študijem sem se vpisala še v glasbeno šolo klasičnega petja. Tako sem začela bolj resno graditi svojo glasbeno pot. Začela sem sodelovati z različnimi glasbeniki in zasedbami. Poleg klasičnega petja sem se in se še vedno izpopolnjujem tudi v drugih pevskih stilih (džez, zabavna glasba, šansoni …). Vedno me je zanimala zelo različna glasba, tako da bi tudi težko opredelila, kateri glasbeni stil mi je najbolj pri srcu.
Kaj najraje raziskujete pri petju?
Zelo rada raziskujem različne glasbene in vokalne tehnike. Rada imam vso svetovno glasbo - od slovenskih popevk, slovenske ljudske in narodne glasbe, francoskih šansonov in brazilske sambe do ameriškega kantrija, džeza in bluza ter do malo bolj resne glasbe - opernih arij in samospevov. Rada raziskujem tudi tuje jezike in interpretacije pesmi v različnih jezikih. Še posebej pa mi je pri srcu portugalski jezik. Nisem vezana na točno določen glasbeni stil.
Ko me glasba pokliče, me pokliče, in takrat nista pomembna niti stil niti jezik. To pesem potem že zelo kmalu znam na pamet in se mi usede v srce. Prav tako pa se mi zdi za pevca zelo pomembno, da je v stiku s seboj, s svojim telesom in s svojimi občutji. Zato se je potreba kar nekaj časa posvečati tudi sebi – da malo globlje pogledamo vase. Več lahkotnosti v telesu in umu imamo, lažje upravljamo glas in pa seveda lažje pridemo do stika s seboj in s svojimi čustvi, ki so za vsakega glasbenika temelj.
Pred kratkim ste izdali priredbo skladbe Čakala bom bratov Avsenik. Kaj vas je navdahnilo, da ste izbrali prav to skladbo? Ima za vas kakšen poseben pomen?
Po naravi sem romantična duša. Vse, kar ima globino in romantično noto, me pritegne. Na svojih nastopih sem jo velikokrat zapela in vedno znova se me je dotaknila. Usedla se mi je v srce zaradi lepote glasbe in besedila, tako da sem jo morala posvojiti. Seveda pa ima pesem zelo močno besedilo. Sploh v tem času, ko vsi samo hitimo in si želimo vse takoj, pozabimo na potrpežljivost. V življenju se moramo ustaviti in počakati, ničesar ne moremo izsiliti. Biti tukaj in zdaj, sam s seboj, z željo, s hrepenenjem in z ljubeznijo. Naučiti se moramo dihati in dovoliti, da se preprosto zgodijo stvari, ko je čas zanje. Za tiste, ki znajo čakati, s časom vse pride.
Kakšne načrte imate za prihodnost? Samostojni album ali morda tujina?
Še naprej bom vso pozornost namenila glasbi in ustvarjanju glasbe in seveda nastopom, ko bodo ti spet mogoči. Do zdaj sem sodelovala z različnimi glasbeniki, tudi z orkestri, prirejam samostojne koncerte - skratka vseskozi sem vpeta v glasbo. Pred dvema letoma je izšla moja prva skladba Luna sanjava, katere avtorica glasbe in besedila sem sama. Tako sem odkrila še žilico za ustvarjanje glasbe, za to zagotovo samostojni album ni izključen.
Imate kakšno sporočilo za naše bralce?
Verjamem, da ima čisto vsak človek svoj čas in svoj življenjski tempo. Pomembno je, da delaš to, kar te veseli in imaš rad, ter pri tem vztrajaš.
Napisala: Maja Drnovšek // Fotografije: Mitja Mladkovič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
