Popevka, ki strne njune občutke in ogreje srce, je njuna poročna pesem Kam si namenjen, dragi moj. Priredba v izvedbi Belih Vran.
"Ker se je bilo najtežje raziti, ko sva še hodila na zmenke, sva si jo včasih zapela in danes naju vsakič znova popelje na začetek, z žarom v očeh zaupata mladoporočenca Saša Lešnjek in Alex Volasko, srečna, da skupaj krojita in sladkata življenjsko pot – kot posameznika in kot vrhunska glasbena umetnik.
Po turbulentnem minulem letu smo danes naposled le zadihali s polnimi pljuči. S kakšno miselnostjo sta zakorakala svežim priložnostim naproti?
Saša: Ker je vsak dan situacija drugačna, za nas glasbenike ni veliko gotovega. Pripravljam veliko nove glasbe. Glede na to, da sva lani ustvarila visokoleteče načrte, mislim, da bova letos ostala pri sistemu 'pusti, naj te nosi voda'.
Čeprav je bilo v zadnjem času veliko govora o tem, kako je pandemija prekinila veliko stikov, pozabljamo, da je v nekaterih primerih nanje vplivala celo blagodejno. So vaju okoliščine še dodatno zbližale?
Saša: Ljudje smo v trenutnih časih nervozni, ker se počutimo ujete in odtujene. Drži pa, da sva kot mladoporočenca imela s situacijo precej velik izziv že takoj na začetku zakona in mislim, da sva se izkazala. Če bova šla tako dobro skozi slabe čase, kaj bodo prinesli šele dobri? Pustiva se presenetiti.
Vama je med karanteno uspelo odkriti nov konjiček oziroma kaj je postal vajin najljubši način kratkočasenja?
Saša: V tem času sva pogledala več serij kot prej v celem življenju. Sicer se najin vsakdan - z izjemo pomanjkanja nastopov in precej manj vožnje - ni dosti spremenil. Še vedno ustvarjava, snemava pesmi, posojava glasove risanim junakom ter obnavljava skupno stanovanje. Veseliva se prihodnosti.
Alex: Ne vem, ali mi je uspelo razviti kakšen poseben konjiček. Mislim, da sem se celo malce polenil.
Saša: Ja, zagotovo sva se polenila in pridobila kakšen kilogram več. Zlasti ob začetku karantene, ko smo prebujali kuharske žilice in vsakodnevno pekli kruh. (smeh) Je pa res, da smo nekaj časa vsi sočustvovali, saj so bili prazniki vse prej kot praznični. Ni bilo veliko volje do česarkoli. Vsi v našem poklicu v nizkem startu čakamo konec 'depre'.
Je primanjkljaj nastopanja pred občinstvom za glasbenika vajinega kova hkrati tudi dar, da sta se bila zmožna v celoti predajati kreativnemu procesu?
Alex: Grozno je, ko želiš delati, vendar enostavno ne moreš. Radi bi nastopali, igrali, prepevali v živo. Trenutno pripravljava Sašino prvo zgoščenko in ravno pred kratkim je bila zaključena zadnja pesem. Torej, nekaj dobrega se bo že izcimilo iz karantene.
Saša: Iskreno povedano, tudi kreativni proces zame ni več kreativen. Kot glasbenica čutim potrebo, da ustvarjeno ljudem predajam naprej. Da vidim njihove obraze med nastopom, njihove odzive. Priznam, čeprav je nekaj nastopov med poletjem bilo izvedljivih, je bil blazno čuden občutek, ko so poslušalci med občinstvom nosili maske. Vame je zrlo zgolj ogromno oči. Stik z občinstvom je zame izjemno pomemben in neizmerno si želim, da se čim prej vrne. To je del nas – da lahko pesmi predajamo, jih nato začnemo ponovno pisati in ustvarjati nove.
Pa je to, da svojo identiteto gradita v isti branži, odskočna deska za lažje razumevanje partnerjevega razmišljanja ter hkrati tudi priložnost za zmožnost odpuščanja, kadar je to potrebno?
Alex: Morda, ampak do hudega zapleta okoli tega vprašanja še nisva prišla. Razumeva težave drug drugega in jih želiva rešiti, še preden pride do konfliktov.
Saša: Poklic glasbenika oziroma katerekoli ustvarjalske panoge prinaša ogromno stvari, ki se jim je treba odrekati, razumeti, zakaj je treba vložiti toliko dela, razumeti število vaj ter ur zdoma. Ne predstavljam si, da bi bila v razmerju z nekom, ki se ne giblje v umetniških vodah. Najini življenji sta tako polni vsega, da bi kdo morda že zdavnaj obupal, midva pa v tej zmedi vseeno najdeva čas drug za drugega. Ravno zato se zdi, da se tako lepo dopolnjujeva.
Pričakujeta na področju petja več drug od drugega ali od sebe?
Alex: Zanimivo vprašanje. Sva trmasta in po navadi brez milosti stvari narediva vsak po svoje, sicer pa sva sama sebi najhujša kritika in drug drugemu največji spodbujevalec. Zato se meni včasih zdi dobro nekaj, kar se Saši ne, in obratno.
Katere nasvete sta si zapisala za uho?
Alex: Ko se mi je zdelo, da izgubljam rdečo nit, mi je Saša dala veliko dobrih nasvetov. V vrtincu glasbe in ustvarjalnosti se hitro izgubiš, saj je velikokrat najtežje razpravljati stvari sam s seboj. Vesel sem, da znava drug drugega postaviti na realna tla, ko 'odletiva' vsak po svoje.
Saša: Morda zveni hecno, vendar ko sva se spoznala, sem jaz šele vstopala v svet glasbene industrije. Alex se je v njej gibal že nekaj časa in čeprav sem na začetku to krepko zanikala, sem bila takrat precej naivna. Kot večina mladih ustvarjalcev sem želela sprejeti vsako priložnost in verjela, da mi vsi želijo samo najboljše. Od Alexa sem se naučila pred sprejemom priložnosti premisliti, saj morda oseba, ki mi jo ponuja, nima v mislih najboljših interesov zame. Predvsem pa sem se naučila pomembnosti cenjenja sebe kot osebe in glasbenice.
Je sploh mogoče glasbo kdaj postaviti na stranski tir ter v ospredje postaviti misli, ki niso obarvane s toni in melodijami?
Alex: Kdaj pa kdaj se odklopiva, seveda. Ne moreš kar naprej z glavo riniti med oblake. Vesel sem, da je veliko stvari, ki jih delava, bolj ali manj povezanih z glasbo, včasih pa se preprosto sprehajava in debatirava o prekrasnih vsakdanjih traparijah.
Saša: Res je, včasih prav prija tišina. Najbolj čudna stvar pri Alexu se je zdela, da se je v avtu peljal v tišini, med vožnjo ni poslušal glasbe ali radia. Zdaj to razumem in tudi meni ob natrpanih dnevih včasih prija vožnja v tišini. Da lahko razmišljam. Če ne bi pela, bi se verjetno ukvarjala s poučevanjem angleščine ali slovenščine. Že od majhnih nog je bil to moj plan B, saj sem vedno oboževala književnost in literaturo. Sicer pa me izjemno veseli tudi igra, tako da bi v poštev zagotovo prišla tudi ta možnost.
Kmalu po vajinem prvem srečanju sta postala par z enako vizijo in skupnim imenovalcem. Kako velik izziv je za vaju graditi temelje hkrati v karieri in zasebno?
Saša: Že od samega začetka naju je nekaj zbliževalo. Ne veva točno, kaj. Morda tiste malenkosti in seveda ljubezen do glasbe. Zveni klišejsko, pa vendar. Po svoje se odnos in kariera prepletata, po svoje pa tudi ne. Pomagava si, kjer si lahko, se spodbujava in trudiva izvleči najboljše drug iz drugega.
Sta za ljubezen v preteklosti že storila nekaj povsem nepojmljivega?
Alex: Enkrat sem se odločil, da bom pretekel skoraj 20 kilometrov, da jo bom videl, saj sem bil takrat brez avta. Priznam, da mi je po približno 7 kilometrih zmanjkalo sape in sem klical prijatelja, da me zapelje.
Saša: In to, da si se bil pripravljen z mano preseliti v Gradec, ko sem tam študirala. (smeh)
Danes nesporno veljata za najbolj prikupna mladoporočenca, kar jih je uzrla slovenska javnost. Katerih vrednot vaju je do zdaj naučil zakon? V katerih vidikih se je spremenil odnos po čarobnem dogodku?
Alex: No, večino 'prikupnega dela' zagotovo zaseda Saša, ampak, hvala!
Saša: Glede zakona se še vedno privajava na besedi 'mož in žena', saj se nama zveza ne zdi dosti drugačna. Hecno je slišati ti dve besedi, ker za naju sva Saša in Alex – tako je bilo vedno. Mislim pa, da sva se poroke oba izjemno veselila in se nama je zdela pravilen korak naprej. Ne obešava je na veliki zvon in včasih sva kar malce presenečena, ko naju kdo okliče za zakonca.
Alex: Poroka se zdi prelepa zaobljuba nekomu, ki te dopolnjuje in predvsem izpopolnjuje. Mislim, da se ni kaj dosti spremenilo. Samo zdaj, ko Sašo včasih pokličem 'žena' in ona mene 'mož', je to dejansko to. Mislim, da sem sam v sebi zdaj bolj pomirjen.
Saša: V bistvu je bila poroka samo dodatna potrditev najine ljubezni in se nama iz tega vidika tudi ni zdela prekmalu. Oba sva že na začetku čutila, da sva se našla. Drug z drugim bova tako lahko preživela še več časa in skupaj rasla kot osebi. Pa tudi kot glasbenika.
Lahko s prstom pokažeta na idejnega vodjo razmerja?
Alex: (smeh) Saša je bolj romantični, jaz pa bolj praktični guru.
Saša: Sva pa oba na enaki valovni dolžini kar se tiče želje po aktivnosti. Sva precej 'lenuščka' in sva drug drugega prisiljena kdaj brcniti, da greva na kakšen izlet ali se sploh premakneva iz postelje, zlasti ob koncu tedna. Pri tem nama pomaga še psička Biba, saj smo vsi trije ogromni zaspančki.
Zdi se, da v svojih rokavih skrivata popoln recept za biti uigran tandem.
Saša: Eh, kje! Mislim, da ga nima nihče. Se tudi spričkava, ampak vse skupaj ne traja dolgo. Drug z drugim poskušava biti čim bolj to, kar sva in si ne prikrivati stvari. Iskrenost je ključna. Za vsako zvezo.
Ličenje in pričeska: Barbara Fartek.
Za fotografiranje se zahvaljujemo restavraciji Element, Šlandrova ulica 4b, Ljubljana - Črnuče/Kaval Group.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
