Alya Elouissi: Ko slediš ljubezni, je vse mogoče

Alya, imate slovenske in alžirske korenine. Vaša mati prihaja iz Slovenije, oče je Alžirec. Kakšna je zgodba vaših staršev, kako sta se spoznala?

Moj oče je prišel v Slovenijo študirat, spoznala sta se v času študija v Ljubljani, se zaljubila in ustvarila družino s tremi otroki.

Ste že v mladih letih kazali znake umetniške duše in vsestranskosti?

Že v vrtcu sem začutila veliko strast do igre in glasbe, ko smo ustvarjali zaključno predstavo. Vse pa se je začelo z interesnimi dejavnostmi v osnovni šoli. Pri šestih sem začela peti v pevskem zboru in pri 12 letih nadaljevala z urami solo petja, še več petja pri drugih pevskih zborih in igranjem v šolski dramski skupini, s katero sem prvo leto prejela nagrado za najobetavnejšo mlado igralko, ki mi jo je podarila Tanja Ribič na 6. festivalu gledaliških sanj v okviru Mladinskega gledališča in Pionirskega doma.

Ves čas sem si nevede nabirala tudi druge izkušnje in znanje, od učenja tujih jezikov do glasbene šole z učenjem sintesajzerja, kar mi je potem prišlo zelo prav. Spomnim se, kako sem se pri dvanajstih odločila, da se z igro in petjem želim ukvarjati tudi poklicno, saj me je to že takrat najbolj osrečevalo.

Tako intenzivne, neskončne sreče prej nisem nikoli občutila, občutek je bil nov, a z izredno močnim sporočilom. In temu sem sledila. In ena stvar je vodila k drugi. Od prvih začetkov v šolski dramski skupini sem ves čas trmasto sledila tihemu, a vztrajnemu glasu srca prek vseh, navidezno nepremostljivih ovir. Ko slediš poti ljubezni, je res vse mogoče.

Na gimnaziji ste se odločili, da pot nadaljujete v igralstvu. Prek avdicij v Londonu ste bili sprejeti na ameriško igralsko akademijo AADA v New Yorku, vendar ste zaradi denarnih težav ostali v Londonu. Se vam zdaj zdi, da je bilo tako namenjeno?

Da! Če pogledam nazaj, se je resnično čisto vse zgodilo z razlogom, tudi ko v težkih trenutkih tega nisem videla. Spomnim se, kako sem jokala na londonski podzemni med iskrenim telefonskim pogovorom z mamo, saj je postalo očitno, da na študij v ZDA ne bom mogla. Kje biti, po kateri poti naprej? Ostati v Londonu? Poskusiti opraviti sprejemne izpite na drugih akademijah? Vedela sem namreč, da se na igralsko-pevskem področju želim še izobraževati, zaključiti odlično igralsko akademijo – kje bi to bilo, pa nisem vedela.

Kam vas je popeljala pot?

Ostala sem v Londonu. Z močjo, voljo in samodisciplino sem tako krenila po drugi poti, ki mi jo je kreirala ljubezen do igre in petja. In šele takrat so se mi stvari v Londonu karierno začele zares odpirati. Uspešno sem opravila avdicijo in dobila eno od glavnih vlog v gledališki igri Accidental Artist londonskega gledališča Bread and Roses. Po tem sem pridobila več agentov, kar mi je začelo prinašati čedalje več dela v filmskem in glasbenem svetu ter poznanstev, sodelovanj.

Leta 2017 sem posledično izdala prvi singel The One, dve leti zatem prvi manjši album My Love, ki je prejel odlične kritike in se vrtel na nekaterih velikih radijskih postajah v Angliji, ZDA, Mehiki in Braziliji. Med drugim sem nastopila v filmu Čudežna ženska, serijah Black Mirror in Silent Witness, prejela drugo nagrado za najboljšo pevko na RBE Awards 2018 v Londonu.

Na 24. mednarodnem glasbenem festivalu FeNS 2019 v Kopru sem z avtorsko pesmijo Iz Rusije z ljubeznijo (besedilo Leona Oblaka) dosegla tretje mesto, bila uspešno izbrana za nastop na priznanem koncertu v sklopu RB Entertainment v Veliki Britaniji, nastopila na velikem dobrodelnem koncertu NoDAPL Charity in londonskem glasbenem festivalu Music Case Weekender.

Omenjate res številne izkušnje, ki so vas utrdile in pripeljale do sem, kjer ste. Jih je težko strniti, kajne?

Strniti da, ampak ko se jih začenjam spominjati, jih je celo morje. (smeh) Je pa vse skrbno dokumentirano. Še vedno namreč vsak dan pišem dnevnik.

Pravite, da ste v Londonu opravili univerzo življenja.

Kot 19-letnica sem se v London nekega februarskega jutra odpravila z velikim kovčkom, polna entuziazma in brez zvez ali poznanstev, na pot, kjer sem povsem samostojno, disciplinirano, z lastnim trudom in delom dosegla svojo finančno in osebno neodvisnost ter začela ustvarjati prve umetniške kreacije v tujini.

V Londonu sem se osebnostno zgradila, saj sem začela novo življenje popolnoma iz nič. V najeti sobici, brez kakršnekoli finančne pomoči staršev, ki mi niso zmogli pomagati. Tam ni mame, ki bi te prijela za roko, te objela, spodbudila, ko ti je težko, ali očeta, da bi plačal račune in uresničitev sanj, treba se je znajti povsem sam – v tujini. Preživljala sem se popolnoma sama, gledala sem res na vsak funt, ogromno stvarem sem se morala odpovedati, malo jedla. Opravljala raznorazna dela, da sem na začetku sploh lahko preživela, na primer kot hostesa na nogometnih stadionih, zaradi česar sem imela ožuljena stopala, do fizično težkega promocijskega dela, zaradi česar se mi je izrazito poslabšala skolioza.

Jedla sem brezplačna kosila pri londonskih harekrišnovcih, kjer so na ulici v vrsti z menoj čakali tudi brezdomci. Prišle pa so izkušnje. Vsak dan sem delala in se srečevala z različnimi ljudmi in situacijami, hkrati ohranjala fokus na igro in petje. Hodila na avdicije, kadarkoli sem lahko, in nastopala na glasbenih 'odprtih mikrofonih'. Vsak dan sem se morala postaviti na lastne noge, brez kakršnekoli pomoči, in tako je v bistvu še zdaj.

Večkrat me ljudje vprašajo, kako sem začela, kako mi je uspelo v Londonu, prosijo me za karierne in preživetvene nasvete, na koga se lahko tam obrnejo, kje lahko delajo. Seveda jim vedno maksimalno pomagam. Ampak če se ozrem, res ne vem, kako mi je takrat uspelo. Dejstvo je, da ko se znajdeš v takšnem procesu in situacijah ter si vsak dan na preizkušnjah, si prisiljen premagati sebe, preživeti in delovati v trenutku, stvari se potem tudi začnejo odvijati same od sebe. Ogromno se naučiš o sebi, pridobiš samozaupanje.

Moraš verjeti in ne pozabiti, zakaj v bistvu to sploh počneš, se vsako jutro in večer zahvaliti za vse, kar imaš, in biti odprt za nove blagoslove, ki te potem tudi dosežejo. Vse svoje bitke sem izlila v besedilo in glasbo svoje prve izdane pesmi The One, katere remiks se bo začel to poletje vrteti tudi na slovenskih radijskih postajah. Pesem je postala nekakšna himna mojega londonskega časa in težkih dni, s katero sem prejela zares čudovite odzive poslušalcev po vsem svetu, češ da jih pesem osebnostno navdihuje in motivira. To mi ogromno pomeni.

Kako so domači sprejeli, da ste tako rekoč brez ficka odšli v tujino in se sami znašli?

Na začetku niso bili ravno navdušeni (smeh), sploh oče, ampak me je po dolgih urah prepričevanja in pojasnjevanja na koncu le spustil. Mama je bila po pogovoru po Skypu ​s stanodajalcem v Londonu in moji 'predstavitvi načrtov' bolj pomirjena, čeprav je bila vseeno v skrbeh.

Toda ona mi je že od nekdaj zaupala, me spodbujala in izjemno podpirala pri vseh odločitvah in sledenju sebi, čeprav je večkrat rekla, da meni zaupa, vendar svetu ne. Starejši in mlajši brat sta mi prav tako stala ob strani, sem pa morala vsem domačim obljubiti, da se jim bom pogosto oglasila in da jih takoj pokličem, če bi bilo karkoli narobe.

Pot vas je nato iz Londona ponesla do Moskve, po kakšnem spletu okoliščin?

Že v gimnaziji sem se dve leti učila ruščine in obiskovala dramsko šolo Satirikon, ki temelji na priznanem igralskem ruskem sistemu po Stanislavskem, nevede, da se bom čez nekaj let preselila v Moskvo in tam začela študij igre na priznani akademiji GITIS. Leta 2016 sem se prijavila na mednarodno poletno igralsko šolo ruskega gledališkega združenja, bila sprejeta in tam predstavljala Slovenijo, saj iz vsake države namreč izberejo po enega igralca.

Šlo je za enomesečno intenzivno šolanje v ruščini, ki je popolnoma spremenilo moje želje, kje se želim umetniško in igralsko izobraževati. Poletna šola in ruski način dela sta me izjemno navdušila in spoznala sem, da se lahko na ruske igralske akademije prijavim, četudi kot tujka, opravljam sprejemne izpite in po tekmovalnem izboru prejmem kvoto – štipendijo za brezplačno izobraževanje v Rusiji. In tako se je vse tudi posrečilo.

Po vrnitvi iz poletne šole v Londonu sem nato pol leta namenila še dodatnemu učenju ruščine in pripravam na sprejemne izpite, jih spomladi 2017 odpotovala opravljat v Moskvo, bila nazadnje med pet tisočimi kandidati sprejeta v igralski razred 19 študentov ruske akademije dramskih umetnosti GITIS in uspešno prejela tudi kvoto. Tako sem se konec avgusta 2017 preselila v Moskvo in začela novo poglavje.

Menite, da ste v tujini pridobili več, kot bi lahko v Sloveniji?

Tujina ti da drugačno perspektivo, drugačne izkušnje. Ne morem govoriti o boljših ali slabših izkušnjah, ampak o drugačnih. Drugačnih izzivih, včasih tudi težjih. Bivanje v tujini prinaša zahtevnejše situacije. Dobila sem drugačne izkušnje, vpoglede v svet, kot če bi ta leta preživela doma.

Vseeno lahko rečem, da sem osebnostno in življenjsko pridobila več v tujini, zelo hitro dozorela in se sestavila v celostno osebo. Ko sem odšla v tujino, se je spremenil zorni kot, drugače sem morala delovati, se dokazati. Predvsem kar zadeva jezik. Več truda sem morala vložiti v določene segmente. Na primer v Moskvi toliko obvladati ruski jezik, da sem lahko stala ob boku sošolcem na odru.

Profesorji tu niso delali razlik. Kar zadeva študij, pa je gotovo kakovost na eni in na drugi strani. Jaz sem izbrala rusko šolo, ker je študij organiziran po priznanem ruskem igralskem sistemu Stanislavskega – psihološke, resnične igre – in je program izjemno celovit tudi na drugih področjih. Rusi so v umetnosti in kulturi zares zelo močni in veliko se lahko od njih naučimo. Študij v Moskvi mi je res veliko dal.

Poleg igre in petja tudi plešete. Iz vaših dosežkov izstopa nastop na britanskem X Factorju z Rito Oro, kjer ste nastopili kot plesalka. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Res je! Bilo je nepozabno in izjemno adrenalinsko. Za ta projekt me je predlagal eden od mojih agentov in čez nekaj časa so me izbrali. Potem so se začele vaje s preostalimi plesalci in kmalu je bil na vrsti nastop z Rito Oro.

Poleg tega ste zajadrali tudi v manekenske vode. So talent mogoče prepoznali v mešanici dveh kultur, ki se na videz zares lepo prepletata?

Svet manekenstva je poseben. Izkušnje manekenstva so bile zelo zanimive, a čez nekaj časa sem večkrat začutila tudi praznino. Bilo je zanimivo, a neizpolnjujoče. Vsak človek nosi v sebi prepletanje mnogoterih zgodb in to velja tudi za prepletanje kultur.

S katerim tujim in katerim slovenskim glasbenikom bi si želeli sodelovati?

Od tujih bi si želela sodelovati s Steviejem Wonderjem, Alicio Keys, Samom Smithom in Calvinom Harrisom. Od slovenskih pa z Raayem in Marjetko, saj se mi zdi, da je Raay na slovenski glasbeni sceni – tako strokovno kot tudi v poslovnem smislu – res pred časom. Oba z Marjetko zelo cenim. Želim si sodelovati tudi z Magnificom in Klemnom Slakonjo. In pa definitivno nadaljevati z Neisho, saj se osebno in glasbeno res ujemava! Sem pa v obeh primerih (tuji in slovenski glasbeniki) zelo odprta za ideje in sodelovanja.

Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Jernej Čampelj, Janez Marolt, Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču