Košarkar Žiga Dimec in njegova Adriana: Poročna pravljica v objemu Štanjela

Košarkar Žiga Dimec in njegova Adriana: Poročna pravljica v objemu Štanjela (foto: Ana Gregorič) Ana Gregorič
Vir: Story
30. 8. 2018

Njune poročne fotografije jemljejo dih, globoke misli pa se zarežejo v spomin. Več kot leto dni po zaroki sta usodni da dahnila slovenski košarkarski reprezentant Žiga Dimec in njegova Adrijana. V krogu najbližjih sta tako proslavila dan, ki se ga bosta za vedno spominjala z nasmehom na ustnicah.

Story: Številna dekleta o tem prav posebnem dnevu sanjajo že od malih nog. Je bilo tako tudi z vami?

V otroštvu ja. Že kot deklica sem bila grozen romantik, in kadar smo z družino odšli na počitnice ter naleteli na kak posebej lep kraj, sem staršem vedno razlagala, kako bom sem prišla s svojim možem, ko bom velika. Čeprav se mi takrat še sanjalo ni, kdo bo srečni izbranec. (smeh) Ko sem odrasla, nisem več toliko razmišljala o tem oziroma nisem bila ena od tistih punc, ki bi se želele poročiti pod vsakim pogojem. V najinem primeru je bil bolj Žiga tisti, ki mu je bila poroka popolnoma nevprašljiva. Je namreč veliko bolj tradicionalen kot jaz.

Story: Kdaj pa so se začeli vajini pogovori o poroki?

Uh, pri nama se je vse skupaj precej zavleklo. Dva meseca po zaroki sem nepričakovano zanosila. Tako tisto leto o poroki sploh nisem razmišljala, saj se nama nikamor ni mudilo. V miru sem želela preživeti nosečnost in porod. Vse skupaj se je tako začelo šele lani novembra, več kot leto dni po zaroki, ko je bil najin Maks star nekaj mesecev.

Story: Kakšen pomen ima po vašem mnenju poroka? Verjamete, da se odnos med partnerjema potem spremeni?

Poroka je priložnost, da par na edinstven način, v krogu ljudi, ki jih ima najraje, slavi svojo ljubezen in zgodbo. Življenje se namreč odvija tako hitro, da si redko vzamemo čas in pomislimo, kako noro je vse skupaj. To, da sva se našla ravno midva, da sva se zaljubila. Kako srečna sva lahko, da imava drug drugega, kakšno darilo je to. No, poroka je točno to! Tako se zamisliš, izraziš drug drugemu, kaj si pomeniš, in navsezadnje obljubiš brezpogojno ljubezen ter zvestobo do konca življenja.

Story: Kakšno poročno slavje sta si želela? Kdo je prevzel glavne vajeti pri organizaciji?

Sama sem neštetokrat nihala med tem, ali si želim skrivno poroko v tujini, v kateri bi odpotovala na neko res posebno lokacijo, samo midva, ali poroko doma, v krogu najbližjih. Žiga je dosti bolj tradicionalen, zato sva se na koncu odločila za slednje. Za to mu bom večno hvaležna. Takoj sva vedela, da želiva zelo majhno, intimno poroko, ki bo res nekaj posebnega in kjer bo poudarek na detajlih. Najprej sem sama pretehtala vse mogoče možnosti, končne odločitve pa sva sprejela skupaj.

Story: Zakaj ste se odločili za bolj intimno poroko v krogu ljudi, ki vam pomenijo največ?

Oba sva bila za manjšo poroko. Sva osebi, ki jima veliko več pomenijo posamezni odnosi z ljudmi, zato sva želela majhno poroko. Tako sva se lahko res posvetila vsakemu svatu posebej in nihče se na poroki ni počutil le kot številka.

Story: Kako sta vedela, da sta našla pravi kraj za poročno slavje?

Žiga je želel nekaj grajskega, jaz sem želela nekaj pravljičnega. Štanjel je točno to - popolna kombinacija obojega. Mesto, kjer čas kar obstane; mesto, ki diha s poročnimi slavji, in še zdaj dobim kurjo polt, ko se spomnim, kakšne občutke je kraj vzbudil v nama. Ne more se primerjati z ničimer.

Story: Potem pa je prišlo na vrsto pomerjanje obleke. Ste v hipu vedeli, da je prava?

Saj veste, kako pravijo: vsaka nevesta na koncu izbere nekaj povsem drugačnega od tistega, kar ima sprva začrtano v glavi! Nekako tako je bilo pri meni. Od nekdaj sem govorila, da bom imela obleko brez naramnic. Oprijeto ali košato, ključno je bilo, da je brez naramnic. Ko sem tako prišla v salon, sem si želela videti vse oprave brez naramnic. Pomerjam, pomerjam ... vse so bile lepe, ampak nobena ni imela tistega 'vau' faktorja. Tako mi je svetovalka ob koncu namignila: "Eno bi vam še rada pokazala, sicer ne izpolnjuje vašega edinega kriterija, ker ima naramnice, ampak se mi zdi, da bi vam res pristajala." Oblečem obleko, se pogledam v ogledalu. Kurja polt. Svetovalka mi v roke položi provizorični poročni šopek in moja poročna priča se razjoče. Izbira obleke ni bila več vprašanje.

Story: Na kaj sta bila pri načrtovanju poroke še posebej pozorna? Čemu sta posvetila največ pozornosti?

Najin prvi stavek, ko sva stopila v stik s Karin, organizatorko porok na Štanjelu, je bil: "Želiva si sproščeno poroko." Na nobeni točki nisva komplicirala. Pustili smo si, da se zabavamo, da smo kreativni, da se igramo z idejami in se ne obremenjujemo. Malo sem zakomplicirala le pri izboru glasbe. Glasba je namreč nekaj, kar mi ogromno pomeni in popolnoma spremeni doživljanje nekega trenutka. Tako sem v izbiro glasbe za najpomembnejše trenutke v dnevu vložila ogromno časa.

Story: Kaj pa, ko je prišel dan D? Ste bili zjutraj živčni?

Do jutra pred poroko skoraj nič. Ko pa sem se zbudila, sem bila, kot da bi me povozil vlak. Žigu je bilo prav zabavno, ker me ni vajen takšne, in me je potem za zabavo spravljal še bolj ob živce. (smeh) Malce sem se sprostila šele, ko sta prišla fotografa in snemalca. So res izjemna, pozitivna in sproščena ekipa. Za pravi preobrat pa je poskrbelo presenečenje mojih prijateljic, ki so mi pripravile video z utrinki z dekliščine in posvetili. Vsaka izmed njih je imela svoj govor o našem prijateljstvu in najini zvezi z Žigom, o tem, zakaj sva prava drug za drugega, in željah za prihodnost. Video so mi predvajale takoj, ko sem oblekla poročno obleko, zadnjih nekaj minut, preden smo se odpravili iz hotela proti lokaciji, ko so me že vsi čakali v cerkvi. Od tam nisem čutila ničesar drugega, le ganjenost, ljubezen in nepopisno količino sreče. Začela se je pravljica.

Story: Ob vseh teh presenečenjih in občutkih na dan poroke ni manjkalo solza sreče.

Solze so lile v potokih. (smeh) Začelo se je že ob omenjenem videu, ampak tu sem še imela nadzor nad svojimi čustvi, ko pa sva z očetom stopila v cerkev in sem zaslišala skladbo, za katero sem že leta in leta vedela, da bo igrala na moji poti do oltarja ... Ko sem na koncu zagledala Žigo, se nisem mogla več zadrževati. Tudi za Žiga je bil to najbolj čustven trenutek.

Story: Kateri del poročne pravljice pa se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Uh! V Štanjelu so ulice zelo ozke in med poroko so najini prijatelji najin avto parkirali pred poročno dvorano. Na koncu slavja, ko sva se želela odpraviti proti hotelu, sva tako ugotovila, da so praktično vsi izhodi iz mesta preozki za najin avto. Seveda sva klicala prijatelje, da bi vprašala, po kateri poti so prišli v Štanjel, pa so že vsi spali. (smeh) Slabo uro sva se tako vozila naokrog in iskala izhod. Na koncu nisva našla boljšega kot kamniti obok, ki je deloval le kakih pet centimetrov širši od najinega avta. Ob treh zjutraj sem tako v svoji večplastni poročni obleki, bosa, usmerjala Žiga. Na koncu sva ob misli na to, kako smešno bi v tem trenutku delovala kakšnemu mimoidočemu, bruhnila v smeh. (smeh)

Story: Si kar predstavljam, kako komično je vse skupaj delovalo. Kakšno vlogo pa je na poroki odigral vajin princ Maks?

Ker je Maks deset dni pred poroko dopolnil eno leto, sva po najinem prvem plesu povabila svate na plesišče, kamor smo mu pripeljali njegovo tortico, mu zapeli vse najboljše, izstrelili konfete, napihnili balone in upihnili svečke. Potem smo skupaj zaplesali, kot se spodobi.

Story: Kakšna čustva vas prevzemajo mesec dni po poroki?

Zdaj sva že popolnoma navajena spet na vsakdanjik in prav noro se nama zdi, koliko energije, časa in truda gre v en dan, ki niti ne traja celih 24 ur. Pa vendar se s pomenom tega dne ne more kosati prav nič. Še vedno se z nasmeškom na ustih vračava v tisti najin dan in tako bo verjetno vse do konca življenja. Verjamem, da bova navdih vedno črpala od tam. Mogoče se bova takrat, ko pridejo dnevi, ko si bova šla rahlo na živce, ko bo kdo koga razjezil, spomnila na ta dan, na vse obljube - da si bova kljub temu, da ne bo vedno enostavno in lepo, vedno in za vselej brezpogojno stala ob strani.

Story: Se je vaš odnos s poročnim prstanom kako spremenil?

Iskreno, ne. Dejansko se nič ni spremenilo, še vedno sva midva, ista kot prej, starša čudovitemu fantku. Življenje gre naprej in trudimo se po najboljših močeh, da živimo po vrednotah, ki jih cenimo.

Story: Kaj bi svetovali vsem dekletom, ki se bodo kmalu sprehodila do oltarja?

Predvsem naj se ne ozirajo na nikogar drugega kot le nase. Včasih je bilo striktno začrtano, kako morajo stvari potekati, kakšna je tradicija in kaj se spodobi. Danes na srečo ni več tako. Pravil ni! Ta dan je namenjen vama in preživita ga lahko točno tako, kot sama želita, in povabita tiste, ki jih želita imeti ob sebi, ne tistih, ki jih pač morata. Saj veš, ker so oni povabili vaju ali pa ste v sorodu v nekem X kolenu. Tradicije, ki so vama všeč, obdržita, tiste, ki vama niso, črtajta. Četudi bosta deležna kakšnih krivih pogledov, koga briga. Vajin dan je, vidva ga kreirata in nikoli več ne bosta dobila te možnosti, zato jo izkoristita in si dajta duška.

Rojstni dan 10 dni pred poroko: Maks je dopolnil eno leto

"Ker je Maks deset dni pred poroko dopolnil eno leto, sva po najinem prvem plesu povabila svate na plesišče, kamor smo mu pripeljali njegovo tortico, mu zapeli vse najboljše, izstrelili konfete, napihnili balone in upihnili svečke. Potem smo skupaj zaplesali, kot se spodobi," je povedala Adrijana.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Ana Gregorič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story18/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 18/2018

Story 18/2018, od 16. 08. 2018