Suzana Jakšič je pred leti zaslovela čez noč, ko je svoje življenje postavila na stranski tir in se za mesec dni prepustila izolaciji v hiši resničnostnega šova Big Brother, ki bo kmalu spet odprl svoja vrata. Izkušnja je bila zanjo tako pozitivna, da bi jo brez pomislekov ponovila.
Večkrat so vas že označili za kraljico resničnostnih šovov. Vas to moti?
Naziv kraljice sem pridobila, ker sem edina v Sloveniji, ki je sodelovala v toliko slovenskih resničnostnih šovih. Resničnostna pot, ki sem jo opisala tudi v svoji avtobiografiji z istim naslovom, se je začela z Big Brotherjem, prvim v Sloveniji, zato so si ga gledalci zelo zapomnili. Tudi meni bo ostal v trajnem spominu kot posebna izkušnja. Nekako odkrivaš sebe in svoje odzive v nenavadnih okoliščinah, obkrožen si z ljudmi, zelo drugačnimi od sebe, in skupaj z njimi po ukazih igraš igre, ki so včasih otroške, včasih pa silno vplivajo na psiho.
V vsakem primeru je to zelo pozitivna izkušnja za vsakega, saj človek dodobra spozna svoje psihične sposobnosti prenašanja ukazov, ugotovi, kateri ljudje mu ne ustrezajo, občuti, kako je, ko mu odvzamejo svobodo in ko mora spremeniti nekatere življenjske navade, ki so prej samoumevne in jih pogreša šele, ko jih ni več.
Kaj pa vam je bilo najtežje?
Začetna težava so bile kamere, ki jih ni manjkalo. Poleg mikrofona, ki ga imaš na sebi, zaradi katerega se sliši vsak dih kot tudi vsi toni pri opravljanju potreb na toaleti, jih je bilo veliko postavljenih v hiši. Na kamere nismo mogli pozabiti, saj so se slišno obračale za nami. Vedeli smo, da so za ogledali, ki so potekala po hiši, snemalci, vendar zaradi dogajanja zelo hitro pozabiš na vse to. Le kamera nad glavo, ko sediš na školjki, je na začetku malce moteča.
Vendar vse to izveš že pred vstopom, saj je opisano v pogodbi, ki je enaka za vse države na svetu. Zato je pritoževanje brezpredmetno, saj je v pogodbi vse, in to si podpisal. Seveda pa imaš možnost oditi domov – v Big Brotherju brez kazenskih finančnih posledic, v Kmetiji pa ne.
Ste se težje spopadli z izolacijo ali vam je bilo težje potem, ko ste se po koncu šova poskušali znova vrniti v ustaljene tirnice?
Izolacija me sploh ni motila, dokler sem bila v hiši, saj je bilo preveč dogajanja, da bi se s tem obremenjevala. Posledice so se pokazale šele ob izhodu, ko spoznaš, da ti je – čeprav si bil zaprt le dober mesec – odvzem svobode življenje za nekaj časa obrnil na glavo, saj si zmeden in se ne zmoreš hitro vrniti v prejšnji tir. Spominjam se, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem spet uporabljala uro. Pa dolgo sem še spala s prižgano lučjo, saj je v hiši vso noč gorela neonka.
Zaradi medijske prepoznavnosti ste bili večkrat tudi tarča negativnih opazk in komentarjev. Vas je to kdaj prizadelo?
Ko sem se vrnila domov, niti približno nisem pričakovala take medijske pozornosti in predvsem prepoznavnosti med ljudmi. To je bilo res noro! Kamorkoli sem šla, so me poznali, ogovarjali, spraševali, se fotografirali. Seveda vsakemu ne moreš biti všeč, še sploh po nenehnem pojavljanju v številnih medijih, saj te včasih hote ali nehote označijo za popolnoma drugačno.
Posledica tega so bili tudi negativni komentarji, ki so me na začetku kar prizadeli, vendar z leti pridobiš trdo kožo in predvsem razumeš, da je to le peščica zakompleksanih nevoščljivih ljudi, ki pod anonimko pljuvajo vsevprek po estradi. Danes se jim le nasmejem in jih vabim, naj kar pišejo svoje 'ljubke' opazke, saj je vsaka reklama reklama in za vsakim dobrim konjem se praši, kajne? (smeh)
Je po vašem mnenju resničnostni šov dobra možnost, da iz anonimnosti stopiš v soj žarometov?
Udeležba v resničnostnem šovu je vsekakor odlična priložnost, da postaneš prepoznaven, saj Slovenci radi gledajo druge, ki se prepirajo, ne marajo, ne znajo opraviti nekih nalog, jokajo, trpijo, ker s tem pozabijo na svoje probleme in uživajo v trpljenju drugih. Namreč, nevoščljivost in privoščljivost bi lahko uvrstili med uradno slovensko športno disciplino.
Izkušnjo ste si delili skupaj s hčerko, ki je bila tudi med tekmovalci. Se je takrat vajin odnos kaj spremenil v smislu zbližanja, zaupanja?
Hčerka je pozneje vstopila v hišo, kar je bil seveda načrt produkcije. Naložena ji je bila naloga, da igra par s fantom, ki je danes novinar na Kanalu A. In prav ta naloga, ki je žal nisem odkrila, me je pripeljala do nominacije in odhoda iz hiše. Bila pa sem srečna, ko sem jo imela ob sebi, saj je bilo zame pustiti otroka toliko časa brez stikov samega doma zelo težko in skrb zbujajoče.
Šov se spomladi spet vrača na televizijo. Kaj bi svetovali vsem tekmovalcem v novi sezoni?
Vsak, ki se prijavi v BB, se mora zavedati, da je na očeh vse Slovenije, da bodo novinarji izbrskali vsak skelet v omari in da ne bo vsem všeč. Če ga tak pritisk, ki se bo zgodil ob izhodu oziroma koncu šova ne moti, potem je zelo primeren. Sicer pa priporočam vsakemu, da izkoristi to možnost, če mu je dana, kajti le peščica ljudi na svetu lahko doživi Velikega brata. Zapomnili si ga bodo za vedno, saj jih bo, poleg zabave in igre, naučil veliko o medsebojnih odnosih in prilagajanju novim življenjskim okoliščinam.
Bi se sami še kdaj odzvali povabilu na tovrsten šov?
Za mano je prvi slovenski BB, zveneča Kmetija slavnih, kuharska Riba na oko, izgubljeni Denar pada in simpatičen kviz Kdo bo koga, pa vendar je BB edini, ki bi ga z veseljem še enkrat doživela, če bi me povabili. (smeh)
Menda ste razmišljali tudi o tem, da bi ustanovili lasten resničnostni šov. Ste imeli v mislih kaj posebnega?
Lastnega resničnostnega šova ni preprosto izvesti, saj potrebuješ velik finančni vložek in veliko ekipo. V naši oddaji Ujemi sanje smo že imeli šov Estrada na delu, kjer so znani morali delati v proizvodnji in ki je odlično uspel. V mislih imam še enega, bolj romantičnega, vendar mora to ostati še skrivnost. Seveda bom v njem sodelovala le iz ozadja, za kamero, v produkciji.
Kaj vse je iztržila iz Big Brotherja?
Kljub nekaj nizkim udarcem, kritikam in številnim polenom pod nogami, Suzana izkušnje z resničnostno televizijo ne bi zamenjala za nič na svetu. Navsezadnje danes živi od sadov prepoznavnosti, ki si jo je prislužila pod stalnim nadzorom kamer.
"Večkratno sodelovanje v šovih ter posledično pojavljanje v medijih mi je odprlo kar nekaj vrat. Prvotno se je zgodilo vabilo k slikanju za moško golo revijo, ki se mu, glede na zajeten honorar, nisem mogla upreti. Izdala sem tudi avtobiografijo Resničnostna pot, v kateri lahko bralci spoznajo pravo Suzano, ne tiste iz rumenih tračev.
Nato sem, med drugimi, nastopila tudi v oddaji Ujemi sanje kot gostja ter nadaljevala sodelovanje kot voditeljica in koordinatorka oddaje, kar delam še danes. Rada delam pred kamero, še raje pa za njo, saj sem vsa ta leta v medijskih vodah spoznala, koliko dela in truda je vloženega, da gledalci lahko gledamo neki prispevek ali oddajo. Všeč mi je to delo in rada sem del male ekipe naše oddaje."